Skip to content

Gradil je progo Šamac – Sarajevo ter avtocesto bratstva in enotnosti

Franc Fridau obeležil lep življenjski jubilej in spregovoril o svojem pestrem življenju; Od vajenca do odličnega mizarja, ki je svoje znanje uveljavljal v Nemčiji

Te dni smo imeli protekcijo obiskati enega najstarejših krajanov vasi Lutverci na obrobju Apaške doline, ob regionalni cesti Gornja Radgona – Šentilj. Svoj lep življenjski jubilej, 90. rojstni dan je namreč praznoval nadvse zanimiv možakar, Franc Fridau in ob tej priložnosti so ga obiskali tudi predsednica Krajevnega odbora Rdečega križa Lutverci – Plitvica Evelina Petrovič, z aktivistoma Angelo Strniša in Nikolo Petrovićem. Zraven je bil tudi župan občine Apače, dr. Andrej Steyer, v Imenu DU Apače pa mu je prišel čestitati predsednik Vili Žunkovič. Kot nam je povedal slavljenec, je bil obiska vseh zelo vesel, posebno župana dr. Andreja Steyerja, ki si je, kljub polni zaposlitvi, vzel čas in mu prišel čestitat k njegovem visokem življenjskem jubileju. Po izrečenih voščilih in izročenih darilih, je Franc vse udeležence povabil k bogato obloženi mizi, za katero je, ob pomoči slavljenca in njegove prijateljice Bernarde Horvat, poskrbela Rebeka Ivanek. Ob takó obloženi mizi, bi lahko pri njih ostali kar nekaj dni. Pa ne le zaradi hrane in pijače, temveč je tudi vzdušje bilo nadvse veselo.

Že pred prihodom delegacije smo izvedeli veliko zanimivosti iz slavljenčevega življenja. Zgovoren in bistrega duha, nam je nizal podatke, da se je rodil staršema Mariji in Leopoldu Fridau, 21. februarja 1933 v Zbigovcih. Ob njem so se še rodili: Vinko, Janez in Ivanka. Osnovno šolo je obiskoval v Gornji Radgoni, po kateri se je šel učit za mizarja. O tem nam je povedal: »Moja želja je bila, da bi bil avtomehanik in šofer. Ker je bil oče mizar, me je na silo poslal za vajenca v tedanjo Okrajno mizarstvo v Črncih pri Apačah. Na delo iz Zbigovcev pri Gornji Radgoni, okrog 10 km, sem prihajal peš. Najhuje je bilo pozimi, zlasti, ko je zapadel debel sneg. Zdržal sem in prišel do poklica, do katerega bi težko prišel, če se ne bi udeležil tedaj za vajence obveznih delavnih akcij. V brigado sem bil vpoklican dvakrat. Prvič sem bil poslan v brigado na progi Šamac-Sarajevo. Tam sem bil le en dan, kajti ugotovili so, da sem prešibek za delo in so me poslali domov. Toda po letu dni sem bil ponovno poslan na delovno akcijo, in sicer na izgradnjo avtoceste Zagreb-Beograd. Iz dokumenta, ki ga hranim, je razvidno, da sem prišel v brigado 23. septembra, iz nje pa bil odpuščen 10. novembra 1949. leta. Za brigado, je med 15 vajenci, 7 udeležencev izbral direktor Franc Žabota. Brigadirji vajenci, ki smo morali na silo oditi v brigado, smo se priključili Prekmurski brigadi, ki je štela 80 udeležencev. Naše delovišče je bilo na avtocesti Zagreb – Beograd, med Spačvo in Vinkovci na Hrvaškem. Ob odhodu iz Radgone so nam obljubljali, da nas bo ob prihodu domov pričakala godba, a nas tudi nihče iz okraja ni pričakal. Mene je pričakala moja mama, ki se je prestrašila, kako izčrpan sem prišel iz brigade. Obljubljali so nam tudi, da se bo štela udeležba v brigadi v vajensko dobo. Pa tudi te obljube niso držali, kajti za toliko dni kolikor smo bili v brigadi so nam podaljšali vajensko dobo.«

Še veliko zanimivega iz obdobja delovnih brigad je povedal. Nas pa je zanimala njegova zaposlitev in družinsko življenje. Kot pomočnik je še naprej delal, tam kjer se je izučil. »Delo v podjetju je bilo naporno. Že kot vajenci smo bili maltretirani, saj je bila vojaška disciplina. Kot pomočnika so me silili v partijo, da bi imel boljši položaj. Nisem se vdal. V tem času sem si z Marijo, rojeno Irgolič, ki je bila doma v Rodmošcih, ustvaril družino, v kateri sta se nama rodila sinova Branko in Milan, oba sta že pokojna, ki sta si ustvarila družini in naju obdarila s petimi vnuki. Imela sva velike težave s pridobitvijo stanovanja. Kar 6 krat sva se selila z družino. Nekoč sem dal prošnjo za stanovanje v bloku, pa mi je tajnica, ki je bila v podjetje poslana od UDBE, rekla, če grem v partijo bom dobil ključe od stanovanja. Ker sem rekel, da ne grem, ker izhajam iz verne družine, je pred mano raztrgala prošnjo in s stanovanjem ni bilo nič. Vsega mi je bilo dovolj, zato sem se leta 1966 odpravil na delo v Nemčijo. Delal sem v veliki mizarski delavnici v Münchenu. Ker sem obvladal vsa mizarska dela, znal sem tudi nemško, so me dodelili k izdelavi sobnega pohištva po posebnem naročilu in po meri. Bil sem dobro plačan, delo pa je dobila tudi žena. V tem podjetju sva z ženo delala vse do upokojitve leta 1989. V času bivanja v Nemčiji sva si tukaj, v Lutvercih, kjer sedaj živim, na parceli, ki nama jo je prodal Adam iz Radgone, zgradila dom, v katerem preživljam jesen življenja.«

Naj omenilo še zanimivost, da sta bila Marija in Franc, rojena na isti dan in isti mesec. Razlika je bila le v letih, saj je bila žena rojena leta 1931. Franc je cier za svoja leta mladostniški, saj ne kaže 90 let. Prisotni so se pošalili, da ga, po smrti žene, pomlajuje prijateljica Bernarda Horvat iz Černelavcev pri Murski Soboti, s katero se občasno srečujeta. Ker ima Franc še vedno vozniško dovoljenje, se vsako nedeljo odpelje do nje, kjer imata skupno kosilo. Sicer mu skozi teden kosilo pripeljejo na dom. Kot pravi si za zajtrk ali večerjo, ko je sam doma, kar sam pripravi kaj za pod zob. Franc sicer nikoli ni sam, kot nam je dejal, saj mu družbo dela muca Mika, ki je naveza na svojega gospodarja. (L.K.)

Fotografije: Ludvik Kramberger

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: