Zanimivo trgatev, kjer so potrdili, da se prijateljstvo ne pozablja, so izkoristili za trganje grozdja, srečanje, druženje in obujanje spominov
V Slovenskih goricah, ki so najverjetneje dobile ime po goricah, katerim danes pravijo vinogradi, je bila trgatev že od nekoč pravi domači praznik. Na trgatvi so se zbirali predvsem domači, sorodniki in sosedje, ter z velikim veseljem potrgali grozdje. Ob tem je bilo veliko petja in vriskanja, saj je gospodar za berače vedno ohranil nekaj vinskega pridelku iz pretekle trgatve. Za dobro voljo pa so skrbele tudi gospodinje, ki so berače postregle z kmečkimi dobrotami iz krušne peči. Ni pa manjkalo tudi mesnih dobrot iz tünke, ali kot so takrat rekli iz »kible«.
Taka vesela trgatev se je koncem septembra odvijala v vinogradu Irme in Franca Rojko v Oseku pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah. Tik pod njuno hišo se na strmini nahaja nekaj arov veliki vinograd, kjer raste žlahtna trta laškega rizlinga. Pri njih vsako leto poskrbijo za trgatev, na katero povabijo svoje prijatelje. Tokrat je Franc na trgatev povabil svoje nekdanje sodelavce, ki so bili vozniki tovornjakov v nekdanjem Špedtransu Maribor. »Povem vam, da so se trgatve udeležili šoferji s katerimi sem v ‘sovozništvu’, namreč vozila sva vedno dva voznika, prevozil milijon in več kilometrov, do Turčije, Švedske, Pakistana in še in še. Današnja trgatev je bila prilika, da smo z njimi in njihovimi sopotnicami, ob tej trgatvi, obujali spomine na tiste dni. Mi šoferji o vožnji o tako velikih razdaljah in o pasteh, ki smo jih morali premagati, žene pa so doma trepetale, molile, za našo srečno vrnitev. Moram reči, da se mi je ob srečanje ob trgatvi in obujanju spominov ter od sreče, da so se udeležili trgatve, orosile oči. Ker vinograd ni velik, smo hitro obrali in stisnili grozdje, ki je dalo sladek mošt, nato pa smo več časa posvetili obujanju spominov ob dobrem kosilu, ki so ga pripravile naše dobre gospodinje«, nam je povedal veselo razpoložen gostitelj Franc Rojko, ki je sicer star kar 81 let, a je še vedno zelo čil, veder in mladosten.
Sam je sicer, kot voznik tovornjaka oddelal polnih 30 let, pred tem je kot mladostnik bil traktorist na kmetijski zadrugi, po prihodu iz JLA pa je delal tudi na pošti. Dolga leta je bil tudi gasilec in gasilski starešina, ter tudi predsednika KS Sv. Trojica, katero je v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja „popeljal“ med samostojne občine…(L.K.)
Veselo je bilo na trgatvi, kjer se je potrdilo, da se prijatelja in sodelavca ne pozablja (Fotografije: Ludvik Kramberger)