V Hudičevem turnu v Soteski je portugalski virtuoz Tiago Matias z vihuelo in baročno kitaro pričaral tih, zbran in očarljiv večer stare glasbe
Hudičev turn v Soteski je tudi letošnji avgust obogatil z imenitnim glasbenim dogodkom stare glasbe. Pod umetniškim vodstvom Klemna Ramovša je v tem dragocenem prostoru nastopil portugalski glasbenik Tiago Matias, virtuoz na vihueli in baročni kitari, ter občinstvo popeljal v zvočni svet portugalske renesanse in baroka. Ideja, da bi v Sloveniji začeli sistematično opozarjati na bogastvo tovrstne glasbe, se je Klemnu Ramovšu porodila daljnega leta 1982. V Radovljici so se tedaj našli ljudje, ki so kar štirinajst let podpirali ta dragoceni slovenski kulturni biser, cenjen tudi zunaj naših meja. Festival se je nato za šest let preselil v Brežice, pri tem pa ohranil mrežo dogodkov po vsej Sloveniji. Danes je ta projekt našel svoje domovanje v Celju.
Organizatorji tega svojevrstnega, mirnega »spektakla« v Hudičevem turnu so, kot beremo v letošnjem biltenu koncertov, navdušeni nad bogastvom lokacij, ki jih za izvajanje stare glasbe ponuja Celje. In čeprav lahko »mali« Hudičev turn v primerjavi z razkošnejšimi koncertnimi objekti sprejme največ približno 50 do 60 obiskovalcev, pri njem vztrajajo. Morda prav zato, ker ima prostor nekaj, česar sodobne koncertne dvorane pogosto nimajo, intimnost, zgodovinski spomin in posebno tišino.
Srečanje z umetnikom pred koncertom
Tokratni večer se je začel že uro pred koncertom, in sicer z Ramovševo domiselno novostjo – Klepetom z umetnikom. Obiskovalci so tako mladega portugalskega virtuoza spoznali ne le kot uspešnega glasbenika, temveč tudi kot skromnega in umirjenega človeka, ki svoje glasbeno znanje in raziskovanje posveča predvsem manj znanemu, a izjemno bogatemu repertoarju.
Tiago Matias je v zadnjih dveh letih nastopal v Braziliji, Maleziji, Bosni in Hercegovini, Španiji, Franciji in Mehiki, pa tudi v številnih domačih mestih. Obiskovalcem je predstavil svoj instrument, ki ga na Portugalskem imenujejo viola de mão, ter spregovoril o glasbi, ki jo izvaja in raziskuje.
Že pogovor pred koncertom je nakazal, kakšen večer sledi: zbran, miren, skoraj tih. Potem pa so prišli zvoki vihuele in baročne kitare. Ob koncu koncerta so jih pospremili dolgi in iskreni aplavzi. Zdelo se je, da je bilo umetniku ob tolikšnem navdušenju občinstva skoraj nekoliko nerodno. Kot da bi bila pozornost, ki jo je prejel, večja od njegove tihe umetniške drže.
Kot so zapisali v letošnjem biltenu, ima delo Tiaga Matiasa poseben pomen tudi v zgodovinskem in umetniškem kontekstu: »Z združevanjem umetniške prakse in muzikološkega raziskovanja se njegovo delo posveča raziskovanju, transkripciji, oživljanju, izvajanju, snemanju in širjenju portugalske renesančne in baročne glasbe za brenkala, kot sta vihuela in baročna kitara.«
In prav v tem je bila posebnost večera v Hudičevem turnu. Glasba, ki bi lahko ostala zgolj predmet muzikološkega raziskovanja, je za šestdeset sekund zaživela pred občinstvom. Stara glasbila, stare melodije in glasbeni jezik preteklih stoletij so v prostoru starega turna dobili nov, sodoben pomen.
Ko pozabljena glasba postane živa
Ob omembi Radovljice, Brežic in Celja pa se moramo na koncu pokloniti tudi ljudem v Dolenjskih Toplicah, ki podpirajo ta avgustovski glasbeni dogodek. Sprejeli so ga odprtih rok in z občutkom hvaležnosti do umetnikov, ki v njihov kraj prinašajo nekaj drugačnega in vendar nekaj, kar je nekoč že bilo del evropskega kulturnega prostora.
Na Klepetu z umetnikom je župan Franc Vovk ob zaključku dejal: »Sevic in njegovi umetniki so v naših krajih vedno dobrodošli, saj nam prinesejo nekaj novega, pravzaprav pozabljenega starega. Tokrat nekakšno potovanje skozi glasbo vihuele in baročne kitare skozi tri stoletja.«
Morda je prav to najlepši opis večera v Hudičevem turnu. Potovanje skozi tri stoletja glasbe, ki ni bila glasna, a je govorila globoko. Glasbe, ki ni potrebovala velikih odrov, da bi ustvarila velik dogodek. In glasbe, ki je v Soteski za šestdeset minut dokazala, da tisto, kar je staro in na videz pozabljeno, lahko v pravem prostoru, v pravih rokah in pred pravim občinstvom znova postane živo. (J. P.)
