Vprašanje t. i. izbrisanih predstavlja eno najbolj občutljivih in pravno spornih poglavij slovenske osamosvojitve. Čeprav je bila osamosvojitev Slovenije leta 1991 uspešen politični in zgodovinski projekt, je prehod v novo državo spremljala tudi odločitev, ki je prizadela več deset tisoč ljudi. Dne 26. februarja 1992 je bilo iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije izbrisanih 25.671 oseb, večinoma državljanov drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so pred osamosvojitvijo zakonito in stalno živeli v Sloveniji.
Kdo so bili izbrisani?
Izbrisani so bili predvsem prebivalci Slovenije, ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji, vendar niso bili državljani Socialistične republike Slovenije, temveč drugih republik nekdanje Jugoslavije (Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore, Severne Makedonije). Po osamosvojitvi jim je zakon omogočil pridobitev slovenskega državljanstva ali ureditev statusa tujca s stalnim prebivališčem. Del ljudi je državljanstvo pravočasno pridobil, drugi pa tega niso storili iz različnih razlogov, kot npr., da niso bili ustrezno obveščeni, niso razumeli postopkov, njihove vloge so bile zavrnjene, ali pa statusa niso uspeli urediti pravočasno.
Po uradnih podatkih Ministrstva za notranje zadeve je bilo 26. februarja 1992 iz registra stalnih prebivalcev izbrisanih 25.671 oseb. Zaradi izbrisa so izgubili pravni status stalnega prebivalca in z njim številne pravice, kot npr. do dela, zdravstvenega zavarovanja, socialne varnosti, osebnih dokumentov, v nekaterih primerih tudi pravico do bivanja v Sloveniji. Nekateri so bili izgnani, drugi so več let živeli brez urejenega pravnega statusa. Izbris je bil izveden 26. februarja 1992, v času vlade Lojzeta Peterleta, ki je bila prva demokratično izvoljena vlada Republike Slovenije (koalicija DEMOS). Za področje notranjih zadev je bil pristojen minister Igor Bavčar (z veliko masla na glavi), Ministrstvo za notranje zadeve pa je izdalo navodila upravnim organom za izvedbo izbrisa. Takratna oblast je trdila, da so morale osebe, ki niso pridobile slovenskega državljanstva, urediti status tujca v skladu z novo zakonodajo. Ker tega niso storile, naj bi izgubile pravico do stalnega prebivališča.
Leta 1999 in ponovno leta 2003 je slovensko Ustavno sodišče odločilo, da je bil izbris protiustaven. Leta 2012 je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji ugotovilo kršitev človekovih pravic in Sloveniji naložilo odpravo posledic ter izplačilo odškodnin. Posledice izbrisa so bile za številne posameznike zelo hude, saj so izgubili zaposlitve, zdravstveno zavarovanje, izgubili so stanovanja, prišlo je do ločitev družin, v veliko primerih je sledil izgon iz države, dogaja pa se, da še po več letih pravni status teh t. i. izbrisanih« ni urejen.. Kasneje je država sprejela zakone za ureditev statusa izbrisanih in sistem odškodnin, vendar vsi prizadeti niso uspeli ponovno urediti svojega položaja.
V letu 2026 je skupaj z drugimi opozicijskimi strankami stranka Resni.ca vložila predlog, ki se nanaša na državljane tretjih držav (torej države zunaj EU), ki imajo v Sloveniji stalno prebivališče, in sicer samo glede prepovedi udeležbe na prihajajočih lokalnih volitvah. Ti ljudje po veljavni zakonodaji lahko volijo župana in občinski svet, ne morejo pa voliti na državnozborskih ali predsedniških volitvah. Predlog bi jim to lokalno volilno pravico odvzel. Nova vlada se boji predvsem ponovne izvolitve Jankovića za župana Ljubljane, hkrati pa želi vplivati na morebitne spremembe tudi v drugih večjih mestih (med manjšimi so tudi Jesenice, iz prihaja Stevanović, po materi Slovenec in po očetu bosanski Srb), ki imajo veliko priseljencev. Predlog najmanjše parlamentarne stranke, ki je s pomočjo SDS dobila pomembno mesto predsednika državnega zbora, cilja na osebe, ki niso državljani Slovenije (ali EU), ampak so državljani tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji.
Izbris predstavlja enega največjih pravnih in političnih madežev v zgodovini samostojne Slovenije. Čeprav je bila država ob osamosvojitvi postavljena pred zahtevne izzive oblikovanja nove zakonodaje in urejanja državljanskih statusov, je kasnejša presoja slovenskega Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice pokazala, da način izvedbe izbrisa ni bil skladen z načeli pravne države in varstva človekovih pravic. Primer izbrisanih ostaja opozorilo, da mora tudi v obdobjih velikih političnih sprememb država spoštovati načela zakonitosti, pravne varnosti in človekovih pravic. Demokratična država se namreč ne presoja le po uspehu pri doseganju neodvisnosti, temveč tudi po tem, kako varuje pravice posameznikov, zlasti tistih, ki so v ranljivem položaju. (Zbral in uredil: doc. dr. Bojan Macuh)
