Kritično razmišljanje uglednega Lenartčana o poseganju v naravo ter še čem
Pandemija je gotovo čas, ko imamo nekoliko več prostega časa, in ko smo lahko bolj pozorni na stvari, ki se dogajajo okrog nas pa tega ne želimo videti ali pa nam je vseeno. Gradbinec, sejmar, ekolog, ljubitelj narave in zlasti družinski človek, Janez Erjavec, sicer predsednik uprave Pomurskega sejma, je tudi v praktično poldrugem letu imel veliko časa za razmišljanje. Kaj je razmišljal, preberite v spodnjem prispevkU:
Kot nekdo, ki je odraščal na podeželju, daleč od mestnega vrveža, prometa in svetilk, mi ostane slika mesta še bolj živa in nepozabna. Ko sem prvič od kar pomnim dobil priložnost, da z mamo potujem v mesto, tako so namreč rekli v Slovenskih goricah, ko so se odpravili v Maribor, nisem spal celo noč in zjutraj sem se brez težav vstal zelo zgodaj, da mama ne bi šla brez mene.
Žganci z mlekom in ocvirki so bili običajen zajtrk na kmetiji, ki je pridelala skoraj vse kar smo potrebovali v vsakdanjem življenju. Vznemirjenje je bilo preveliko, da bi pojedel običajni zajtrk in že sva po bližnji pešpoti hitela na avtobusno postajo v Benedikt.
Avtobus se mi je zdel ogromen, večji kot hiša, saj je bilo v njem prostora za več ljudi kot jih prebiva v hiši. Hotel sem sedeti čimbližje šoferja, da bi videl kako vrti volan in zdelo se mi je, da volan kar sam obrača v pravo smer.
Mama je Maribor dobro poznala, saj je pred drugo svetovno vojno in tudi med njo veliko hodila peš v Maribor, ne po nakupih ampak natovorjena z jajci, maslom in drugimi pridelki, ki jih je prodala na tržnici pa tudi strankam po hišah. Običajno so ji naročile kaj mora prinesti. Težko sem razumel, kako je lahko vso to pot prehodila peš, večkrat na teden in nosila stvari na glavi in na rokah. Toda, če je hotela obleči in poskrbeti vse za šolo svojih šest bratov in sester, je pač bilo potrebno pridelke iz kmetije čimbolje prodati.
Brez mame bi se v mestu nemudoma izgubil, saj sem se na deželi lahko orientiral po drevesih, po klancih in hiškah, ki so bile različne velikosti in oblike. Tu v mestu pa naenkrat tako velike hiše, ulice tlakovane in razsvetljene, različni avtomobili, trgovine, gostilne in predvsem veliko ljudi, meščanov in takih kot sva bila midva, iz podeželja.
Kasneje sem mesto spoznal kot dijak in študent tudi po strokovni plati, saj sem hotel biti gradbenik. In če hočeš biti gradbenik, ni dovolj da znaš risati, projektirati, asfaltirati, skratka graditi, ampak moraš poznati in obvladati mnoge stroke in znanje.
Ko sem kot gradbenik potoval po svetu so me fascinirala različna mesta in gradbene, urbanistične, inženirske in kulturne mojstrovine. Kako so lahko gradili mesta že v srednjem veku in še prej, ki so urbanistično, logistično in vsebinsko delovala kot zaključena celota in še danes, stoletja in tisočletja po gradnji, predstavljajo vrhunec premišljene gradnje in urbanizacije. Tudi objekte za gospodarske dejavnosti in trgovine so uspeli integrirati v mestna jedra tako, da so bila ločena pa vendar povezana.
Kaj se je zgodilo v zadnjem stoletju in še posebej desetletjih, ko imamo bistveno več izučenih arhitektov, inženirjev, urbanistov in drugih strokovnjakov, da je načrtovanje, urbanizem, arhitektura in logistika mest in vasi totalno odpovedala?
Že bežen pogled v stare dele mest pa tudi vasi nam pove, da se je življenje preselilo na obrobje, v trgovske in industrijske centre, kjer so v ospredju parkirni prostori, ceste in veliko pločevine.
Če so nekoč župani znali za gradnjo mest angažirati najboljše arhitekte in urbaniste pa danes o urbanizmu in arhitekturi odloča kapital in profit. Politika pa ob tem vidi kratkoročne interese in koristi. Kmetijska zemlja je poceni, saj se kmetovanje vedno manj splača. Gradbena parcela pa se lahko proda po deset in tudi stokratni ceni kmetijskega zemljišča. Pri tem pa se pozablja, da je humusna plast nastajala več stoletij in je z pozidavo za vedno izgubljena.
Kako kratkoročno in nepremišljeno se danes gradijo mesta vidimo takorekoč na vsakem koraku, ne samo v Sloveniji ampak po celem svetu. Res je, da današnja industrijska proizvodnja zahteva drugačne pogoje, da potrošniki hočemo vedno lepše in bolje založene trgovine in da se moramo do njih pripeljati po možnosti na prag z avtomobilom. Ampak zakaj moramo graditi potem trgovine na vsakem vogalu in degradirati toliko zelenih površin?
Vsaka nova trgovina povzroči potencialno nevarnost za propad ene ali več obstoječih in manj možnosti prodaje lokalnih proizvodov. To se je izkazalo še prav posebej v času pandemije , ko slovenski kmetje še posebej težko prodajo svoje pridelke in izdelke.
Gradnjo mesta je potrebno načrtovati kot načrtujemo recimo avion, saj mora v končni fazi delovati kot zaključena celota, pa vendar imeti možnost sprejemanja vplivov iz okolja in na okolje.
In tako kot aviona ne more izdelati en načrtovalec ali izvajalec oziroma strokovnjak, tako tudi izgradno mesta in še posebej načrtovanje mesta ne more narediti zgolj urbanist, gradbeni inženir, arhitekt, električar, vodovodar, komunalec ali župan.
Stara mestna jedra umirajo na račun novih trgovskih in industrijskih centrov. Res je, da imamo vsega v izobilju, vendar tudi vsak m2 asfalta prispeva svoj delež v vrečo klimatskih sprememb. Toda ceste in trgovine bomo gradili naprej, saj brez avtomobilov in trgovin na vsakem koraku pač ne moremo. To namreč sodi k svobodi, samostojnosti in globalnem kapitalizmu. Največjo ceno za ta razvoj bodo plačala predvsem manjša mesta, kot je tudi Lenart, saj se slabi predvsem kmetijsko zaledje, ki izgublja tekmo z globalnim trgom nizkih cen kmetijskih proizvodov , večkrat tudi vprašljive kakovosti.
Pa ne gre samo za gospodarske interese in posledice ampak še veliko bolj za socialne, ekološke in nasploh trajnostne procese. Graditi mesto je zahteven projekt, še posebej če ga gradimo sredi podeželja, ki nima veliko naravnih virov energije, vode, nahajališč nafte ali drugih pomembnih surovin. V bistvu lahko gradiš mesto tudi v puščavi, kot je to recimo Las Vegas, in mu pripelješ vse kar mesto potrebuje če je v ozadju donosen posel kot je to igralništvo.
Toda v primeru Lenarta ne gre za gradnjo mesta v puščavi, ampak za gradnjo v izredno ekološko in okoljsko občutljivem prostoru z tipično slovenjegoriško pokrajino, gričevnato z precej skromnim vodnim potencialom pa vendar nekoč z bogato mrežo potokov, na katerih je bilo veliko mlinov, ki so dajali energijo za mletje zrnja, ob njih pa bujna vegetacija, ki je dajala senco vodnem in obvodnem življenju, čistila zrak in zadrževala vetrove ter uravnavala klimo, če navedem samo nekaj vlog. V bistvu so prav potoki in jezera najbolj pomembna naravna dediščina slovenskih goric.
Želja in potreba po čim večjih kmetijskih površinah in lažji odelavi ter strah pred občasnimi poplavami je privedla do pogubnih posegov v ta občutljiv vodni in življenski prostor. V Vipavski dolini so to napako prepoznali po mnogih desetletjih in jo sedaj popravljajo.
V Lenartu nam je uspel vsaj skromen projekt pred tridesetimi leti z revitalizacijo Globovnice. Prvotni del struge ob Poleni je bil namreč predviden za zasutje z odpadki. Potok Globovnica in nekoč bogata vegetacija z mogočnimi hrasti je predstavljala naravno zaščito kot filter in ločnica za mesto in obenem za športni park. Z gradnjo vseh mogočnih trgovskih in drugih objektov tik ob strugi, pa izginja ne samo ta bariera ampak tudi vizualna podoba tega dela mesta. Tu ne gre samo za uničenje dragocenega življenskega prostora vsega tistega kar predstavlja obvodni ekosistem, ampak gre za nepoznavanje urbanizma kot stroke, ki mora upoštevati pri načrtovanju ne samo potrebe in ambicije ljudi, ampak tudi ravnotežje vseh sistemov, ki delujejo v nekem prostoru.
Treba je namreč vedeti, da poleg ljudi obstaja na planetu še preko 9 miljionov različnih vrst rastlin in živali z katerimi si moramo deliti ta prostor če hočemo preživeti. Vsa živa bitja si namreč izmenjujejo snovi iz okolja, tako da se vsak organizem razvija iz drugega organizma in išče ravnotežje na vsakem še tako malem prostoru. Žal se tega ne zavedamo dovolj tudi v tem z virusi ogroženem času.
Vemo tudi to, da je zemlja edini planet v osončju, na katerem se nahaja tekoča voda. In prav voda vzdržuje in povezuje vse ekosisteme na planetu.
Idejo za moja razmišljanja o mestu sem dobil ob sestanku pred dnevi v Mariboru v starem delu mesta, ki ima v tem Corona času še posebej žalostno podobo, saj je večina lokalov in trgovin zaprtih pa tudi šol in je zaradi tega skoraj prazno. Ko sem se vračal iz Maribora pa me je še bolj presenetila gradnja nove trgovine ob Globovnici in športnem centru v Lenartu. Kot da nimamo že dovolj praznih trgovin in trgovskih centrov in kot da ni že dovolj degradirana struga Globovnice in pokvarjena veduta Lenarta.
Piko na i pa sem dobil z prispevkom Andreja Velkavrha v Večeru pod naslovom »Naravno ni dovolj dobro za nas«. »Ujeli smo se v lastno past ugodja, ki nas ogroža z onesnaženim zrakom, s pomanjkanjem vode, s hrupom, z mikroplastiko, s kemikalijami onesnaženo hrano,« in nadaljuje »Okolje, ki smo si ga skušali narediti prijaznega in udobnega ni več tako prijazno , ampak nas je začelo ogrožati.«
Tudi v tej pandemiji se ne želimo odpovedati novim trgovinam, novim cestam, velikim parkingom, globalni trgovini in potrošništvu. Zanašamo se na cepiva in tiskanje novega denarja, najemanje kreditov in vsemogočnega ekosistema, ki bo počistil vse umazane vode, zrak, zemljo in odpadke ter na koncu v ravnotežje spravil še viruse. Kaj pa če ta ekosistem naenkrat ne bo več uspel očistiti vseh naših packarij?
Mogoče se bo kdo ob tem branju počutil krivega. Naj ga takoj potolažim, saj smo za takšno stanje krivi vsi. Vsi smo si želeli lepe ceste, trgovine z bogato izbiro, dobre avtomobile in vse tisto, kar prinaša višji standard.
Moje razmišljanje ni namenjeno zgolj kritiki vsega, kar se je zgodilo v zadnjih desetletjih ampak v prvi vrsti opozorilo, da vendarle v prihodnje bolj kot samo nase in naše udobje mislimo tudi na okolje in izgled našega mesta.
Ali res želimo, da bodo naša mesta v prihodnje imele podobo zgolj Hoferjev, Lidlov, Eurospinov, Sparov, Bauhausov in drugih velikih imen?
Ta civilizacija je naredila čudovite stvari. Digitalizacija nam omogoča neverjetne možnosti. Znamo pridobivati obnovljive vire energije, obvladamo krožno gospodarstvo, ekološko kmetijstvo in trajnostni razvoj.
Ali nam je ob vsem tem res vseeno, kaj in kje gradimo in kakšne so in bodo posledice . Ne vem ali imamo stroko , ki nima znanja ali imamo načrtovalce razvoja ki se požvižgajo na stroko.
