Leon Rupnik ostaja ena najbolj kontroverznih in polarizirajočih osebnosti slovenske zgodovine 20. stoletja. Bil je človek visokih vojaških činov, ki je svojo pot začel kot cenjen častnik, končal pa kot simbol kolaboracije z okupatorjem. Njegova usoda odraža globok razkol v slovenskem narodu med drugo svetovno vojno, kjer so se vprašanja domoljubja, protikomunizma in preživetja prepletla v tragično vozlišče.
Prisega na stadionu v Ljubljani
Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 se je Rupnik odločil za aktivno sodelovanje z okupacijskimi oblastmi. Njegova motivacija je bila predvsem strog protikomunizem in prepričanje, da je red mogoč le pod okriljem osi Rim–Berlin. Pod italijansko okupacijo je prevzel vodenje mesta.Septembra 1943, po kapitulaciji Italije, so ga Nemci imenovali za voditelja Ljubljanske pokrajine. Čeprav ni imel neposrednega operativnega poveljstva nad vsemi enotami, je bil idejni vodja in simbol domobrancev. Najbolj sporen trenutek njegove kariere sta bili prisegi domobrancev na Bežigrajskem stadionu (20. aprila 1944 in 30. januarja 1945), kjer so vojaki prisegli zvestobo boju proti komunizmu v prisotnosti nemških častnikov. To dejanje je bilo ključni dokaz za njegovo poznejšo obsodbo. Rupnikovi je v svojih govorih in spisih bil poln ostrega protikomunizma, saj je podpihoval, da je komunizem največje zlo za slovenski narod. V svojih javnih nastopih je pogosto uporabljal retoriko, ki je bila uperjena proti Judom, kar je bilo usklajeno z nacistično propagando, hkrati pa je verjel v avtoritarno ureditev družbe.
Proces proti Rupniku ob koncu vojne
Rupnik se je maja 1945, kot še mnogo kolaboracionistov in somišljenikov Hitlerja in nacizma, umaknil v Avstrijo, kjer so ga Britanci prijeli in januarja 1946 izročili takratnim jugoslovanskim oblastem. Pred vojaškim sodiščem v Ljubljani je bil avgusta 1946 obsojen zaradi veleizdaje in sodelovanja z okupatorjem. 4. septembra 1946 je bil pod hribom Golovec v Ljubljani ustreljen.
Rupnikove »žrtve«
Vprašanje o natančnem številu žrtev, ki jih je povzročil neposredno Leon Rupnik, je kompleksno, saj zgodovina loči med neposredno odgovornostjo (ukazi) in objektivno odgovornostjo (vodenje aparata, ki je povzročal žrtve).Rupnik kot predsednik pokrajinske uprave in generalni inšpektor domobranstva ni bil operativni rabelj, je pa bil ključni arhitekt sistema, ki je sodeloval pri represiji nad lastnim narodom.
Rupnik je bil simbolni vodja Slovenskega domobranstva. Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino (INZ) so sile pod nemškim poveljstvom, vključno z domobranskimi enotami, povzročile znaten delež žrtev med Slovenci. Domobranske enote so v neposrednih bojih in v t. i. »čistkah« na terenu povzročile smrt več tisoč pripadnikov partizanskega gibanja in njihovih podpornikov. Domobranci so za okupatorja opravljali aretacije, zasliševanja in varovanje taborišč. Čeprav so končne usmrtitve pogosto izvajali Nemci, so domobranci pod Rupnikovo upravo zagotavljali logistiko in obveščevalne podatke.
Pod Rupnikovo upravo v Ljubljanski pokrajini se je stopnjevalo sodelovanje z nemško policijo (SS). To je vključevalo deportacije Judov. Podatki kažejo, da je bilo v času Rupnikove uprave v Ljubljani aretiranih in v taborišča smrti poslanih več deset Judov (večina od njih se ni vrnila). Rupnikovo sodelovanje pri teh procesih je bilo ena najtežjih točk njegove obtožnice. Domobranska policija pa je sodelovala pri aretacijah Slovencev, ki so bili nato poslani v taborišča (Dachau, Ravensbrück) ali ustreljeni kot talci. Skupno število Slovencev, ki so umrli v taboriščih ali kot talci pod nemško okupacijo (kjer je Rupnik nudil upravno podporo), presega 30.000.
Pomembna je usoda domobrancev (povojne žrtve), čeprav Rupnik sam ni bil tisti, ki jih je ubil, kritiki poudarjajo njegovo odgovornost za usodo 12.000 do 14.000 domobrancev, ki so bili po vojni izvensodno pobiti. Kot njihov vodja jih je vodil v ideološko slepo ulico sodelovanja z nacisti, kar jim je po mednarodnem pravu tistega časa (in povojni logiki zmagovalcev) odvzelo status legitimne vojske in jih izpostavilo krutemu maščevanju zmagovalcev.
Natančne številke žrtev »samo zaradi njega« ni mogoče postaviti, ker je deloval znotraj večjega okupacijskega stroja. Vendar pa zgodovinska stroka ocenjuje, da je bil kot najvišji slovenski predstavnik kolaboracije soodgovoren za usodo desettisočev Slovencev, ki so trpeli zaradi deportacij, talstva ali bratomornega boja. Na procesu leta 1946 mu niso sodili le za umore, ampak predvsem za izdajo domovine, saj je kot visoki častnik jugoslovanske vojske prestopil na stran sovražnika in mu pomagal pri zatiranju lastnega naroda.
Razveljavitev sodbe
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je leta 2020 iz procesnih razlogov (sodba ni bila ustrezno obrazložena po takratnih standardih) razveljavilo obsodbo iz leta 1946 in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Ker pa je bil obtoženec mrtev, se postopek ni mogel ponoviti, kar je v javnosti sprožilo buren odziv in razprave o pravni proti zgodovinski resnici.
Januarja 2026 pa Ustavno sodišče RS razveljavilo sodboVrhovnega sodišča in zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti ter znova uveljavilo pravnomočno obsodilno sodbo armadnega sodišča iz leta 1946. S tem je znova nastopilo stanje pravnomočne obsojenosti Leona Rupnika, s čimer je odpadla podlaga za kakršen koli postopek pred sodiščem prve stopnje in za izdajo odločitev v takem postopku.
Rupnik tako ostaja tragičen primer vojaškega strokovnjaka, ki je svojo profesionalno disciplino in ideološko prepričanje postavil v službo sil, ki so načrtovale uničenje slovenskega naroda. Čeprav so njegovi zagovorniki poudarjali, da je s sodelovanjem želel ublažiti trpljenje naroda pod okupacijo in preprečiti komunistično revolucijo, zgodovinska dejstva o njegovi privrženosti tretjemu rajhu in antisemitski retoriki ne dopuščajo enostavne rehabilitacije. Njegova zgodba je opomin na to, kako usodne so lahko odločitve posameznika v prelomnih trenutkih zgodovine.
Zbral in uredil:
Doc. dr. mag. Bojan Macuh
