Nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita in predsednika Slovenske škofovske konference msgr. Stanislava Zoreta na velikonoč – 12. april 2020
Spoštovane gledalke in gledalci, dragi bratje in sestre!
Kapucin br. Marko Senica je na Radiu Ognjišče v razmišljanju o velikonočnem praznovanju vspremenjenih razmerah povedal: »Komaj čakam, da bom lahko tako alidrugače skupaj z vami zapel: Aleluja!«Sam sem vsako leto znova presenečen, kako globoko zajame človeka tapreprosti napev, ki gre v uho, osvoji srce in te vsega prevzame. Pa ne greza drugega, kot za tisočletja staro povabilo, ki ga je že verni Jud vzklikal svojemu Bogu: Slavimo Jahveja, slavimo Boga, slavimo Gospoda. Po štiridesetih dnevih posta si veselje da duška. Kako se ne bi veselili obspoznanju, da je bila v ljubezni, ki je Jezusa ohranjala skozi trpljenje insmrt vse do njegovega vstajenja, premagana še zadnja meja, ob katero jeudarjal človek na poti svojega življenja – smrt. »Smrt, kje je tvoja zmaga,smrt, kje je tvoje želo? … Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zato, moji ljubi bratje, bodite stanovitni,neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud vGospodu ni prazen,« nas spodbuja apostol Pavel.
Velika noč je tako praznična, tako polna veselja nad življenjem, da Cankar v Kurentu ni našel boljše primerjave za lepoto našega jezika, kot da jedejal: »Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje.« Letošnja velika noč nas nekoliko bega. V velikonočnem tridnevju se nismomogli udeležiti obredov v cerkvah. Upam, da ste jih obhajali v krogudružine in ste jih doživeli. Danes ni vstajenjskih procesij in jutri zaradinašega skupnega prizadevanja, da bi omejili in zajezili širjenjekoronavirusa, ne bomo mogli iti v Emavs, kakor rečemo obisku sorodnikovin prijateljev na velikonočni ponedeljek.Je to za nas zgolj omejitev? Ali vse to doživljamo kot izgubo stvari, ki nampripadajo? Če je tako, potem se ob letošnjih praznikih lahko upravičenočutimo prikrajšane, opeharjene. Lahko se osredotočimo samo na to, česarnimamo, kar nam manjka, imamo pa še drugo možnost; lahko pogledamo,kaj imamo, s čim smo prav letos na poseben način obdarovani, obogateni.
Za jasnejši pogled vas povabim v prvo veliko noč, v tisti dan oziroma nočJezusovega vstajenja. Nedvomno je velika noč napočila v tistem trenutku,ko je Jezus vstal od mrtvih. Ampak Marija Magdalena in ostale žene, ki sošle zjutraj zarana h grobu, tega niti od daleč niso slutile. Še vedno sožalovale in hotele izkazati spoštovanje pokojnemu – pokojnemu in neživemu. Apostoli so v istem času ždeli za zapahnjenimi vrati dvoranezadnje večerje in trepetali v strahu, da bodo zgrabili tudi nje, jih pomoriliin jih pridružili usodi njihovega Učitelja, ki so ga križali in pokopali. Vnjihovih srcih sta bila križ in smrt, Kalvarija in grob, ne vstali, ne živi. Obodvaljenem kamnu in praznem grobu so se žene zgrozile ob novemzločinu – nekdo ga je ukradel in mi ne vemo, kam so ga položili. Nikogar niprešinila misel, da je Jezus tolikokrat napovedal, da bo umrl in da bo vstal. Za Marijo se je velika noč začela tisti trenutek, ko je skozi solze obpraznem grobu zaslišala Jezusov glas, ki jo je poklical: »Marija.« V tistemtrenutku je vstal v njenem srcu, v tistem trenutku je bil živ. Za apostole seje to zgodilo zvečer tistega dne, ko je pri zaprtih vratih stopil v njihovosredo in jih pozdravil: »Mir vam bodi!« V hipu so padle koprene z njihovihsrc in spoznali so: »Živ je.«Vidite, bratje in sestre. Praznik Jezusovega vstajenja se začne takrat, ko gasrečamo; ko nas osebno nagovori in mi spoznamo njegov glas; ko nampodari svoj mir in mi z njegovim mirom v srcu gledamo v prihodnost insrečujemo ljudi – in ne v prihodnosti in ne v ljudeh ni več strahu. Obredi solepi, vendar niso sami na sebi velika noč.
Velika noč je On, je Gospod Jezus Kristus, ki vstopi v moje življenje, ki vstopi v življenje moje družine, in ježiv in sem v njem živ tudi jaz, smo v njem živi tudi mi.Iskreno upam, da ste v letošnjem obhajanju praznikov doživeli veliko noč,doživeli njega, ki je vstal in živi in mu pojemo alelujo, ne toliko z glasom,kot s srci, z življenjem. »Slavimo Gospoda.«Naj današnji dan postane ena sama hvalnica Bogu, ki jo pojemo vsak nasvoj način: zdravniki in zdravstveno osebje s svojo skrbjo za bolnike, vladain vsi njeni sodelavci na najrazličnejših ravneh s sprejemanjem odločitev,ki varujejo zdravje in življenja; vsi delavci, ki skrbijo za to, da nam ničpotrebnega na manjka; duhovniki, ki darujejo maše in molijo za občestvo;in vsi mi, ki se veselimo drug drugega, ter potrpimo drug z drugim, kar jev teh časih še posebej potrebno.Vsem, čisto vsem doma in po svetu, voščim blagoslovljeno veliko noč. Najvas danes in vedno varuje in blagoslavlja vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh.
Amen.
Msgr. Stanislav Zore OFM, Ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference
