Poslovil se je zanimiv človek, katerega je združevalo delo, strast, družina, ljubezen in užitek…, predvsem novinarstvo in zbirateljstvo
Kot je iz Dobrovnika sporočila njegova družina, je danes, prvi delovni dan v letošnjem juniju, po daljšem boju z boleznijo, v murskosoboški bolnišnici v Rakičanu, v 73 – letu življenja, preminil še en velik človek. Poslovil se je velik športnik in človek, predvsem pa priznani športni novinar, ki je slovenski in pomurski šport, zlasti nogomet, ponesel daleč po svetu, Franc Bobovec – Bobi. Ljubeč Gabikin mož, Petrin in Robertov oče, zlasti dedek (Stella Luna, Žan Luka in Izabela), se je rodil 5. julija 1951, strast do tega poklica pa je podedoval od svojega očeta, prav tako športnega navdušenca in novinarja. Njegovi članki in fotografije so bili objavljeni v praktično vseh slovenskih medijih, velik pečat pa je pustil zlasti pri hrvaških Sportskih novostih, ki so nekoč bile tudi edini slovenski športni dnevnik. Praktično do zadnjega, ko se je boril za življenje, je bil tudi eden največjih zbirateljev – dresov, značk, šalov, kap, fotografij, vstopnic in vsega, kar je povezano s slovenskim, evropskim in svetovnim nogometom, a tudi drugimi športi. Ker je vse o športu, zlasti nogometu imel v malem prstu, je Bobi pravzaprav dolga desetletja bi nekakšna živa enciklopedija, današnji „stric Google“. S Ferijem, kot so ga mnogi imenovali, kim je mimogrede napisal tudi himno NK Nafta, so odšli tudi dragoceni spomini. Njegovemu peresu, katero je imel raje od današnje računalniške tehnologije, je zmanjkalo črnila, vendar besede, prelite na papir, ljubezen do družine, prijateljev, do športa in nogometa pa bodo živeli večno, še posebej v prekmurskih in slovenskih nogometnih krogu.
Dragi prijatelj in legenda Bobi, počivaj v miru in naj ti bo lahka slovenska zemljica, ki te je prehitro povabila v svoja nedra in na večne pašnike, kjer te več nič ne bo bolelo.
Čeprav se je tudi sam velik del življenja ukvarjal s pisano besedo, smo o Bobiju, ljubitelju spominkov športnih suvenirjev, ljubitelju nogometa in pravzaprav vsestranskemu, izjemno zanimivem človeku, ki ni bil poznan le v Prekmurju in Sloveniji, temveč tudi pri sosedih in še kje po Evropi, pisali tako slovenski kot tuji mediji. Ob neki priložnosti nam se je Bobi predstavil, kot športnik in športni novinar, ki je v pol stoletja doživel marsikaj kar si današnji novinarji niti sanjati ne morejo, o delu v gospodarstvu, o družinskem človeku ipd., kljub vsemu pa je, poleg o novinarskih prispevkih, ko smo še morali čakati na telefon in oddati prispevke, najraje govoril o svojem konjičku, torej zbirateljstvu, ki je presegal vse meje. Ob vsem naštetem pa ne gre prezreti, da je Bobi ob 100-letnici NK Nafta, kot darilo klubu, napisal tekst za klubsko himno, ki jo je uglasbil Halicanum in je dejansko prava uspešnica.
Bobi – kot aktivni športnik: tri sezone je igral za Nafto, ko pa se je odločil za športno novinarstvo je ostal aktiven v malem nogometu, saj ni bilo etično pa tudi težko sprejemljivo, če bi poročal tudi o sebi. Bil je dobrih deset let kapetan v registriranem klubu malega nogometa FIST Lendava, kjer so igrali »Naftaši«, tehnično podkovani in želi uspehe doma in na tujem. Začelo se je leta 1973, ko so zaradi obvladanja madžarskega jezika po naključju dobili priložnost, da predstavljajo Jugoslavijo na svetovnem srečanju mladih na Madžarskem, kjer so prišli do finala in na poti do finala izločili tri prvoligaše! Nič jih več ni ločilo in igrali so skupaj več kot deset let! V mladih letih je aktivno igral tudi namizni tenis; kasneje le rekreativno, in ker sta oba z ženo Gaby uživala v tem športu, sta se še bolj zbližala. Celo na morje nista odpotovala brez loparčkov! Pozneje, ko se je že upokojil pa je še posebej obujal spomine in največ pozornosti posvečam vnukom. Tu pa je bila še »hišna sreča«, psiček, kar velik – z imenom Medo, ki je barantal z žogo kot Maradona in prav je sodil v to ugledno družino.
