Dolgotrajna oskrba starejših je eno najpomembnejših vprašanj starajoče se slovenske družbe. Število ljudi, ki zaradi starosti, bolezni, invalidnosti ali zmanjšane samostojnosti potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih, narašča, s tem pa tudi pritisk na njihove svojce, domove za starejše, zdravstvene in socialne službe. Slovenija je z uvedbo obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo naredila pomemben korak, vendar sama vzpostavitev sistema še ne pomeni, da je oskrba tudi dejansko zagotovljena. Za starejšega človeka so namreč manj pomembni zakoni, obrazci in institucije kot to, ali bo nekdo prišel, ko ga bo potreboval. Potrebuje pomoč pri vstajanju, umivanju, hranjenju, oblačenju, jemanju zdravil, gibanju ali preprosto pri tem, da ne ostane sam. Če tega ni, se breme skoraj samodejno prenese na družino. Zato moramo pri ocenjevanju sistema gledati predvsem na njegovo dejansko učinkovitost v smislu, koliko ljudi pomoč potrebuje, koliko jih jo pravočasno dobi in koliko bremena še vedno nosijo svojci.
Skrb in pomoč za starejše
Uvedba dolgotrajne oskrbe je prinesla določene pozitivne spremembe, zlasti za stanovalce domov za starejše, ki so bili vključeni v novi sistem in so se jim lahko znižali stroški oskrbe. Vendar se pri tem ne smemo zadovoljiti z ugotovitvijo, da je sistem vzpostavljen. Pravo merilo je, ali starejši človek pomoč dejansko dobi takrat, ko jo potrebuje. Tu se pokažejo njegove največje slabosti. Postopki so lahko dolgotrajni, ocenjevanje potreb je zapleteno, izvajalcev na terenu primanjkuje, pomoč na domu pa ni povsod enako dostopna. Pravica, zapisana na papirju, je zato lahko precej drugačna od pravice, ki jo človek lahko dejansko koristi. Starejši pa nima časa čakati mesece na odločitev, če danes ne more več sam iz postelje.
Največja šibkost sistema je pomanjkanje zaposlenih. Dolgotrajne oskrbe ni mogoče zagotavljati brez negovalcev, socialnih oskrbovalcev, zdravstvenih delavcev in drugih strokovnjakov. Gre za zahtevno delo, ki je fizično in psihično obremenjujoče, pogosto poteka ponoči, ob koncih tedna in praznikih, odgovornost do starejšega človeka pa je velika. Če družba tega dela ne zna ustrezno ovrednotiti, ne more pričakovati dovolj zaposlenih.
Nekoliko nenavadno je, da se o dolgotrajni oskrbi veliko govori skozi zakone, pravice in financiranje, precej manj pa skozi vprašanje, kdo bo to delo opravil. Če človeku priznamo pravico do oskrbe, hkrati pa nimamo dovolj zaposlenih, ki bi jo izvajali, smo ustvarili sistem, ki je formalno urejen, vendar v praksi nepopoln.
Denar je zbran – vendar je vprašanje, koliko ga pride do človeka
Posebno vprašanje je financiranje. Od julija 2025 vsi zaposleni, delodajalci in druge skupine zavezancev plačujejo prispevek za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Leta 2025 se je na posebnem računu zbralo približno 270,6 milijona evrov, porabljenih pa je bilo približno 127,7 milijona evrov. Presežek je znašal okoli 143 milijonov evrov. Sredstva niso izgubljena in jih je mogoče uporabiti za namene dolgotrajne oskrbe, vendar številke kljub temu odpirajo pomembno vprašanje, zakaj je bilo v letu, ko ljudje že plačujejo poseben prispevek, toliko denarja zbranega, storitve pa še niso bile vzpostavljene v obsegu, ki bi ga ljudje pričakovali.
Leta 2025 za dolgotrajno oskrbo na domu iz tega sistema porabljenih nič evrov, čeprav je bila ta pravica vključena v sistem. To kaže na precejšen razkorak med načrtovanim sistemom in njegovo dejansko izvedbo. Problem torej ni samo v tem, koliko denarja zberemo, ampak kako hitro in učinkovito ga spremenimo v konkretno pomoč starejšemu človeku. Prav temu bo treba v nadaljevanju nameniti več pozornosti. Če že vsi zbiramo denar (tudi upokojenci) za starejše, naj sorazmerno porazdeljen na vse, tiste v institucionalni in tiste izven institucionalne oskrbe.
Vsak sistem potrebuje pravila, vendar dolgotrajna oskrba ne sme postati predvsem administrativni projekt. Starejši in njegovi svojci pogosto ne potrebujejo še enega obrazca, novega postopka ali dodatnega pojasnila, temveč hitro in konkretno pomoč. Če je človek zaradi bolezni ali starosti postal odvisen od pomoči, mora sistem to prepoznati in se odzvati. Še posebej problematično je, kadar se pomoč meri predvsem v minutah in formalno določenih storitvah. Pri oskrbi starejšega človeka ni mogoče vedno natančno predvideti, koliko časa bo potreboval za umivanje, hranjenje, oblačenje ali premikanje. Človek ni stroj, ki ga je mogoče servisirati po vnaprej določenem časovnem načrtu. Oskrba mora biti prilagojena človeku in njegovim potrebam, ne človek sistemu.
Ko sistem odpove, ali je pomoč premajhna, nastopijo svojci. Sinovi, hčere, partnerji in drugi družinski člani pogosto prevzamejo naloge, ki jih sami ne bi mogli in tudi ne bi smeli dolgoročno opravljati. Ob službi in skrbi za lastne družine skrbijo za starše, jih vozijo k zdravniku, pripravljajo hrano, čistijo, urejajo zdravila, pomagajo pri osebni higieni in pogosto tudi ponoči skrbijo za njihovo varnost. Vprašanje dolgotrajne oskrbe je hkrati torej vprašanje kakovosti življenja svojcev. Ko država govori o tem, da bo starejši lahko ostal doma, mora povedati tudi, kdo bo skrbel zanj doma. Če je odgovor predvsem družina, potem smo del odgovornosti za javni sistem prenesli na posameznike.
In kako naprej?
Slovenija je z uvedbo sistema dolgotrajne oskrbe naredila pomemben korak, vendar se bo njegova uspešnost pokazala šele v vsakdanjem življenju starejših in njihovih družin. Zakon ni oskrba, odločba ni oskrba in zbran denar ni oskrba. Oskrba je človek, ki pride pomagat. Ključno vprašanje prihodnjih let mora biti zato zelo preprosto: »Koliko zbranega denarja se dejansko spremeni v ure pomoči, koliko ljudi je zaradi tega lahko dlje doma, koliko svojcev je razbremenjenih in koliko starejših živi bolj dostojno?« Če bo sistem predvsem pobiral prispevke, ustvarjal nove postopke in gradil administracijo, medtem ko bodo svojci še naprej sami dvigovali, hranili, umivali in vozili svoje ostarele starše, potem bomo imeli dobro organiziran sistem na papirju, ne pa tudi dobro dolgotrajno oskrbo.
Starejši ljudje niso in ne smejo biti strošek, ki se ga mora družba čim ceneje znebiti. To so ljudje, ki so desetletja soustvarjali družbo in si v starosti zaslužijo varnost, pomoč in predvsem dostojanstvo. Pa k temu ne sodi samo zaslužena pokojnina, temveč razumevanje politike, da starejših ne gre jemati kot »ne bodi ga treba«, temveč kot sestavni del družbe, ki postaja vedno starejša. Prav tako si njihovi svojci zaslužijo sistem, ki jim pomaga, ne pa sistema, ki jim naloži še eno breme. Pravo merilo dolgotrajne oskrbe zato ni, koliko milijonov smo zbrali in koliko strani ima zakon. Bolj preprosto vprašanje je, ali je starejši, ko potrebuje pomoč, res nekomu lahko zaupal, da bo prišel in mu tudi pomagal.
Doc. dr. Bojan Macuh
