Končuje se najbolj črno leto v Pomurski regiji, kjer prebivalstvo ne pobira zgolj Covid-19, temveč mladi in zraven najbolj sposobni odhajajo proti Ljubljani in preko državne meje
Pomurje, stičišče regij, ljudi in gospodarskih priložnosti, se nahaja v severovzhodnem delu Slovenije (kruja glava naše države, op.p.), v osrčju srednje Evrope. Zahvaljujoč svoji privlačni legi, na severu namreč meji na Avstrijo, na vzhodu na Madžarsko in na jugu na Hrvaško, je Pomurje že od nekdaj spletalo tesne vezi s sosednjimi državami na področju gospodarstva, razvoja, umetnosti, kulture ipd. Pomurje leži tudi na območju petega evropskega transportnega koridorja, ki predstavlja eno pomembnejših transportnih poti v Evropi. Sodobne železniške in avtocestne povezave regijo povezujejo s srednjeevropskimi gospodarskimi, prometnimi in logističnimi središči. Pomurske prometne poti in infrastrukturne povezave nudijo priložnost za nadaljnja vlaganja na področju industrije, logistike, izgradnje poslovnih con, razvoja pripadajočih storitvenih dejavnosti ter z naravo in ljudmi povezanega turizma. Pomurje spada med turistično najprivlačnejše regije v Sloveniji, saj letno tukaj prenoči skoraj milijon turistov – 9 % vseh, ki obiščejo našo državo. S svojo pestro pokrajino in ohranjeno naravo Pomurje obiskovalcem ponuja tako sprostitvene, wellness storitve kot tudi športne in rekreacijske dejavnosti. Najbolj ravninska regija, skozi katero teče reka Mura, s svojim celinskim podnebjem in rodovitno zemljo predstavlja odlično priložnost za razvoj kmetijstva in pridelavo lokalne, sveže hrane. V bližini mesta Murska Sobota, v Rakičanu se nahaja še športno letališče, ki je kot nalašč za poslovne namene…
Kljub vsem tem danostim pa je Pomurje po skoraj vseh kazalnikih na državnem repu. Še posebej je demografska slika Pomurja zelo slaba in pričakovanja niso nič obetavna. Trenutno živi na območju Pomurske statistične regije le še slabih 115.000 prebivalcev (os česa dobrih 47 % moških in slabih 53 % žensk), še leta 2005 jih je bilo slabih 123.000, ob osamosvojitvi, leta 1991 – dobrih 129.000, pet let pred tem pa že skoraj 133.000 prebivalcev. Torej, pred 35 leti je v Pomurju živelo 18.000 prebivalcev več. Zadnja leta kljub vsem naporom, tudi Zakonu o Pomurju, ki je v regijo prinesel veliko cvenka, niso nič boljša kot vsa minula. Še bolj žalostno je, da so obeti za iztekajoče se leto 2020, naravnost katastrofalni, po prepričanju mnogih, najbolj črni po 2. svetovni vojni. Po podatkih Statističnega urada RS je v Pomurju v letu 2019 bilo 924 (v letu 2018: 946) živorojenih otrok, istočasno pa je umrlo 1.462 (1.401) oseb. Torej je naravni prirast negativen – 538 (455).
Podatki za letošnje leto sicer še niso znani, a je gotovo, da bodo še manj ugodni. Od začetka letošnjega leta do 20. decembra je namreč samo v Splošni bolnišnici Murska Sobota umrlo 838 pacientov, od tega s covid-19 160 oseb. Torej jih je samo v regijski bolnišnici umrlo več kot je rojenih otrok, a če temu dodamo, da je vsaj še enkrat toliko Prekmurcev in Prlekov umrlo v drugih slovenskih bolnišnicah, zlasti v UKC Maribor, UKC Ljubljana, Golnik, Ptuj…, nekaj pa tudi v sosednji Avstriji, je jasno, kakšna žalostna bo uradna statistika za leto 2020. Če pa še temu dodamo, da se veliko mladih po študiju ne vrača iz večjih središč, mnogi predvsem izobraženi kadri, pa dodatno odhajajo v večja mesta ali v tujino, situacija za Pomurje gotovo ni rožnata. Temu pritrdi tudi podatek, da je lanski naravni prirast na 1000 prebivalcev v Sloveniji znašal – 0,6 po drugi strani pa v Pomurju – 4,7 je vse še bolj jasno.
O letu 2020, ki ga nedvomno kaže pozabiti, saj ko gre za pomursko regiji, smo se pogovarjali s starosto med pomurskimi župani, ki to funkcijo opravljal že od nastanka občine Dobrovnik, agronomom Marjanom Kardinarom, ki je gotovo eden redkih Pomurcev, ki bi lahko vodil bodočo regijo. Že pred časom je namreč, kot predsednik Sveta Pomurske razvojne regije sprožil aktivnosti, da bi Pomurje dejansko postalo prva regija v Sloveniji, če že odgovorni v državi tako počasi pristopajo problematiki regionalizacije države. Po njegovem je človek najdragocenejše bitje tega sveta, a se vseeno sprašuje, če je to res, ali pa smo si to izmislili, samo zato, da bi sebe postavili na prvo mesto pomembnega od bolj pomembnega na svetu. „Tukaj bi seveda lahko filozofirali do onemoglosti, vendar nam je leto 2020 pokazalo ogledalo, kaj in kdo je najbolj pomemben. Kdo je odločujoči faktor v našem celem življenju, ki mu vedno posvečamo najmanj iskrene pozornosti. Zdrava pamet in še enkrat zdravje človeka. Tako enostavno za povedati, pa tako zapleteno in težko razumeti in da se tega držimo tako močno, da se nam uresniči zgornja naslovna misel »živeti in preživeti«. Moja osebna misel v takem primeru je že zdavnaj ponarodela in skoraj postala resnica »boj se kuge, lakote pa norih ljudi« in že naprej se mi postavlja vprašanje, kaj pa sem jaz osebno in vsi mi naredili, da bo tega čim manj, oziroma teh treh besed ni treba omenjati, ker so brezpredmetne. V tem trenutku ni modreca na svetu, ki bi si upal tukaj in sedaj zanikati oziroma najti generalno rešitev za celotno človeštvo“, pravi Kardinar.
Po njegovem živimo v času in okolju, ki nam ni naklonjen in to govorimo na glas in trobimo, da smo nekateri že oglušeli za takimi in podobnimi teorijami o podnebnih spremembah, o teorijah zarote,… K temu zelo dobro paše rek, ki ga tudi dobro poznamo „psi lajajo, kolona gre dalje“. „In kdo bo umiril strasti, nestrpnost, odgovornost-neodgovornost,… da nam bo lažje in mirneje, ter zdravo živeti“, se sprašuje naš sogovornik in nadaljuje o kugi današnjega časa, o korona virusu. „Tukaj je Covid-19, ki si ga ne bi želel nihče, oziroma bi nekateri celo pomislili, škoda da še ni malo počakala epidemija in se pojavila malo pozneje za naslednje stoletje! Zakaj ravno sedaj in zakaj ravno nam? Se sploh čudimo spoštovani tisti, ki boste morda prebirali ta članek in se mogoče vsaj malo zamislili, kje iskati resnico in krivca. Odgovor je samo eden in edini, človek. Vendar se pojavi hitro nevarnost, da smo se vsi zadovoljili z ugotovitvijo, da je za vse kriv človek, in da je to dovolj, mi pa živimo po starem naprej kot, da se ni nič zgodilo. O, pa se je, epidemija je udarila še huje in močneje. In spet vprašanje, osebno za vsakega izmed nas kaj smo naredili in spet neverjetna misel »ni pomembno kaj si naredil zase ampak kaj si naredil za domovino-človeštvo« se spomnite kdo je to napisal? Tukaj pa bi se želel malo bolj osredotočiti najprej na samega sebe, namreč jasno in odgovorno želim poudariti stališče, da je vsak zase najbolj odgovoren za svoje zdravje, za svoj zdrav način življenja, za kreiranje lastne zdrave pameti in odgovornosti do samega sebe. Seveda je pomembno, da je človek dobro situiran in je njegov življenjski standard po nekih normativih okolja, ki smo si ga, oziroma si ga je človek nastavil neoziraje na dejstvo, koliko ljudi na svetu pa lahko doseže ta standard, v določenih primerih celo zlagani nivo življenja. Danes v tem trenutku to sploh ni pomembno, kajti virus ne izbira ampak udari ponavadi tam kjer najmanj pričakujemo“.
Po Kardinarjevem je zato še kako pomembno, da smo danes in predvsem jutri pripravljeni in odgovorni za prihodnost našega skupnega življenja. Sedaj nam je že verjetno vsem jasno, da je skupna odgovornost in sodelovanje med vsem ne oziraje na standarde življenja, bogat ali revež, vsi moramo skupaj poskrbeti, da bomo živeli in preživeli. „Spomnim se časov, ko smo imeli vsakoletne vaje »Nič nas ne sme presenetiti« nekateri bodo celo pripomnili »tisti časi« že – že časi, ampak so nas ravno zato pripravljali in urili, da bi bili pripravljeni tudi na trenutke, ki jih sedaj morda z veliko težavo preživljamo. Lahko smo hvaležni vsem, ki na področju zdravstva in civilne zaščite ter lokalnih skupnosti skupaj z državo resnično bijejo boj z neznanim in nevidnim sovražnikom. Če smo se ga lotili dovolj odgovorno in strokovno je težko oceniti, lahko bi si upal trditi, da nehvaležno in neodgovorno ocenjevati negoga, saj so nekateri predvsem v zdravstvu in javnih službah naredili vse, da je vsaj delno epidemija pod kontrolo in smo jim lahko samo globoko hvaležni. In tukaj se postavlja vprašanje kaj pa smo naredili mi posamezniki, da bi bi ostali zdravi…odgovor prepuščam vsakemu posebej“.
Odgovarja pa nam trditev, če smo zdravi in stabilni, potem lahko pomagamo sebi, svojim bližnjim in okolju kjer živimo in posledično državi. „Pomurje je bilo do jeseni zelo odgovorno in smo zelo upoštevali ukrepe in opozorila, ki so nam zagotavljala zdravje. Poletje nam je prineslo veliko obiska znotraj države vezano na desetletno željo, da bi poleg razvoja gospodarstva, podjetništva in kmetijstva, regija zaživela tudi v turizmu na podeželju. Doživeli smo ga v največjem razvoju, z največjim obiskom, beležimo super rezultate za tistih nekaj mesecev do jeseni. Si predstavljate kaj nas čaka v prihodnosti na področju turizma, če se bo tako nadaljevalo. Kaj se je zgodilo takoj za tem, ko smo se morali zaradi zelo hitro povečanega števila okužb regijo zapreti, verjetno še točnih nimamo podatkov. Smo pa lahko ugotovili, da smo še vedno regija močnega razvoja, samo mi se moramo tega zavedati in narediti vse, da to tudi ostanemo. Ni nam treba preveč zlagane publicitete, ampak je naša regija potrebna ljudi, ki si bodo upali ostati v regiji. Preprosto povedano živeti in delati ter ustvarjati svojo družino v Pomurju. Samo tako bomo živeli in preživeli. Samo odločiti se treba in biti tudi v takih okoliščinah dovolj pogumen in vztrajen, v tem primeru pa ne dvomim v pomurskega človeka in mu resnično zaupam. Zato ostanimo zdravi.“ je še poudaril dobrovniški župan Marjan Kardinar.
