»Novinar napačno informacijo dojema kot poklicno katastrofo, v družabnih omrežjih pa je zavestno napačna«
Gost 96. Vanekovega večera z naslovom »Mediji – četrta veja oblasti?«, ki je v organizaciji Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija potekal v PiŠK Murska Sobota, je bil sociolog, novinar in publicist, dr. Ali Žerdin. V pogovoru s Slavkom Bobovnikom sta obdelala svetovno politično dogajanje, vlogo in pomen medijev nekoč in danes, muzej tiska, ki ga Žerdin vzpostavlja, ter obelodanila več zanimivih zgodb. Ali Žerdin je po očetu povezan s Prekmurjem, natančneje z Žižki. V Prekmurje se vrača vsaj enkrat letno, ko imajo, kot je povedal, redna letna družinska srečanja in vsakih deset let kongrese razširjene družine. Njegov oče Feri Žerdin je bil novinar in urednik, znan kot veliki šaljivec, pri svojem delu pa vedno zelo resen. Na vprašanje, kako danes v Ljubljani gledajo na Prekmurje, oziroma ali je to še vedno “slovenska Sibirija”, je odgovoril, da tega izraza do pred kratkim sploh ni poznal in da ne drži. Prekmurje Ljubljančani povezujejo z glasbo, območjem nekdanje socialistične industrije, ki je sicer propadla, a je doživela gospodarski preporod, pokrajino, kjer Romi in večinsko prebivalstvo živijo v sožitju.
Žerdin je uvodoma predstavil tudi svojo novinarsko pot. Začel je kot novinar na Radiu Študent, nato pa je organsko prestopil v Mladino. Ko ga je pred bankomatom nagovoril urednik Dnevnika in mu ponudil službo na sobotni prilogi Dnevnika, je to sprejel zaradi ugodne plače in dejstva, da je
bila priloga, ki so jo želeli razširiti, idealen prostor za novinarsko inovativnost. Iz Dnevnika ga
je pot vodila na Delo, kjer je danes urednik Sobotne priloge. O novinarstvu nekoč je povedal, da so bile do 90. let točno določene teme, o katerih se ni smelo pisati. Kot odgovorni urednik nikoli ni bil na sodišču in se mu ni bilo potrebno zagovarjati, za razliko od očeta, ki se je moral večkrat zagovarjati zaradi testiranja meja svobode, predvsem zaradi domnevnih razžalitev.
Dogajanje v Gazi je Žerdin označil za zločin vseh zločinov, najhujše možno dejanje – torej genocid. »Če so tarča izraelskih napadov šole in druge izobraževalne institucije, pekarne, trgovine z živili in bolnišnice, je to genocid in ne obračun s teroristično skupino,« je bil jasen. Na obali Mediterana, od koder izvira pomemben del evropske civilizacije, se dogaja genocid, a ničesar ne ukrenemo. Dotaknila sta se tudi zelenega prehoda, ki postaja vse bolj “rjav”. Izpostavila sta, da 98 odstotkov sončnih panelov in večina njihovih sestavnih delov izvira iz Kitajske. Opozoril je, da v Evropi še vedno vlada prikriti rasizem in podcenjevanje drugih, denimo predstava, da rumena rasa ni dorasla temu, kar zmore evropski, beli človek. Po drugi strani pa je navedel podatek, da je zahtevnost znanja angleškega jezika na maturi za dijake na Kitajskem višja kot na maturi iz angleščine v ZDA. Govora je bilo tudi o korupciji in orožarskih poslih. Aktualno romsko problematiko na Dolenjskem Žerdin raje opisuje kot vprašanje organiziranega kriminala kot romsko problematiko. Po njegovih besedah tam potekajo trgovina z narkotiki, orožjem, prostitucija, pranje denarja in sistematično nespoštovanje zakonodaje. Jedro težave je organiziran kriminal, ki bi moral biti ustavljen, a zaradi strahu pred različnimi očitki ni bil.
O novinarstvu meni, da mediji niso četrta veja oblasti, in da novinarski ceh dobro funkcionira,
čeprav socialna omrežja profesionalnim novinarjem odvzemajo bralce, gledalce in poslušalce. To se kaže v upadu časopisnih naklad ter padcu gledanosti in poslušanosti. Razložil je, da so profesionalni novinarji zavezani novinarski etiki in napačno informacijo dojemajo kot poklicno katastrofo; na družabnih omrežjih pa je napaka pogosto naklepna laž, katere namen je povečati število klikov. Napačna dejstva so v spletnih omrežjih pogosto zavestno napačne trditve in sestavni del tovrstnih »novic«. V razpravi je na vprašanje, kako v poplavi informacij in različnih prikazov stanja najti resnico, odgovoril s prispodobo o kuhanju šnopsa: tako kot je pri šnopsu potrebna večkratna
destilacija, je treba tudi informacije večkrat “prečistiti”.
Bobovnik je omenil, da je v Sloveniji trenutno 347 podcastov. Po Žerdinovem mnenju so lahko
znak demokratizacije medijske scene, na kateri je nekoč vladal monopol. Veliko podcastov je
zanimivih, tehtnih, kakovostnih in zanesljivih, hkrati pa obstaja tudi veliko slabih, kjer
samooklicani vplivneži delijo “modrosti”, brez potrebnih znanj ali kvalifikacij. Žerdin je pojasnil tudi, kako je nastala ideja o muzeju tiska, ki ga vzpostavlja. Na bolšjem sejmu v Ljubljani je naletel na izvod časopisa Marburger Zeitung iz leta 1941 s Hitlerjevo fotografijo na naslovnici. Časopis je kupil, nato pa začel zbirati časopise s Titom na naslovnici. Sledili so časopisi s papeži in drugimi zgodovinskimi osebnostmi. Časopise zbira z vsega sveta. Nabralo se jih je že veliko, zato jih združuje v muzej tiska, ki ga vztrajno in strastno bogati. Muzej je postal znan in spoštovan, kar potrjujejo tematske razstave v Cankarjevem domu, na Dunaju in drugje. Povezanost s časopisno dejavnostjo potrjuje tudi večdesetletno zbiranje starih časopisov in revij o pomembnejših medijskih dogodkih v svetovni in domači zgodovini, kar že dolgo ni več zgolj njegova prostočasna dejavnost.
Pogovarjala sta se mojstra slovenske pisane in govorne besede, Žerdin in Bobovnik (Foto: Niko Čergöli)