Valter Rožencvet je še en izmed tistih, ki so delali v tujini in se sedaj jezijo na davčnike; Od pokojnine v Nemčiji mu želijo izterjati dobrih 9.000 €, ki z obrestmi gotovo znaša veliko več.
Čeprav uslužbenci Finančnega urada Republike Slovenije (FURS) samo opravljajo svoje delo in realizirajo zakone, ki so jih sprejeli drugi, je več kot jasno, da se delavcem migrantom, rezidentom Republike Slovenije, ki si služijo kruh v Avstriji in tudi Nemčiji, zagotovo dela finančna škoda! Zato niti ne preseneča, da nekateri izmed tam zaposlenih državljanov Slovenije nikakor ne morejo dojeti, da morajo „državi plačati nekaj, kar smo si sami zaslužili. Ob tem, da smo si v tujini sami poiskali zaposlitev, smo Slovenijo olajšali za svojo socialno podporo in druge prispevke…“, pogosto poudarjajo slovenski rezidenti, ki svoje težave želijo predstaviti širši javnosti, ker da jim na FURS „noben argument ne zaleže“. Delavec migrant, ki si služi kruh v Avstriji, Nemčiji (ali v drugi državi), mora v Republiki Sloveniji plačati razliko dohodnine, ki jo izračuna FURS tako, da ugotovi, koliko dohodnine bi mu odmerili za isto bruto plačo, v kolikor bi delal v Sloveniji. „To je utemeljitev FURS, ki služi kot izhodišče za odmero oz. plačilo razlike dohodnine v Sloveniji (torej kot premalo odmerjene – plačane v Avstriji). Toda, nihče na tem svetu tega ne more dokazati z izračuni“, so prepričani pri SDMS (Sindikat delavcev migrantov Slovenije).
Kot pojasnjujejo, delavci migranti niti slučajno ne plačujejo razliko, saj bi to pomenilo, da sta delovno-pravni zakonodaji, kolektivne pogodbe in davčni sistemi držav enaki oz. precej podobni. Mnenja so, da če jim država nalaga enake dolžnosti, bi jim morala zagotoviti tudi enake pravice kot domačim delavcem. Svoje utemeljitve v SDMS utemeljujejo še z naslednjimi argumenti: „Stroški v zvezi z delom (malica in prevoz) se slovenskemu delavcu ne vštevata v davčno osnovo, kar pomeni, da jih dobi izplačane neobdavčene zraven bruto plače in to ni vidno nikjer. V sosednji Republiki Avstriji zaposlenim ne pripada nadomestilo za malico in prevoz, kar pomeni, da ima delavec migrant te stroške od svojega neto dohodka. FURS to neenakost poskuša kompenzirati tako, da čezmejnim delavcem prizna stroške v zvezi z delom kot olajšavo. Toda, finančni učinek takšne rešitve ni enak temu, kar prejme domači zaposlen. Kot pa kaže praksa, pa najslabše ‘odnesejo’ delavci z najnižjimi plačami, saj imajo odmerjene najvišje obdavčitve teh stroškov“. Kot pomemben argument šteje tudi težava, ki nastane v času dela ponoči ter nedeljah in praznikih. V Sloveniji se slednji štejejo kot dodatki k urni postavki, v tujini pa so manj oz. urne postavke sploh niso obdavčene. Gre za še eno krivico izničenja finančnega učinka priznanih posebnih pravic delavcem migrantom. To je le nekaj anomalij, ki po prepričanju SDMS, v škodo delavcem migrantom odžira del pomembnega dohodka, ki bi moral ostati v proračunu gospodinjstva.
Na desetine in stotine nekdanjih ali sedanjih delovnih migrantov, ki so si pokojnino zaslužili v Avstriji in Nemčiji, ali pa jih to še čaka, se nikakor ne more pomiriti z dejstvom, da so v svoji državi Sloveniji, na ime „dvojnega obdavčevanja morali doplačati“, kot sami poudarjajo, zneske med od tisoč, dva in pet, pa vse tja do 20 in več tisočakov evrov. Med njimi je tudi Valter Rožencvet, ki sicer ima zanimivo ime povezano rožami in cvetjem, a mu življenje očitno nikoli ni bilo postlani z rož’cami, še zlasti ga pritiska sedaj, ko je v zaslužnem pokoju. In namesto, da bi užival se Valter ves čas bojuje, kot pravi, z birokratskimi mlini. Predvsem ga moti, da so mu obračunali plačilo dohodnine za leta, ko je bil v Nemčiji in je bil nemški rezident. Kot pravi, država ga je najprej „nagnala trebuhom za kruhom v tujino, ko pa smo se malo opomogli pa nas hočejo oskubiti do kože kot kuro“. Trdi, da pri svojem boju za pravico ne bo odnehal dokler ga ne odnesejo v krsti ali žari. Prepričan je, da mora neupravičeno plačati najmanj 10.000 evrov dohodnine povezanih s svojo pokojnino med letu 2005 in 2010, o stroških pa niti ne govori. Sedaj poteka izterjava preko nemškega davčnega urada, ki mu odteguje od pokojnine.
Naš sogovornik se je rodil 17.2.1942 v Poljčanah, ko se je izučil za elektrikarja je deset let delal v Mariboru, nato pa je 3.3.1970 šel trebuhom za kruhom v Nemčijo. Tam, v Stuttgartu se je zaposlil kot elektrikar-mehanik-vzdrževalec v Nemški pošti, kjer je ostal 32 let, do upokojitve leta 2002. „Marca leta 1970 sem zaživel v Nemčiji, kjer sem tudi delal. V Sloveniji sem bil ves ta čas odjavljen in moja delavska knjižica je mirovala do leta 2000, ko se je potreboval za uveljavitev invalidske pokojnine v Sloveniji, Da me je SFRJ in pozneje Slovenija vodila, da ima stalno bivališče v Sloveniji je velika neumnost, saj sem vedno živel v Nemčiji, kjer me upravičeno, tudi danes vodijo kot rednega stanovalca in rezidenta ZRN. V tej državi, da ne bo pomote imam vse od leta 1970 ekonomske in življenjske interese. V Slovenijo prihajam, ker mi je volja in želja, da sinu pogledam okrog hiše. Da se jaz občasno nahajam v Sloveniji, ni za Slovenijo noben strošek, temveč korist. Tako je bilo vedno ko sem prihajal v Slovenijo, saj sem vedno plačeval in plačujem za vse z denarjem, ki sem ga zaslužil v Nemčiji. Torej za vse kupljeno plačam tudi davek, ki ostane v Sloveniji, a to naši mačehi državi ni dovolj. Sedaj bi nam radi obdavčili še pokojnine, kar smatram za zelo nepošteno in oderuško“, razlaga Rožencvet, ki dodaja, kako je ves ta čas imel v Sloveniji ekonomski interes, da je prodal osem rabljenih radiatorjev. „Prodal sem jih na odpadu za 16.000 takratnih tolarjev, od česa je državi pripadlo 4000 SIT. Bilo bi bolje, če bi omenjene radiatorje odvrgel v gozd, saj me mogoče ne bi odkrili in mi zaračunali že toliko dohodnine, da sploh ne vem, kako daleč bo šlo“, pravi naš sogovornik in dodaja, da nikoli ne bo pristal na to, da je bil ali da bo rezident RS.
„Jaz s Slovenijo nimam nič. Zdravstveno zavarovanje, dodatno zavarovanje, stanovanje, avtomobil…, vse je v Stuttgartu. Tukaj bi radi samo dodatno obdavčevali mojo pokojnino, nihče pa na vpraša, kolikokrat sem v 32 letih delal deset in več ur dnevno. Zato so me tudi invalidsko upokojili ko sem bil star 57 let. In del te invalidske pokojnine bi sedaj moral oz. sem moral plačati v Sloveniji, in sicer za leto 2005: 2.360 €, enako za leto 2006, malenkost manj za leto 2007 ipd. Izgovarjanje, da je tudi sodišče ugodilo FURS ne sprejemam, saj me na nobeno obravnavo niso vabili, da bi tudi sam povedal svojo verzijo, ali da bi to povedal moj odvetnik. Ponavljam, saj se iz Stuttgarta nisem odjavil od leta 1970, torej pol stoletja, in prav toliko se tukaj nisem prijavil“, je odločen naš sogovornik, ki je podrobno pojasnil tudi zakonodaja glede ureditve rezidentskega statusa, kjer je on nedvomen nemški in ne slovenski rezident.
Tudi
pred dnevi, ko so mu znova poslali odločbo o tem, da je rezident RS,
je v ugovoru-pritožbo odločno zapisal, da to ne drži. „V vsakem
odgovoru na odločbe, ki jih prejemam od Davčnega urada Ptuj vedno
trdim, da sem rezident ZRN od leta 1970 in to bom trdil do smrti. Če
rabite tako nujno denar, vprašajte vaše tajkune, če bi vam kaj
odstopili. Jaz nimam potrebe za prositi, temveč zahtevam, da ptujski
DURS spoštuje zakone, ki so v veljavi v Evropi“, je odločen
Rožencvet, ki posebej poudarja, kako so na Ptuju pri prvem odločanju
o rezidentnosti „zaslišali za priče ljudi, ki so z menoj v sporu,
kateri ne morejo in tudi nočejo govoriti resnice. V vsakem primeru
jaz nisem in ne morem biti slovenski rezident“…, tokrat pa med
drugim naj bi pisali, kako je njegov sin Robert igral namizni tenis z
NTK Ptuj, kar bi potrjevalo življenje družine Rožencvet na Ptuju,
toda: „To ne drži, kajti sin je le dvakrat igral namizni tenis za
klub iz Stuttgarta proti Ptuju in to je vse“, trdi naš sogovornik.
Kakorkoli že, dvojno obdavčevanje, kot nekateri imenujejo
plačevanje dohodnine v dveh državah, je zaznamovalo življenje
številnih Slovenk in Slovencev, ki so delali ali še delajo v
sosednji Avstriji in Nemčiji, ter seveda njihovih družin. Mnoge so
razpadle, nekateri so zboleli, ko so se jim dacarji usedli na bančne
račune. In čeprav so najprej Civilna iniciativa Apače in druga
združenja, zdaj pa še SDMS naredili veliko za to, da bi delovne
migrante rešili pred „dvojnim obdavčevanjem“, je zakonodaja
očitno na strani Finančnega urada RS. In tako bo, dokler ne pride
do kakšnih temeljitih sprememb, katere nekateri obljubljajo zgolj
pred volitvami ali pa če so v opoziciji…
Ker je Rožencvet podpisal dovoljenje za razkritje davčne tajnosti so nam na FURS posredovali konkretne informacije v zvezi s „spornim davčnim primerom“, zraven pa tudi odločbo ustreznega sodišča iz leta 2011, ki potrjuje, da Davčni urad Ptuj ni storil nobene napake pri ugotavljanju rezidentnosti za Rožencveta. Na FURS trdijo, da je že v letu 2012 bil za zavezanca Valterja Rožencveta izveden obširen dokazni postopek ugotavljanja rezidentskega statusa zavezanca, o čemer je bila izdana odločba. Na podlagi omenjene odločbe se zavezanec šteje za rezidenta Slovenije od 01.01.2012 dalje, kar je potrdilo Ministrstvo za finance, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev in še po tožbi zavezanca Upravno sodišče RS, tako da je tožbo zavezanca zavrnilo s sodbo z dne 17.04.2014. „Prav tako je v zvezi s postopkom skupnega dogovora skladno z določbo 25. člena Sporazuma med RS in ZRN o izogibanju dvojnega obdavčevanja nemški davčni organ v dopisu z dne 29.2.2012 zavezancu pojasnil, da sporazum ni mogoč, ker v Nemčiji ni bilo ugotovljenega nikakršnega davka na dohodek, s tem pa dvojno obdavčevanje odpade. Finančni urad Ptuj je zavezancu Valterju Rožencvetu, ki v Sloveniji od 30.7.2012 nima več stalnega prebivališča (od 11.12.2013 pa niti več začasnega), podlagi njegove vloge za ugotovitev rezidentskega statusa izdal dne 17.12.2019 odločbo, s katero je odločil, da se zahtevek davčnega zavezanca z dne 24.10.2018, za pridobitev statusa nerezidenta Slovenije za namene Zakona o dohodnini zavrne. Odločba je bila vročena njegovemu pooblaščencu. Zavezanec se je na odločbo FU Ptuj osebno pritožil. Pritožbi zavezanca ni bilo mogoče ugoditi, zato je bila odstopljena v pristojno reševanje na Ministrstvo za finance, Sektor za upravni postopek na II. stopnji. Postopek reševanja pritožbe je v teku“, poudarjajo na FURS.
Iz odločbe povzemamo, da ima zavezanec v RS tesnejše osebne in ekonomske odnose in je središče njegovih življenjskih interesov Slovenija, kjer ima zavezanec neprestano na voljo »stalni dom«, ki ga dejansko uporablja večino dni v letu. Na podlagi uradnih evidenc in vseh pridobljenih dokazov je bilo zaključeno, da se zavezanec šteje za rezidenta RS. Pridobljeni dokazi kažejo na to, da ima zavezanec in njegova zakonska partnerka lokacijo stalnega doma v Sloveniji na naslovu Gomilšakova ulica 8 in je to kraj ker si v družinski hiši organizirata svoje osebno in ekonomsko življenje.
„Na FU Ptuj so v reševanju postopki odmere dohodnine za leta 2014, 2015, 2016 in 2018. Zavezanec v postopkih odmere dohodnine sodeluje z davčnim organom. S strani zavezanca je bila predložena dokumentacija nemškega davčnega organa o odmeri davka na dohodek za leta 2014, 2015 in 2016, za leto 2018 pa je zavezanec predložil izpis svojega TRR o prejemu neto pokojnine v Nemčiji. Na podlagi zbranih dokazov oz. uradne dokumentacije bodo zavezancu izdane odločbe. Zavezanca v vseh postopkih pred davčnim organom zastopa pooblaščenec. Zoper zavezanca se vodi postopek davčne izvršbe v sodelovanju s tujim davčnim organom. Gre za obveznosti iz naslova dohodnine za leta 2005, 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010, v skupni višini 9.715,43 € (stanje na dan 19.11.2012). Do 3.3.2020 je bil izterjan dolg v višini 1.400,00 €“, nam je potrdil Stojan Glavač iz službe za odnosi z javnostmi FURS.
