Ideja, da bi vsak slovenski prvošolec (tudi dijak 1. letnika) ob začetku šolskega leta 2026/2027 prejel izvod Ustave Republike Slovenije, je na prvi pogled simpatična. Temu bo potrdil marsikdo, tudi »nasprotnik« trenutne koalicije. Kdo bi vendar nasprotoval temu, da otroci spoznavajo temeljni dokument države, človekove pravice, demokracijo in načela pravne države? Toda prav zato je treba zastaviti nekoliko neprijetno vprašanje: »Ali Slovenija za razvijanje državljanske zavesti res potrebuje množično tiskanje knjižic, ki jih šestletniki skoraj zagotovo ne bodo brali (večina njih še ne zna, kasneje pa so zanje »zakon tablice in mobiteli«)?«
Ob vseh prihajajočih podražitvah zaradi minulih ujm bi bilo potrebno resno razmišljati o kakovostnem življenju mladih (hrana, obleka, šolske potrebščine …), da staršem ne bo treba obiskovati dobrodelnih organizacij, hkrati pa jih učiti o vsebini Ustave Republike Slovenije, katera je namenjena prav vsem državljanom.
Lep simbol, toda simboli niso zastonj
Ustava Republike Slovenije je že danes brezplačno dostopna v elektronski obliki prek državnega pravno-informacijskega sistema. Vsak državljan jo lahko poišče, prebere ali natisne sam. Zato se postavlja povsem legitimno vprašanje: zakaj država v času, ko govori o digitalizaciji, racionalizaciji in učinkoviti porabi javnega denarja, potrebuje množično fizično distribucijo Ustave prvošolcem? Če bi šlo za premišljeno otroško publikacijo – z ilustracijami, prilagojenim jezikom, zgodbami, primeri iz vsakdanjega življenja in učnim gradivom za učitelje –, bi bilo mogoče projekt razumeti kot del resne državljanske vzgoje.
Če pa bodo otroci preprosto dobili knjižico z besedilom Ustave, potem obstaja nevarnost, da gre predvsem za politično gesto in projekt, katerega življenjska doba se bo končala nekje med prvo šolsko torbo in prvim čiščenjem otroške sobe. Šestletnik ne potrebuje 160 členov pravnega besedila. Potrebuje razlago, kaj pomeni, da so vsi ljudje enaki, zakaj ne smemo nasilno reševati sporov, zakaj imajo otroci pravice in zakaj moramo spoštovati druge.
Koliko bo projekt stal?
Tu se začne bistveni problem: pri preverjanju javno dostopnih virov mi ni uspelo zanesljivo potrditi uradnega skupnega stroška projekta, števila naročenih izvodov niti konkretnega izvajalca oziroma tiskarne, ki naj bi tiskala izdajo za prvošolce. Koliko denarja je bilo oziroma bo porabljenega za pripravo, oblikovanje, tisk, pakiranje in distribucijo izvodov Ustave za prvošolce?
Pri javnem naročanju je temeljno načelo preglednost in gospodarna poraba javnih sredstev. Državni portal izrecno poudarja, da je namen postopkov javnega naročanja tudi zagotavljanje gospodarne, učinkovite in pregledne porabe javnih sredstev. Poleg tega je država sama nedavno opozorila, da evidenčna naročila predstavljajo pomemben delež celotne porabe, zato je tudi pri manjših poslih nadzor nad porabo javnega denarja pomemben. Leta 2025 je skupna vrednost evidenčnih naročil dosegla več kot 1,67 milijarde evrov.
Še več. Izvod Ustave naj bi prejeli tudi dijaki 1. letnikov srednjih in poklicnih šol. Všolskem letu 2025/2026 je bilo v Sloveniji približno 21.562 prvošolcev in 23.580 dijakov novincev, torej skupaj cca. 45.000 prejemnikov. Okvirna cena tiskanja izvoda Ustave RS stane 27 evrov. Preračunano na lansko šolsko leto je nekje 1,25 milijona evrov. Tiska jo Uradni list RS.
Zato odgovor, »saj to ni velik denar«, ne more biti dovolj dober. Davkoplačevalski denar ni pomemben šele takrat, ko ga je izgubljenih sto milijonov evrov. Prav nasprotno: odgovorno upravljanje države se začne pri vprašanju, ali je vsak posamezen izdatek smiseln. Slovenija ima vzpostavljene mehanizme za objavljanje podatkov o javnih naročilih, ki omogoča pregled podatkov o oddanih javnih naročilih. Če je projekt res vzgojno pomemben in gospodaren, potem vlada nima nobenega razloga, da teh podatkov ne bi javno predstavila. Preglednost ne bi smela biti posledica novinarskega vprašanja ali poslanske pobude. Morala bi biti samoumevna.
Vlada, ki govori o prioritetah, naj jih tudi pokaže
Tu je prostor za legitimno in ostro politično kritiko sedanje vlade. Ta ne more hkrati govoriti o varčevanju, reformah in racionalizaciji javne porabe, nato pa uvajati nove simbolne projekte, ne da bi javnosti jasno predstavila njihovo ceno in učinek.
Problem ni v Ustavi. Problem je v politični logiki, po kateri je pogosto pomembneje, kako dobro je ukrep videti na fotografiji, kot pa, kaj dejansko spremeni v življenju otrok. Otroci v Sloveniji potrebujejo boljšo bralno pismenost, kakovostno državljansko vzgojo, varno šolsko okolje, več znanja o digitalnem svetu, kritičnem mišljenju in demokratični kulturi. Ali bo k temu bistveno prispevala knjižica, ki jo otrok prejme prvi šolski dan? Brez spremljajočega programa je odgovor verjetno: zelo malo.
Ustava ne postane živa zato, ker jo natisnemo. Živa postane takrat, ko jo država spoštuje. In tu je morda največja ironija celotne zgodbe. Država lahko vsakemu prvošolcu podari lepo natisnjen izvod Ustave, toda otrok bo o pomenu ustavnosti veliko več izvedel iz tega, kako ravnajo vlada, državni organi in politiki, kot iz knjižice, ki bo morda ostala neprebrana.
Ustava ni problem – problem je politična predstava
Slovenija ne potrebuje manj Ustave. Potrebuje več ustavne kulture. Če bo vsak prvošolec dobil kakovostno, otrokom prilagojeno publikacijo, ki bo dejansko uporabljena pri pouku, potem je projekt lahko smiseln. Za smiselnost dijakov 1. letnikov pa bi lahko odgovor v pomanjkanju prostih sob v dijaških domovih, v ceni prevoza od doma do kraja šolanja, prehrani v šoli in po drugi strani o skrbi za kulturo obnašanja, zmanjševanja nasilja med mladimi in le-teh nad starejšimi, medosebni odnosi, skrbi družine za lastne otroke in še bi lahko našteval. Vse to naj bo prioriteta na začetku novega šolskega leta. To res v Ustavi ne piše neposredno, lahko pa se iz nje razbere. Srednješolcem pa bo ta edicija najverjetneje še en knjižni izdelek, na katerem se bo nabiral prah na knjižnih policah. K izboljšanju bralne pismenosti naših otrok gotovo ne bo kaj dosti prispeval.
Če pa bo država porabila javni denar za množično tiskanje publikacije, ki bo predvsem služila slavnostnemu izročanju, fotografiranju politikov in ustvarjanju vtisa, da vlada »nekaj dela za državljansko vzgojo«, potem imamo upravičeno pravico vprašati: Ali je to res najboljša poraba našega denarja? Ker Ustavo lahko že danes vsakdo prebere brezplačno na spletu. Morda bi bilo zato bolj smiselno, da bi vlada denar namenila temu, da bi otroci Ustavo razumeli, namesto da poskrbi predvsem za to, da jo bodo dobili v tiskani obliki. Bati se je samo, da to ne bo edina edicija, ki si jo bo umislila trenutna oblast. Razposlali so že
In še nekaj. Če želi vlada prvošolce res učiti pomena Ustave, naj začne z najpreprostejšo lekcijo: »Javni denar ni denar vlade. Je denar državljanov in ti imajo pravico vedeti, koliko je bilo porabljeno, komu je bil denar plačan in kaj bodo za ta denar dejansko dobili.« (Zbral, uredil in komentiral: Doc. dr. Bojan Macuh)
Kaj piše v Ustavi RS bi najprej morali prebrati nekateri politiki, ne pa malčki, ki šene berejo…