Strela jim je uničila hišo in niso imeli kam položiti mrtvega očeta
Srečati se z Emo Škrobar iz Črncev pri Apačah, je vedno prijetno doživetje in tako je bilo tudi tokrat, ko je v svojin dnevni sobi v Črncih praznovala le in okrogel življenjski jubilej. Na praznovanju njene 80 – letnice življenja so jo z obiskom razveselil številni gostje, med drugim župan občine Apače dr. Andrej Steyer, ki ji je ob izročitvi darila, k njenem 80. rojstnem dnevu, čestital v svojem imenu in imenu občine. Čestitke so ji izrazili še v imenu KO RK Apače Berta Vukan in Silva Bauman, ter predsednik DU Apače Vili Žunkovič. Družbi pa so se priključile pevke skupine Ljudske pevke z Vilijem, s katerimi se je slavja udeležil tudi Vili Jaušovec, ki skupino vodi in z njo poje. Ob bogato obloženi mizi so udeleženci slavljenki zapeli zdravljico »Kolko kapljic, tolko let«. Ker je slavljenka sama pevka v skupini, je tudi pritegnila s svojim glasom. Ni treba posebej podarjati, da je bilo razpoloženje nadvse prijetno. Naj omenimo, da je Ema posebej praznovala svoj življenjski jubilej v Gostilni Pri Urški, na dan, ko je imela rojstni dan, s 40 družinskimi člani, za kar so poskrbeli otroci.
Emina življenjska zgodba se je začel 6. aprila 1944, ko se je v Črncih pri Apačah, kjer vse življenje živi, rodila materi Mariji, rojeni Rodi, in očetu Francu Kuzmič. V družini se je rodilo pet otrok, od teh je bila Ema najmlajša. Usoda je hotela, da je po starših prevzela 5 ha veliko posest in si z Vincencem Škrobar, leta 1971 ustvarila družino, v kateri se je rodilo 5 otrok: Vinko, Janez, Jožek, Simona in Andreja, ki so jo obdarili 5 vnuki in 8 pravnuki. Vesela je, da imajo vsi, razen Andreje, ki ima dom v Lokavcih pri Negovi, svoje domove v okolici njenega doma. Vsi, so si ustvarili družine in jo tudi radi obiščejo. V veliko zadovoljstvo jí je, da sin Vinko in njegova žena Irena nadaljujeta s tradicijo kmetovanja.
Njena mladost ni bila rožnata, saj me morala že zgodaj prijeti za vsa kmečka dela, posebno zato ker so starejši bratje in sestre zapuščali dom. Tako je sama skrbela za svoja starša. »Ko so moji bratje in sestre odšli od doma, sem tudi sama želela iti v svet. Toda tedaj mi je zbolel oče in sta starša potrebovala delavno moč na kmetiji. Leta 1965 je moral oče v bolnišnico, in je po petih dneh v bolnišnici umrl. Pred tem nam je neurje in strela, ob 23.00 uri, podrla 8 metov zidu hiše. Ostala nam je le manjša sobica. Težava je nastala, ker nismo imeli mrtvega očeta kam dati, saj na pokopališču ni bilo mrtvašnice. Po očetovi smrti in porušeni hiši, sem morala poskrbeti za obnovo hiše. Denarja ni bilo, zato sem se zaposlila v mlinu v Uneter Purkli v Avstriji. Na delo sem hodila z maloobmejno knjižico, katera je dovoljevala le štiri ure dela. V mlinu sem sama mlela. Bilo je zelo težko, saj smo vsakih 14 dni dobili po železnici 30 ton pšenice, ki smo jo iz vagona polnili v 70 kg vreče in jih odpeljali v mlin. Bila sem mlada, saj sem imela 20 let, da sem vse to zmogla. Gospodar mi je zaupal, vsa dela v mlinu. Sem kar dobro zaslužila, tako, da sem lahko doma obnovila hišo. Na delo sem se vsak dan, 9 let, vozila 35 km s kolesom in to pozimi in poleti. Zame so bila težka leta. Ko smo zgradili hišo, mi je umrla mama, nato pa še mi je umrl mož Vincenc. Sedaj živim s hčerko Simono. Srečna sem, da so moji otroci z družinami v moji bližini in imam v njih tudi pomoč in družbo.«
Ema je bila, in je še, vseskozi družbeno aktivna in zato bo gotovo držalo mnenje mnogih, da bi zlasti družabno življenje v Apaški dolini in tudi širše brez njen bilo veliko revnejše. Več kot 40 let je vključena v gasilske vrste, je pa tudi članica DU Apače, Društva Sožitje in MDI Gornja Radgona. Ob tem je članica Društva kmečkih žena Apače, kjer je 34 let predsednica. Hkrati poje v Društvu Ljudskih pevk z Vilijem Apače, ki deluje že 24 let. Prosti čas si zapolnjuje s kuharskimi mojstrovinami, z ročnimi deli, kvačkanjem, pletenjem in »našivavanjem«. Ob tem pa rada pogleda televizijo in bere časopise, med njimi Slovenske novice, ki jih ima naročene in prihajajo v hišo. (L.K.)


























Fotografije: Ludvik Kramberger