Predsednica države Nataša in socialni delavec Mišel sta mu vrnila vero v življenje
Ko se je ena izmed prejšnjih vlad RS odločila „izbrisati“ več kot 25.000 oseb, predvsem državljanov nekdanje skupne države, gotovo niso pomislili, da bo to največji „madež samostojne Slovenije od njenega nastanka“, kot pravijo nekateri iz vrha slovenske politike. In dokler se je stanje z veliko večino „izbrisanih“ tako ali drugače rešila, je še vedno več deset oseb, ki očitno ne obstajajo več, čeprav so tukaj in med nami ter preživljajo ponižanja in travme, ki si jih gotovo ne želi nihče med nami. Med njimi je bil tudi 79-letni Dušan Grahovac, ki je nehote pred več kot dvema letoma končal na pljučnem oddelku UKC Maribor, kjer je „uradno“ živel natanko 720 dni. Tako se je pravzaprav stenami druge največje bolnišnice v državi odvijala žalostna zgodba človeka, ki je pred več kot pol stoletja prišel v Slovenijo. Na njegove težave izbrisane oz. NN osebe smo v Slovenskih novicah opozarjali pred slabim desetletjem, a se žal ni zgodilo nič, razen, da je možakar postajal starejši in še slabši, saj so mu očitno šteti dnevi. Bil je brez statusa, brez stalnega bivališča, brez državljanstva in sploh brez ustrezne dokumentacije, je tako domoval le nekaj dni manj kot dve leti, pravzaprav je životaril na pljučnem oddelku, kjer tudi niso vedeli kaj bi z njim. Ker je nepokreten ga v dom za brezdomce niso mogli sprejeti, v dom za starejše pa ni mogel, ker ni imel urejenega statusa državljanstva. Njegov primer je dolgo poznal ves državni in politični vrh, a rešitve zanj, ni in ni bilo. Večina tistih, ki bi morali nekaj postoriti so očitno čakali, da bi umrl saj potem ne bi morali iskati rešitve, ki za Dušana več ne obstaja, razen „če bi me kdo raztrosil moj pepel“, kot nam je poleti med obiskom v UKC Maribor, razlagal s solznimi očmi…
Pred dnevi pa je nesrečni Dušan le dobil stalno, najverjetneje zadnje, prebivališče na tem svetu. To je postala soba v DEOS – Centru starejših Idila v Vukovskem Dolu, kjer v idiličnem okolju in med prijaznimi zaposlenimi, živi okoli 165 oseb. Zasluge, da se je njegova žalostna zgodba le končala, gotovo imajo socialni delavec v UKC Maribor, Mišel Ristov, ki je mimogrede pred dnevi postal „osebnost tedna“ na Valu 2022, Amnesty International in predsednice republike, ki je s svojimi službami poskrbela, da je Dušan pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji. Urad predsednice republike je namreč podal mnenje, da je v interesu Republike Slovenije, da omenjeni dobi stalno prebivališče. Na podlagi tega mu je upravna enota izdala dovoljenje za stalno prebivanje, nato pa je dobil davčno številko, zavarovanje in socialne transferje ter namestitev v centru. Izbris je sistemska krivica, ki kljub „Dušanovi rešitvi“ ni ne pozabljena ne zaceljena rana, saj rešitev za Grahovca ne pomeni rešitve za vse izbrisane, ki še vedno nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji, pravi Ristov: „Njega smo rešili, kaj pa vsi ostali? Kot da se samo čaka, da bodo vsi umrli, in se odločevalcem ne bo več treba ukvarjati s tem.” Podobno razmišlja tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je ob robu nedavnega obiska UKC Maribor ponovno pozvala vlado in poslance, naj uredijo status izbrisanih. O tem, da je izbrisanemu Dušanu pomagala pri pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje, pa predsednica pravi: „To bom naredila za čisto vsakega, ta velik črn madež Republike Slovenije z izbrisanimi namreč do danes ni rešen. Nihče si ne zasluži umreti na cesti. Ti ljudje imajo pravico do stalnega prebivališča, kar je pogoj, da lahko dobijo storitve, ki jih nudimo ljudem, predvsem je to zdravstveno varstvo,“ je dejala predsednica, ki je potrdila, da imajo v postopku še nekaj ljudi.
„Če ne gre drugače, bomo delali od primera do primera. To je moja zaveza tem ljudem, ki trpijo zaradi krivic, ki so se zgodile v preteklosti.“ Ob tem je predsednica spomnila na sistemski zakon, ki ga je vladi posredovala oktobra lani, pripravili pa so ga v Mirovnem inštitutu, Civilni iniciativi izbrisanih aktivistov in Amnesty International Slovenije. Kaj se dogaja s predlogom zakona, Pirc Musar ne ve, je pa pred kratkim govorila s ministrom Luko Mescem, ki je naklonjen temu, da bi se to vprašanje rešilo. „Upam, da bo vlada izpolnila to obljubo in do konca svojega mandata vendarle popravila tudi to 33 let staro krivico,“ prav predsednica, ki se očitno ne bo nehala boriti za izbrisane, predvsem tistih 35, kolikor jih je identificiranih v Sloveniji in so popolnoma brezpravni.
Sloveniji in so popolnoma brezpravni”.
Dušanu se je tako po več kot treh desetletjih, končno zgodilo nekaj lepega in prijetnega, čeprav slabo ni bilo niti prejšnjih 720 dni v UKC Maribor. Sedaj pa, v dobesedno idiličnem Centru starejših Idila,lahko končno malo pozabi izbris iz registra stalnega prebivalstva, ki mu je nekoč zapečatil življenje. V svojem novem domovanju se počuti lepo, a kaj ko ni več zdravja in tudi utrujenost je velika, tako se težko tudi pogovarja z obiskovalci. Kljub temu smo izvedeli, da se je Dušanova „Slovenska pomlad“ začela leta 1972, ko se je kot mlad, zdrav in sposoben vsakršnega dela, iz zahodne Bosne in Hercegovine, iz mesta Drvar, preselil v Slovenijo. Zaposlil se v Jeklotehni, nato je delal v TMI Košaki, natanko dvajset let kasneje, leta 1992 pa pristal v skupini izbrisanih, se čem se je začela njegova agonija iz katere je pred dnevi „izstopil“ 32 letih. To, da si takrat ni uredil statusa slovenskega državljana, Dušan še danes močno obžaluje, a ne ve, kaj se je pravzaprav dogajalo. Bil je zmeden in ni vedel, če bo še kdaj lahko šel v BiH, če vzame slovensko državljanostvo…, kot nam je pred leti dejal. V glavnem je pač leta 1992 postal človek N.N., ki je le občanoso opravljal kakšna priložnostna dela, da se je lahko preživljal, saj v tistem času niti v BiH ni mogel, saj je tam divjala vojna, sploh pa tam tudi nima ničesar. Vmes je delal tudi kot sodobni hlapec na neki kmetiji, ko pa se je tudi tam lastništvo menjalo je ostal brez vsega, tako, da je bil na koncu v bistvu brezdomec. Ob sprejemu v UKC Maribor so najprej mislili, da gre za klasičen primer brezdomca, ki se bo po opravljenem zdravljenju vrnil nazaj v zavetišče, kjer je prebival pred sprejemom v bolnišnico, a ni bilo tako. „Potem smo pa videli, da gospod dejansko nima nobenih papirjev in je bil tudi pod malo drugačnim imenom voden najprej, ker uradno v konkretnih evidencah ni bil voden pod pravim imenom. Ker nima kam, prebiva v bolniški sobi,” nam je poleti razložil Ristov. Dušanovo zdravstveno stanje se je sicer izboljšalo do te mere, da zdravljenja že dalj časa ni več potreboval. Je pa dejstvo, da je bolnišnica, skoraj dve leti njegov edini življenjski prostor, močno načelo njegovo psihično zdravje. Sam je naveličan in povsem razočaran nad situacijo, ki se mu je zgodila. „Predstavljajte si, da ste dve leti samo v bolnišnici in je to vaš življenjski prostor. Prišli ste sem mogoče pozdravit neko zadevo, pol pa ste ostali tukaj in ne morete sploh nikamor. Tako da tudi psihično je njegovo zdravje zagotovo izredno načeto ravno zaradi tega, sploh če primerjam, ko je prišel pa do danes…“ je dodal priljubljeni socialni delavec.
Dušan Grahovac se je rodil pred koncem 2. svetovne vojne, 15. aprila 1945 v Gruborskem Naslonu pri Drvarju v BiH, kjer je mimogrede, slabo leto pred tem potekala operacija Desant na Drvar oz. Konjičkov skok. Ko je imel še svoje dokumente, je vse o svojem življenju z lahkoto dokazal. Danes mu lahko le verjamemo. O tem nam je pred slabim desetletjem povedal: »Imam sestro, ki je živela v Nemčiji in si je želela, da bi na stare dni skupaj z bratom živeli doma v Bosni. Na to sem se zanašal, zato takrat, ko se je bilo treba odločiti, nisem vzel slovenskega državljanstva. Prisoten je bil tudi strah, saj so v Bosni vladale vojne razmere in kaos: Če vzamem slovensko državljanstvo, ne bom mogel več v Bosno in tam preživeti starih dni, sem menil. Bil sem zmeden in sam v odločitvi…“
