Mlada študenta iz Slovenskih goric, dvojčka Eva in Mihael, ki sta ostala brez staršev in dedka, lahko spet normalno zaživita, s svojo babico, s katero so trepetali za svojo prihodnost
V minulih dneh in tednih se je še enkrat potrdilo, kako lepo je živeti v deželici na sončni strani Alp, a žal le, če stopimo skupaj in brez vtikanja politikov, temveč ko je potrebno pomagati sočloveku. V to sta se hkrati prepričala tudi Eva in Mihael Satler iz Slovenskih goric, ki sta še pred nekaj dnevi gotovo sodila med najbolj žalostna dvojčka na skrajnjem severovzhodu države, če me tudi širše. Rojena v pozni jeseni (19.11.) leta 1998, v srečni in idilični družini na Zgornji Velki, nedaleč od Šentilja in Sladkega Vrha, sta pod okriljem mame Marjetice, učiteljice v bližnji osnovni šoli, očeta Borisa, samostojnega podjetnika v domači vasi, ter babice in dedka Marije in Ludvika Škrabana, sta imela idealno otroštvo, ter prvi del mladosti. Nič jima ni manjkalo in vse tja do leta 2015 je bilo vse v najboljšem redu, nato pa se jima je praktično čez noč, v veselih najstniških letih nenadoma podrl ves svet. V dobrih dveh letih sta izgubila tri svoje najdražje: pri 16-letih mamo, kmalu za tem dedka, s katerim so živeli v isti hiši, in jima je veliko pomenil, nato še očeta. Svet se jima je preprosto obrnil na glavo, in tako rekoč čez noč sta morala odrasti.
Pred nekaj tedni, ko sta Eva in Mihael pri 22-letih, pridna študenta, ki sta pred zadnjimi izpiti in diplomo, na kar bi pokojna starša bila več kot ponosna, saj sta si najbolj želela, da bi oba bila pridna, ter njuni 79-letni babici Mariji je grozilo, da bodo vsi trije, zaradi hipotekarnega posojila, ki ga je oče nekaj let pred smrtjo najel za nakup delovnih strojev, ostali brez doma. Dolg je znaša dobrih 133.000 švicarskih frankov, ki ga s svojimi dohodki po starših ter babičini skromni pokojnini, nikakor ne bi mogla vrniti. K sreči pa Slovenke in Slovenci nikogar ne pustijo na cedilu in je akcija medijev, predvsem TV Slovenija, Slovenskih novic, spletnih portalov, med katerimi tudi Bakos.si, ter Društva prijateljev mladine Maribor, je v kratkem času obrodila sadove. Zbralo se je več kot 380.000 evrov, kar je več kot trikratno presegli potrebni znesek za vrnitev bančnega kredita. In to je DPM Maribor tudi uredil z banko, ostalo pa je še kar nekaj sredstev, ki bodo namenjena za nemoteno dokončanje študija dvojčkoma Evi in Mihaelu, saj jim bodo plačevali režijske stroške. Zraven pa je še več denarja, ki ga nameravajo porabiti za druge podobne primere, kjer so mladi potrebni širše družbene pomoči.
Poročali smo že, da sta dvojčka Eva in Mihael Satler sta bila tik pred tem, da po zadnjih letih nesreč in smrti, ki so se dogajale okoli njiju, izgubita še hišo. Slovenci pa smo stopili skupaj in jima pomagali v času, ko sta to najbolj potrebovala. Zato sta se dvojčka sedaj, ko lahko mirno zadihata, zahvalila vsem, ki so njuno zgodbo delili in pomagali. „To zahvalo izrekam z veseljem v srcu in solzami v očeh. Besede resnično niso dovolj, da bi izrazili našo hvaležnost za to, kar ste storili za nas – daleč, daleč od tistega, kar smo kdaj pričakovali in upali upati. Iz vsega srca se vam zahvaljujemo za nesebično pomoč in vašo pripravljenost prisluhniti ljudem v stiski. Brez vseh vas in vaše humanitarnosti bi se soočili z bolečo izgubo hiše, katera nam predstavlja edini dom, poln lepih spominov na čudovito otroštvo, ki je bilo polno veselja in radosti. V trenutku, ko smo prejeli informacijo, da se je zbralo dovolj denarja za poplačilo kredita nismo vedeli, kako odreagirati. Občutki so bili mešani, saj tako velikega odziva niti v sanjah nismo pričakovali. Po eni strani smo bili zelo šokirani, po drugi pa neizmerno veseli. Spet ste dokazali, da je v Sloveniji veliko dobrih ljudi, ki so pripravljeni pomagati, navkljub krizi zaradi epidemije. Ta neljuba situacija je tudi naju naučila, da v življenju ni vse slabo temveč je tudi veliko dobrega. Zadala sva si cilj, da bova tudi sama naprej, z veseljem, pomagala pomoči potrebnim po svojih zmožnostih. Ne samo v finančni obliki, temveč tudi v alternativnih oblikah, da bomo s skupnimi močmi gradili boljši jutri.
Preprosto rečeno, hvala,“ je povedala Eva, ki je v imenu družine obljubila, da bodo sedaj tudi oni pomagali drugim, če ne finančno potem kako drugače…
Spomnimo; Pred časom smo pridna mladca in njuno babico obiskali v središču Zgornje Velke, tik ob farni cerkvi Marije Snežne in nastala je žalostna zgodba, ki je potrevala, da jim je potrebna pomoč širše skupnosti, saj je banka terja svoje. Življenje piše žalostne zgodbe, polne neobičajnih bitk in ena takšnih je gotovo tudi Evina in Mihaelova zgodba. Njuna mama je bila po poklicu učiteljica, učila je četrti in peti razred osnovne šole. Dan pred začetkom zimskih počitnic je prišla domov, iz službe, prej kot običajno. Namreč, v razredu ni znala zapisati ne besede, niti številk. Naslednji dan se je napotila k osebni zdravnici, katera jo je takoj poslala v bolnišnico. Nič hudega sluteči domov hitro za tem so prejli nepredstavljivo novico, in sicer, postavljena diagnoza je bila rak na možganih. Edina možnost je bila operacija, za katero se je tudi sama hitro odločila. Pri sami operaciji je prišlo do zapletov, nakar je sledila še ena operacija. Po okrevanju je sledila druga faza: kemoterapija. Tako se je vsak dan, z upanjem na najboljše, vozila v Ljubljano. Med zdravljenjem se je rak razširil po celem telesu, zato je tudi dobila močnejša zdravila. Slednja so imela ogromno stranskih učinkov, kar je privedlo do pospešenega odpovedovanja notranjih organov. Ni preteklo veliko časa, ko se je stanje poslabšalo do te mere, da je morala spet v bolnišnico. Bolečine so bile premočne, bila je v umetni komi iz katere se ni zbudila. „Do zadnje bitke je bila močna in polna življenja, navkljub hudi bolezni je bila prepričana da se bo vrnila v šolo, med svoje učence. Njena zadnja želja je bila, da oba z bratom uspešno končava šolanje in z vsemi močmi se še naprej trudiva, da ji to željo tudi izpolniva. Za sebe, kot tudi zanjo. Minilo je nekaj mesecev, ko najin deda doma potoži, da ga grlo močno boli že nekaj tednov. Bolečina ni pojenjala zato je obiskal osebno zdravnico, katera pa sprva ni našla izvora bolečine. Po nekaj opravljenih raziskavah so ugotovili, da gre za raka na grlu. Isti dan, ko je bila postavljena diagnoza so ga pridržali v bolnišnici. Sledila je operacija, kasneje tudi obsevanja. Sprva smo bili skeptični glede nadaljnjega zdravljenja (obsevanje) zaradi preteklih slabih izkušenj. Kljub temu se je deda odločil za nadaljnje zdravljenje, ki je potekalo v Ljubljani. Za razliko od mame je on ostal tam v bolnišnici. Tako ga več nismo mogli obiskovati vsak dan, temveč le enkrat na teden. Ni minilo dolgo časa, ko mu je odpovedalo srce in je tudi naš deda izgubil bitko z boleznijo“, nam je žalostno razlagala mlada, a že povsem odrasla Eva.
Njun oče Boris je bolehal že nekaj let, imel je težave s srcem. Njegova največja želja je bila, da si ustvari svoje podjetje, kar je leta 2007 tudi uresničil. Delal je vsak dan, od zgodnjih jutranjih ur, včasih tudi do večera. Pri delu mu je občasno pomagal Mihael, kot tudi tistega usodnega dne. Kot običajno sta oba po končanem delu prišla domov na kosilo, ki ga je vedno skrbno pripravljala babi. „Kosilo smo pojedli, nakar sva z bratom odšla v svoje sobe medtem, ko je babi poskrbela za psa. Oče je imel navado, da se vsak dan po kosilu odpočije preden spet odide v službo. Tisti dan je zaspal kar na stolu za mizo, vendar se iz tega spanca nikoli več ni zbudil. Kljub temu, da se je cel dan počutil odlično in ni kazal nikakršnih znakov bolezni. Vse tri družinske člane sva izgubila v časovnem obdobju dveh let in treh mesecev. Ni bilo niti pravega časa za žalovanje, čez noč sva morala odrasti, pa še dolgovi so ostali“, je nadaljevala zgovorna Eva.
Nikoli ne vemo, kaj nam je življenje namenilo, žal Evi in Mihaelu v zadnjih letih ni namenilo nič dobrega. Zato sta se, ko nista videla izhoda odločila zaprositi za pomoč. Težko se jima je bilo odločiti, da sploh zaprosita za pomoč ljudi dobre volje in se dobesedno razgaliva pred vsemi Slovenkami in Slovenci, vendar druge možnosti resnično nista imela. Sedaj pa se je potrdilo, da sta imela prav, saj sta prosila tudi v imeni svoje babice Škraban Marije, roj. 14. 1. 1942, sta nam razlagala Eva, ki po končani srednji oblikovalski šoli, sedaj končuje Fakulteto medijske produkcije v Mariboru, in Mihael, ki po Srednji strojni šoli, sedaj končuje še Strojno fakulteto v Mariboru. V roku dveh let sta izgubila oba starša. Bitko z rakom je 21.10.2015 izgubila njuna mama Marjetica. Kot da še to ni bilo dovolj, sta dobri dve leti kasneje (15.1.2018) izgubila še očeta Borisa. Vmes sta (3.9.2017) izgubila še dedka Ludviga. Ker so bili med seboj zelo povezani, je ostala velika žalost in praznina. Tako sta Eva in Mihael ostala sama z babico, brez obeh staršev in z velikim dolgom, katerega je za sabo nehote pustil oče, saj je umrl povsem nepričakovano…
Sedaj se je zanj zadeva srečno končala in Slovenija, pravzaprav Slovenke in Slovenci, so lahko ponosni, da so še enkrat stopili skupaj…
