Najhuje je, da poleg nezaposlenih, v revščini živijo tudi zaposleni in upokojenci; Na 82. Vanekovem večeru o Socialni državi in revščini, kjer pod njen prag živi četrt milijona Slovenk in Slovencev
V Pokrajinski in študijski knjižnici (PiŠK) v Murski Soboti je v organizaciji Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija in PiŠK, potekal 82. Vanekov večer. Na večeru, pod naslovom Socialna država in revščina, so sodelovali: dr. Darja Senčur Peček, dr. Vesna Leskošek, dr. Srečo Dragaš in dr. Etelka Korpič Horvat, ki je pogovor tudi vodila. Pravšnja in izjemno aktualna tema v mednarodnih okvirih in tudi v Sloveniji, za prave strokovnjake s tega področja. Nekdanja ustavna sodnica Korpič Horvatova, je po pozdravu gostitelja, predsednika uprave Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, Marjana Šiftarja, uvodoma omenila 2. član Ustave RS, ki govoril, da je Slovenija pravna in socialna država.
Žal pa je prevladalo splošno mnenje, da temu pogosto ni tako, kar so podkrepili tudi uradni podatki, da je v Sloveniji bilo leta 2022 pod pragom revščine kar 251.000 ljudi, od česa jih je 29.000 bilo resno materialno in socialno ogroženih. Kot je bilo slišati v pogovoru, niso reveži le nezaposleni, temveč tudi mnogi zaposleni in še posebej nekateri upokojenci in invalidi. Po eni strani 10 odstotkov najpremožnejših lastnikov ima v lasti 37 odstotkov celotne vrednosti nepremičnin v Sloveniji, po drugi pa žalosten podatek, da se je med leti 2012 in 2020 povprečje izdatkov za socialno varnost v Evropi povečalo za 12,4 odstotka, pri nas pa so se ti izdatki zmanjšali za 4,1 odstotka, kot je ugotovil dr. Srečo Dragoš. Postregli so tudi podatke, da se je premoženje petih najbogatejših Zemljanov od leta 2020 več kot podvojilo, od 405 na 869 milijard dolarjev. Razkorak med razvitim severom in nerazvitim globalnim jugom se v zadnjih letih še naprej povečuje: javni dolg juga – brez Kitajske – je leta 2021 znašal 11.500 mrd UDS; 400 mrd so znašale obresti, to je več kot so države juga dobile kot razvojno pomoč; njihov dolg se je med pandemijo povečal za 200 mrd UDS. Posebej žalosti podatek, da so mnogi Zemljani lačni, globalni stroški oboroževanja pa so leta 2023 presegli 2300 mrd UDS (samo ZDA: 877 mrd)…
Za dr. Etelko Korpič-Horvat je prav revščina eden temeljnih problemov današnjega sveta. Organizacija Združenih narodov (OZN) je v svoji Agendi za trajnostni razvoj do leta 2030 napovedala, da se bo uresničil cilj odpraviti vse oblike revščine do leta 2030. „Žal je morala uresničitev tega cilja podaljšati, saj se predvsem zaradi vojn, podnebnih razmer in drugih činiteljev revščina povečuje. Danes je na svetu še 735 milijonov ljudi lačnih. Revščina je povezana s kršitvami človekovih pravic in najbolj prizadene človekovo dostojanstvo. Zato bi morale vse države najti sistemske rešitve, da bi glede na pravni red, gospodarski in družbeni razvoj odpravile revščino. Slovenija sicer sodi med države z manjšim deležem revnih, vendar kljub temu pod pragom revščine živi 251 000 prebivalcev in njihovo število se povečuje. Dobrodelne organizacije s svojimi zmožnostmi in pooblastili ne morejo odpraviti tega problema. Gre za obveznost države, da s sistemskimi ukrepi odpravi revščino,“ je med drugim dejala Korpič Horvatova. Njen sogovornik na Vanekovem večeru, dr. Srečo Dragoš pa dodaja: „Glavni problemi z obstoječim sistemom socialnih pravic so: sistem socialnih pravic je preveč razdrobljen, nepregleden in na prenizki ravni, ni brezpogojen, ne rešuje niti obsega niti globine niti dolgotrajnosti revščine (jih zgolj blaži), sistem je izrazito nestabilen (odvisen od političnega voluntarizma), hkrati pa nikoli ne dosega vseh upravičencev. Najboljši, najlažji in najhitrejši ukrep za odpravo naštetih slabosti socialne države je univerzalni temeljni dohodek (UTD). Njegova uvedba bi imela številne prednosti na različnih področjih, med njimi pa je tudi dejstvo, da bi UTD bil finančno izvedljiv tudi ob sedanjih fiskalnih pogojih, saj ne zahteva uvajanja novih davkov niti povišanja obstoječih.“
Za dr. Darjo Senčur Peček so nestandardne oblike dela, prekarnost in revščina med seboj povezani pojavi. Po njenem delavci v „nestandardnih oblikah dela, še posebej navidezni samozaposleni in drugi prikriti delavci, pa tudi agencijski delavci, delavci, ki delajo s krajšim delovnim časom in za določen čas, so tudi v Sloveniji bolj izpostavljeni tveganju prekarnosti kot delavci v standardni zaposlitvi. Med delavci v prekarnih oblikah dela je tudi višja stopnja revščine. Preprečevanje in odpravljanje prekarnega dela torej pomeni odpravljanje enega od dejavnikov tveganja revščine tudi v Sloveniji.“ Za dr. Vesno Leskošek se razumevanje socialne države spreminja, pojavljajo se novi, upravljavski koncepti kot je investicijska država ali pa aktivacijske politike, ki predpostavljajo, da lahko vključitev v trg dela reši vse socialne probleme, in da mora posameznik ali posameznica sprejeti več odgovornosti za svoj družbeni in ekonomski položaj. „Takšne politike poglabljajo in razširjajo revščino, saj jo napačno razumejo. Ker država odstopa od odpravljanja revščine, zadnji primer je uvedba digitalne kartice za prejemnike denarnih pomoči, so revni vedno bolj prepuščeni sami sebi, osebnim omrežjem in dobrodelnosti. V zadnjih letih se najhitreje širi prehranska dobrodelnost, ki sicer olajša trenutno lakoto, na dolgi rok pa poglablja težavo. Revščino je potrebno odpravljati pri izvoru, ta pa je strukturen in ne oseben,“ poudarja dr. Leskoškova.
Dodajmo tudi, da so vsi štirje udeleženci razgovora na 82. Vanekovem večeru: dr. Srečo Dragoš, dr. Vesna Leskovšek, dr. Darja Senčur Peček in dr. Etelka Korpič-Horvat, s svojimi prispevki sodelovali pri izdaji zbornika „Socialna država in revščina“, ki je bil skupni projekt Pravne fakultete Univerze v Mariboru, Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, Zveze društev pravnikov Slovenije in Zveze društev za gospodarsko pravo Slovenije.









