Skip to content

Bakos.si

Homilija nadškofa Cvikla pri tradicionalni sv. maši za sodelavce in prostovoljce Karitas

Dragi sobratje duhovniki, predsedniki in generalni tajniki Slovenske in škofijskih Karitas, dragi sodelavci in prostovoljci Karitas, dragi bratje in sestre!

V tem času se nas je navadno tu v cerkvi sv. Martina na Ponikvi zbralo zelo veliko sodelavcev in prostovoljcev Karitas. Na žalost nam situacija zaradi koronavirusa letos tega ne dovoljuje. Tako ste lahko tukaj samo predstavniki.

Hvala Bogu, da imamo možnost direktnega prenosa, kajti na ta način bomo lahko v Duhu povezani tudi z vami, ki ste želeli priti sem, združeni v skupni prošnji, da bi vedno bolj postajali ljudje čutečega srca, se pravi srca, ki  ne ostane samo pri sočustvovanju, ampak se odpravi na srečanje s človekom, zlasti s tistim, ki je v stiski.

Spodbudno je, da ob naravnih nesrečah in izrednih dogodkih Slovenci navadno pokažemo veliko solidarnost in čut za pomoč. Ob takih trenutkih se pač čutimo še posebej nagovorjene.

A Jezus v današnjem evangeliju na usmiljenem Samarijanu še bolj določno pokaže, kaj pomeni biti pozoren do bližnjega: Samarijan se je ob človeku, potrebnem pomoči zaustavil. Pomagal mu je tako, da mu je na rane vlil olja in vina, ter jih obvezal.

Gre za konkretno pomoč, ki naj bi jo vsak Jezusov učenec izkazoval na slehernem koraku; komurkoli, ki je pomoči potreben. Lahko je to človek zunaj naše družine, kraja…, lahko je nekdo, ki ni veren, lahko je domačin ali prišlek.

Ob poti našega življenja namreč srečujemo najrazličnejše oblike revščine in bede.

Lahko vsega tega tudi ne vidimo, ali pa se delamo, kot da ne vidimo, podobno, kot sta storila duhovnik in levit, oba verna in izobražena človeka, a brez srca. Bila sta preveč zagledana v svoj lastni svet, v svoje delo. Ob vsem tem nista našla več časa, ki bi ga namenila temu revežu. Preprosto, videla sta ga, a šla sta mimo.

Za Samarijana pa je rečeno, da, ko je prišel do njega, ga je videl, in se mu je v srce zasmilil. Nato je revežu nudil konkretno pomoč.

Usmiljeni  Samarijan nam na lep način s svojim zgledom pokaže, kaj pomeni imeni »srce, ki sprejema«.

To ni samo sočutno srce, ampak je srce, ki je sposobno nase vzeti del bremen drugih. S svojo pomočjo tako drugim omogočimo, da se lahko rešijo določene stiske, ali vsaj zmanjšajo ostrino stiske, da postane znosnejša.

Papež Frančišek je pred skoraj že desetimi leti v Lampedusi dejal, da smo tudi kristjani »izgubili čut za bratsko odgovornost. Zapadli smo v hinavsko držo duhovnika in levita. Vidimo na pol mrtvega brata na robu ceste, a nadaljujemo svojo pot, saj poskrbeti zanj ni naša naloga. In pri tem ostajamo mirni. Kultura udobja, ki nas je pripeljala do tega, da mislimo le nase, nas je naredila neobčutljive za krike drugih.« Dogaja se, da gremo mimo stiskanega in mu ne nudimo pomoči, po drugi strani pa morda na družbenih omrežjih farizejsko kritiziramo, kako nihče nič ne naredi za olajšanje ali rešitev neke stiske …

Papež je še dejal, »da živimo v milnih mehurčkih, ki so sicer lepi, vendar so utvare o nepomembnem, začasnem, ki vodijo k ravnodušnosti v odnosu do drugih, celo v globalizacijo ravnodušnosti. Tako zelo smo se navadili trpljenja drugih, da nas to več ne zanima. Smo družba, ki je pozabila na izkušnjo joka. To izkušnjo nam je odvzela globalizacija ravnodušnosti.«

V Lampedusi je papež Frančišek povabil kristjane, »da prosimo Gospoda odpuščanja zaradi naše ravnodušnosti, ko smo se ugodno namestili in zaprli v svoje udobje, ki vodi v »anestezijo srca«.

Na mestu se zdi vprašanje, kako naj se približam nekomu, ki mi je antipatičen, hudoben, prepoten, nevreden, krivičen, težak…?

Nemogoče je kakršnokoli zbližanje, če nisem jaz tisti, ki sem pobudnik zbližanja, če drugi ne bo začutil ob meni, da sem mu jaz postal »bližnji«.

Na meni je, ali bom zmogel ta napor, ki ga zmore samo ljubezen; napor, da zmanjšam razdaljo, ki naju loči.

Bližnjega torej srečam le, če izstopim iz sebe, iz svojega sveta udobja, egoizma, nenehnega načrtovanja …

Če posnemamo usmiljenega Samarijana, potem se več ne sprašujemo kdo je človek, ki je potreben pomoči: ali je to jud ali musliman, ali trgovec ali pastir? V ospredje stopi le še človek, ki potrebuje pomoč in smo se mu pripravljeni približati.

Jezusovo izhodišče ni zgolj, kaj sem dolžan storiti, temveč so merodajne potrebe bližnjega. Ljubezen, ki se omejuje, ni več ljubezen.

Pomagati, kolikor se da, pokazati razumevanje, sočutje in bližino…. To pomeni ljubiti bližnjega!

To pot nam Jezus kaže v evangeliju. To je ljubezen, ki je konkretna, ki ima pred seboj celotnega človeka, ne samo njegove materialne potrebe in tudi ne samo duhovne potrebe.

To je pravzaprav naša specifika, je tisto, kar Karitas loči od drugih humanitarnih organizacij. Vedno moramo imeti pred očmi, da je »človek pot Cerkve«, kot je to poudaril že sv. papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici Redemptor hominis, št. 14.

Ob naraščanju novih oblik revščine je ravno misel, da v vsakem preizkušenem človeku srečamo Kristusa, tista, ki nas vnema in nam daje pogum, da ne zapademo v pesimizem, ampak v molitvi in odprtosti Sv. Duhu ostajamo ustvarjalni in iščemo nove odgovore na stiske, ki jih poraja čas, v katerem živimo.

Ko papež Frančišek govori o Karitas, nameni tej razsežnosti delovanja Cerkve čudovite besede. Pravi, da je to »skrbna in ljubeča roka Cerkve«, da služi in podpira človeško osebo, predvsem pa revne, odrinjene na rob družbe in najranljivejše, pri tem pa Karitas vodijo temeljne vrednote, kot je zaščita človeškega življenja, temeljnih pravic in socialne pravičnosti.« (govor ob 70. letnici Caritas Internationalis).

Kristusov evangelij nas priganja, da bi bili še posebej pozorni do ubogih in bi prepoznavali mnoge, premnoge oblike moralnega in družbenega nereda, ki povzročajo vedno nove oblike revščine. Lansko leto se je vsem bolečinam sveta pridružila  še ena rana, ki je še povečala število ubogih, pandemija.

Papež pravi, da je potreben drugačen pristop k reševanju pred revščino. Ne abstrakten odnos, ampak ustvarjalen. To pomeni, da si moramo prizadevati biti dojemljivi za konkretne razmere in te presojati tako, da mislimo, ne le nase, ampak tudi na potrebe drugih, predvsem ubogih.

Cerkev je pred tedni stopila v sinodalni proces, ki se v prvi fazi odvija po posameznih krajevnih Cerkvah. Papež Frančišek poudarja, da je prva točka sinodalnega procesa poslušanje. To je tudi za našo Karitas velika priložnost, da med nami poživimo proces poslušanja, dialoga in skupnega razločevanja. Ta proces prenove mora zajeti tako Slovensko, škofijske, kot župnijske Karitas! Predvsem moramo spodbujati dialog, solidarnost in našo pomoč do pomoči potrebnih.

Ko govorimo o stiskah, s katerimi se ljudje danes spopadajo, večkrat pozabimo na mlade, ki so prav tako ranljivi. Vesel sem, da Mlada karitas (Young Caritas), postaja med nami vse bolj prepoznavna in dejavna, ko mladi s svojim navdušenjem, mladostjo in iznajdljivostjo najdejo pot do svojih vrstnikov, ki so v stiski. Po drugi strani pa ti mladi sodelujete tudi pri ostalih projektih Karitas in ob tem odkrivate svoje sposobnosti in talente. Vse to kot sodelavci Karitas želite posvetiti potrebnim in s tem premagati sleherno brezbrižnost. Na ta način dokazujete, da v vas bije ljubeče »srce, ki sprejema«.

»Srce, ki sprejema« je srce Samarijana, ki se je sklonil nad reveža ter si ga je naložil na svoja ramena. Če imam srce, ki sprejema bližnjega, mi to pomaga, da se tudi jaz sam podam na pot do njegovega srca. Po prehojeni poti lahko potem v iskrenem dialogu doumem njegove resnične težave in tudi spoznam, kaj konkretno nekdo zares potrebuje in kako mu pomagati.

Če se izrazimo s svetopisemsko Knjigo modrosti, lahko rečemo, da si vsi prizadevamo, da bi naša Karitas postala »dih Božje moči, čist izliv veličastva Vsemogočnega.«

Drage sodelavke in sodelavci ter prostovoljci Karitas, hvala vam za vaše nesebično služenje.

Kadar smo odprti delovanju Sv. Duha in se mu prepustimo, da nas njegov Duh spremlja, da gre z nami po naših vaseh, trgih, mestih, od hiše do hiše, k ljudem, ki nas čakajo, da jim podarimo del sebe, takrat smo »ljudje srca, ki sprejema«, smo »Božji dih«. Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl,
mariborski nadškof metropolit

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: