„Želim si miru, miru, miru. Tišine. Da me ni. Da me enostavno ni!“
Gotovo je, da veliko Slovenk in Slovencev, zlasti na severovzhodu države, zelo dobro pozna telesno „majhno“, a po srcu in duši zelo veliko osebnost, upokojeno učiteljico, ravnateljico in kulturnico Alenka Čurin Janžekovič iz prleškega Svetega Tomaža. Ena najbolj znanih prebivalk Prlekije Alenka Čurin Janžekovič, katero so domačini spoznali, kot odlično pedagoginjo, ravnateljico, kulturnico…, ostala Slovenija pa kot osebo, ki od rojstva boleha z neozdravljivo boleznijo, ter veliko borko za uzakonitev evtanazije, se je kot kaže zadnjič pojavila v javnosti. V Splošni knjižnici Ljutomer se je v četrtek, dan po kulturnem prazniku, kjer se je pogovarjala z novinarji, v pogovoru z direktorico omenjene knjižnice Vesno Laissani, še zadnjič predstavila svojo uspešnico – knjigo z naslovom Sam bog naj jo bere, ter tudi predlog zakona o pomoči pri končanju življenja (ZPKKŽ) v Sloveniji, za katerega se kot pravi, bori do zadnje minute svojega življenja. In ta zadnja minuta se očitno zelo hitro bliža, kajti kot je sama zatrdila, da je prišel čas za odhod v Švico, kjer ji bodo pomagali zapustili naš kruti svet. To naj bi se zgodilo v največ dveh naslednjih tednih, med 15. in 28. februarjem, saj ji njene bolečine enostavno ne dovolijo nadaljnje življenje.
Prav zato je za konec povabila novinarje na srečanje: Prosim, da se tega vabila udeležite, ker individualnih intervjujev, iz zdravstvenih razlogov, več ne bom dajala, kot je zapisala na vabilu v Ljutomer, del njej najljubše Prlekije, kjer je rojena, odraščala, ustvarjala, delala, živela doslej…, posloviti se pa ji ni bilo omogočeno. Zato se ves čas, dobesedno do zadnje ure življenja, bori za druge, ki bodo prišli v njeno situacijo in ne bodo mogli plačati evtanazije v tujini, pri nas pa ne bodo mogli na drugi svet s pomočjo uradne medicine – zdravnika. Zaradi tega je Alenka med najglasnejšimi podporniki pomoči pri samousmrtitvi pri nas in je zavzemanje za evtanazijo njeno poslanstvo, ki ga ne bo opustila do zadnjega. Želi si predvsem, da bi družba prepoznala, da je dostojen konec veliko bolj human kot borba za podaljševanje življenja za napredek znanosti. Sama se ne boji smrti, ampak bolečega umiranja, zato si želi „možnost evtanazije – za mirno, dostojno smrt.“ In to jo čaka v Švici, kjer je v organizaciji Gignitas, ki neozdravljivo bolnim in trpečim omogoča dostojno smrt, pomoč zakonita. Alenko, je Slovenija prvič spoznala prav preko odprtega pisma, ki ga je naslovila na zdravnike, javnost in odločevalce. Zaradi svoje bolezni, bolečine in upanja, da bi bila smrt dostojna za vse, se je izpostavila z željo po debati in razmisleku o evtanaziji. Leta 2021 je pri Založbi 5ka izdala še knjigo. Misli Alenke je ubesedila Petra Škarja, knjiga Sam bog naj jo bere, pa opisuje pot od srečnega otroštva, samoizpolnitve v poklicu, do spoznanja Marijana, ljubečega odnosa s starši in na koncu spoznanja, da si zasluži smrt pod svojimi pogoji. In prav tako bo kmalu odšla in se bo poslovila, kot si je sama zaželela.
Alenka Čurin Janžekovič je sicer od rojstva neozdravljivo bolna, saj živi z boleznijo imenovano polisaharidozo tipa 4. Za njo so številne operacije, trpi neopisljive bolečine, ki si jih lajša s protibolečinskimi sredstvi. „Jaz sem bolezen sprejela. Stara je toliko kot jaz ali še starejša. Jaz vedno pravim, da je moje telo starejše od mojega duha. Ljudje me sprašujejo, ali te zelo boli, kako izgleda ta bolečina… Veste, ko se enkrat naučiš živeti z boleznijo vse prenašaš. Mene so sicer zdravniki najprej grozovito razjezili z besedami, da se moraš naučiti živeti z boleznijo. Potem spoznaš, kaj to pomeni, in to preide v vsakdan. Brez protibolečinskih zdravil sicer ne gre. Živiš tako, da ne razmišljaš samo o tem, kaj vse te boli. Jaz komu kdaj rečem, naj me raje vpraša, kaj me ne boli, kot kaj me boli, ker bo seznam krajši,“ poudarja sogovornica, ki priznava, da so bolečine vse hujše in zato je prišel „čas za dostojen konec.“ Že nekaj časa je prepričana, da je za slovo pripravljena, v Švici je dobila potrebno zeleno luč in sedaj: „Želim si miru, miru, miru. Tišine. Da me ni. Da me enostavno ni.“
Tokratna zadnja predstavitev njene knjige v ljutomerski knjižnici je bila še posebej čustvena in tudi žalostna. Še posebej ob koncu predstavitve, ko so se obiskovalci v koloni spontano začeli poslavljati od glavne protagonistke Alenke,, katero mnogi poznamo kot upokojeno učiteljico in ravnateljico, ki je bila vedno srčno predana temu poklicu. Ples, klavir, petje in zganjanje neškodljivih norčij, prepojenih s humorjem, so ji življenje bogatili na način, da nas lahko skozi svojo zgodbo nauči – kako res živeti. V knjigi, katero je po nareku Alenke zapisala Petra Škarja, je opisala svoje življenje pred boleznijo in z njo, s pomembnim poudarkom na želji, kako želi zaradi nje končati prav to svoje življenje. Tudi tokrat je Alenka podpirala sprejetje Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ko utemeljuje pravico ljudi do prostovoljne smrti v primeru hude, neozdravljive bolezni in s tem povezanega trpljenja. Oba z možem Marjanom sta člana društva Srebrna nit, katerega predsednica je Biserka Marolt Meden, ki je Alenko prijazno pozdravila na „poslovilnem večeru“. Po Alenki evtanazija ni le beg pred bolečino, je predvsem zgodba o ljudeh, ki življenja ne zmorejo več živeti. To so zgodbe ljudi z vseh koncev sveta. Njihov skupni imenovalec pa je neznosna bolečina, fizična ali psihična, ki jih pripelje do končnega sklepa. Evtanazija je še vedno tabu. O njej mnogi nočemo govoriti, saj so zgodbe za njo prehude, svetost življenja pa za številne nedotakljiva…V času pogovora, zlasti na začetku in koncu sta za glasbene vložke poskrbela Karmen in Jože Sreš. Vsi prisotni pa so večer zaključili in zapeli Alenkino najljubšo pesem: Kje so tiste stezice,… Njene se očitno končujejo v Švici, a ne glede na vse Alenka Janžekovič Čurin, za vse ki jo dobro poznamo, ostaja človek z veliko začetnico, katero bomo težko pozabili.
Bolečine segajo v četrti ali peti razred, zdaj postajajo prehude
Alenka je svoje otroštvo preživela z ljubečima staršema in sestro, ki so ji prav tako diagnosticirali bolezen, ki počasi najeda hrustanec. Morquio sindrom – polisaharoza IV prizadene sklepe, kosti in hrustanec, ki razpadajo, oseba pa trpi za groznimi bolečinami. Ni presenečenje, da taka bolezen vpliva na celoten življenjski slog. Kljub sindromu pa sta se obe sestri, Alenka in Nevenka, poklicno izpolnili. Alenka se učiteljskih dni spominja z nasmeškom, saj je že od malega vedela, da hoče poučevati. Zaradi diagnoze pa se je odločila tudi, da ne bo imela svojih otrok. Ta odločitev izvira iz časov, še preden je spoznala moža. Marijan je imel za seboj že dva neuspešna zakona, ko je spoznal Alenko. Ko pa se je med njima razvila ljubezen, pa je dobila še hči – biološko Marijanovo, a rada poudari, da je to tudi njena hči.
Ko ji je umrla mama, za katero je želela le odrešitev, je Alenko dokončno prepričalo, da si vsak človek zasluži dostojno smrt, pa je spremljanje svoje mame pri zadnjih dneh. Na koncu je bivala v domu starejših, tam je preživela zadnja tri leta svojega življenja. „Tista tri leta, ko sva bila vsak dan v domu, so mi dokončno razjasnila, da tega pa si res ne želim. Nočem kritizirati osebja, ampak biti tako odvisen… Saj je to realnost, ampak to gledati zraven. Ne. To je bila grozljivka. Zame je bila to kaplja čez rob. Tega sama ne želim doživljati,“ je bila povsem jasna in dokončno odhaja: Dneva odhoda še nima, a ta se nezadržno bliža. Konec februarja ali začetek marca – takrat ji bodo v Švici pomagali končati življenje. Pod njenimi pogoji, z roko v roki z Marijanom in v stanju, ko je še dovolj močna, da se poslovi. Šla bi že prej, pa ji do decembrskih praznikov ni uspeli urediti dokumentacije. Na pot se bo odpravila v krogu družine. Spremljal jo bo mož Marijan, hči in njen mož. O tem, kdo bo v sobi ko zatisne oči, se še pogovarjajo. Marijan zagotovo, morda tudi hči. Med razigranim smehom še šaljivo izpostavi, da se je datum zamaknil, saj je zdravnik, ki bo vodil postopek v Švici, februarja na dopustu. „Če res nisi v tisti grozni fazi bolezni, še se to zdrži, če pa ne, pa je res malo smešno,“ duhovito pove Alenka, ki je odločna, da ni več nobene želje po življenju. Spomnila pa se je, kako sta z Marijanom še pred epidemijo redno plesala, oba namreč znata plesati vsaj deset različnih vrst plesov. Toda, prišla je epidemija in plesne dvorane so se zaprle. Takrat sta nehala aktivno plesati. Kilogrami so nekoliko poskočili, bolezen je napredovala. Alenka je prepričana, da se še ne bi poslavljala, če bi še lahko plesala. V družini se odprto pogovarjajo o njem odhodu. Tema o evtanaziji nikoli ni tabu. „Predvsem mi je pomembno to, da sva z možem to predelala. Ne en ne drugi nisva tako prizadeta, v tem trenutku res lahko rečem, da takšna egoistka v življenju nisem bila – vsaj mislim, da ne – da pa zdaj, sem samo sebe res postavila na prvo mesto,“ pove Alenka, ki se vseeno zaveda teže trenutka, ki prihaja: „Je pa problem, takrat, ko se bo to res dogajalo, kako se bomo potem smejali. Mogoče se res bomo. Kakšna solza pa verjamem, da bo še pritekla.“
Na vprašanje, ali jo je strah, brez pomislekov odgovori da ne. „Čeravno to ljudje težko razumejo, dejansko komaj čakam, da se vse skupaj odvije. Ne samo zaradi tega, ker je to tak proces, ki te utrudi še bolj, kot si že, pa še bolj ti nabija slabo vest. Komaj čakam, da se to zgodi, pa da se zgodi tudi to, kar si želim od takrat, ko sem se odločila za to pot. Da minejo bolečine, da me ni. Enostavno me ni.“ Srce ji bodo ustavili s posebno kemijsko mešanico – koktajl ji rečejo. Alenka kljub vsemu vse govori z nasmeškom, predvsem skuša ohraniti humor, o izletu v Švico. Sama čuti, da je naredila vse, kar je lahko. Občutke, ki jo porajajo primerja s tistimi, ki jih je imela ob pričetku pokoja. Že takrat je šolo zapustila lahkih nog, saj verjame, da je svojo poslanstvo izpolnila. „Tako mislim tudi zdaj. V življenju sem opravila vse, kar sem hotela. Ko pomislimo na smrt, največkrat pomislimo na vse, kar še nismo postorili, doživeli.“ Alenka ravnodušno pove, da je živela lepo in dobro življenje. Zadnje dneve preživlja kot poprej, le več je v postelji. Veliko se pogovarja, debatira, razmišlja tudi o tem, kaj se zgodi, ko telo umre. Kam gre duša? V drugo telo? Vprašanja, na katera še nima odgovorov…
