Ko iz krušne peči zadiši topel domači kruh…, pridejo tudi sosedje: Branko Bračič z Zgornjega Gasteraja si je sam postavil »pekarno«
December, mesec pričakovanj in obdarovanj, ko trije dobrosrčni možakarji z brado obiskujejo in obdarujejo pridne in tiste druge otroke, a tudi odrasle, je gotovo tudi mesec, ko si želimo čim več prijetnih in radostnih zgodbic, ki jih piše vsakodnevno življenje. Tako je tudi srečanje z Brankom Bračičem, ki vse od rojstva leta 1964, živi na Zgornjem Gasteraju, v občini Sv. Jurij v Slovenskih goricah, prav lepo in veselo doživetje. Naš sogovornik živi v obnovljeni hiši, ki jo je podedoval od staršev. Zaposlen je bil v različnih podjetjih v Mariboru, sedaj pa je zaposlen kot vzdrževalec okolja v domači občini Sv. Jurij v Slovenskih goricah. Nas pa so kljub vsemu najbolj zanimale njegove prostočasne dejavnosti oziroma konjički. Med njegovimi strastmi je gotovo tudi veselje do motornih koles, saj je s svojim »čoperjem«, tako pravi prevozil velik del Slovenije. Tudi sedaj se rad odpravi na kak daljši izlet.
Ko si je obnovil hišo, sam pravi, da si je uredil dom, kjer sedaj živi z življenjsko sopotnico Jožico, se je lotil postavitve »pekarne«. Zakaj pekarne? Namreč tik ob hiši je postavil posebno poslopje, v njem pa krušno peč v kateri peče kruh, kar ga je zaznamovalo že, ko ga je pekla njegova pokojna mati. O tem nam je povedal: »V preteklosti nismo kruha kupovali, kajti pekli smo ga doma. Mati ga je pekla, ko ga je zmanjkalo. Ker sem ob obnovi hiše porušil staro kmečko krušno peč, sem le nekaj korakov vstran od hiše postavil manjše poslopje, ki je sedaj »domača pekarna«. Poslopje in peč sem sezidal sam. Čeprav nisem zidar, sem po ogledih peči, ter pogovorom z mojstrom, ki je zidal peči, sam pristopil k postavitvi peči. Peč mora biti grajena tako, da se v njej akumulira toplota za pečenje kruha. Pomemben je »velb«, obok, ob tem pa tudi dno peči, ki je »poflaštrano, rekli bi tlakovano z doma žgano opeko. Pod opeko pa je nasipano grobo »kižlovje«, to so malo debelejši prodniki, ki imajo nalogo akumuliranje toplote za pečenje. V preteklosti so v krušni peči kuhali tudi druga jedila. Spominjam se, da smo doma še imeli take posode, ki smo jim rekli »kropnce«. Peka močnikov ali štrukljev pa se je odvijala v »lončenih plehih«, ki so bili, da se ne bi razleteli, »zarinkani« z žico. Plehe so z žico »rinkali« piskrovezi. Porikali so tudi kropnce. Jaz v peči ne kuham več, saj sem jo zgradil le za peko kruha.«
Branko sedaj peče kruh, ko si zaželi domačega kruha. Ob »odprtju pekarne«, je pristopil k peki posebno velikega kruha. Spekel je štruco, ki je bila dolga natančno en meter. Kot je dejal, je za to porabil 12 kg moke tipa 800, dodal pa je le malo ržene moke. V peč jo je spravil s posebno desko, da je s tem obdržala njeno obliko. Kot pravi mu je peka uspela, kar je potrdilo, da peč opravlja svojo funkcijo. Kruh, ki ga je spekel, je po dolžini prerezal in ga spremenil v metrski sendvič. Nanj je naložil kake 3 kg salam in nekaj narezanih kislih kumaric. Na sendvič je povabil sosede in prijatelje, ki so ob dobri kapljici hvalili njegov izdelek. (L.K.)
