Zadnje čase se politika zopet ukvarja s tem, komu pripada denarna socialna pomoč. Za primanjkljaj na pristojnem ministrstvu krivijo prejšnjo vlado, hkrati pa »veleumna ministrica« govori, da morajo ljudje delati in čakati na socialno pomoč. Sprašujem se, kje so bile dosedanje Janševe vlade, ki niso rešile tega problema. No, zanje je, ko pridejo na oblast, vse slabo, kar je bilo pred njimi, za pet let nazaj pa so pozabili, kako so bili nesposobni.
Denarna socialna pomoč je namreč temeljni socialnovarstveni prejemek v Republiki Sloveniji, namenjen posameznikom in družinam, ki si zaradi brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, starosti ali drugih življenjskih okoliščin ne morejo zagotoviti sredstev za osnovno preživetje. Predstavlja enega ključnih instrumentov socialne države, katere cilj je preprečevanje revščine, socialne izključenosti in zagotavljanje človekovega dostojanstva. Zaradi naraščajočih življenjskih stroškov, stanovanjske problematike in demografskih sprememb je vprašanje ustreznosti sistema socialnih transferjev v zadnjih letih postalo eno najpomembnejših socialnopolitičnih vprašanj v Sloveniji.
Dodeljevanje denarne socialne pomoči v Sloveniji
Pravica do socialne varnosti izhaja iz 50. člena Ustave Republike Slovenije, njeno uresničevanje pa podrobneje urejajo Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre), Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) in Zakon o socialnem varstvu (ZSV). O upravičenosti odloča krajevno pristojni center za socialno delo, ki presoja materialni položaj posameznika oziroma družine na podlagi prihodkov, premoženja in drugih okoliščin. Sistem temelji na načelu subsidiarnosti, kar pomeni, da je denarna socialna pomoč namenjena le tistim, ki si osnovnega preživetja ne morejo zagotoviti z lastnim delom, premoženjem ali drugimi viri.
Čeprav zakonodaja določa razmeroma jasna merila za dodeljevanje pomoči, se v praksi pojavljajo številna vprašanja glede njene ustreznosti. Socialni strokovnjaki opozarjajo, da višina denarne socialne pomoči pogosto ne sledi dejanskim življenjskim stroškom, zato številni prejemniki kljub prejemanju pomoči živijo pod pragom tveganja revščine. Posebej problematični so visoki stroški najemnin, energentov in hrane, ki jih obstoječi socialni transferji pogosto ne pokrijejo v zadostni meri. Kritike so usmerjene tudi v zapletenost postopkov uveljavljanja pravic. Prosilci morajo predložiti obsežno dokumentacijo, postopki pa so lahko dolgotrajni, čeprav država večino podatkov pridobiva iz uradnih evidenc. Del strokovne javnosti zato predlaga nadaljnjo digitalizacijo postopkov, večjo avtomatizacijo odločanja in enotnejšo prakso centrov za socialno delo, s čimer bi bilo mogoče zmanjšati administrativne ovire ter skrajšati čas odločanja.
Razprave se nadaljujejo tudi glede razmerja med socialnimi pravicami in delovno aktivnostjo. Del političnih strank zagovarja strožje preverjanje upravičenosti, učinkovitejše preprečevanje zlorab in tesnejšo povezanost socialne pomoči z aktivnim iskanjem zaposlitve oziroma vključevanjem v programe zaposlovanja. Nasprotno pa številni strokovnjaki opozarjajo, da večina prejemnikov socialne pomoči ne ostaja brez zaposlitve po lastni izbiri (torej to ni podpiranje lenobe, kot pravi aktualna ministrica za delo), temveč zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, nizke izobrazbe ali pomanjkanja ustreznih delovnih mest. Aktivacijske politike bi zato morale biti usmerjene predvsem v podporo, usposabljanje in individualno pomoč, ne zgolj v zaostrovanje pogojev.
Sindikati, predvsem Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, že več let zahtevajo zvišanje denarne socialne pomoči in njeno redno usklajevanje z dejanskimi minimalnimi življenjskimi stroški. Menijo, da socialni transferji ne smejo dopuščati življenja v revščini (trenutna vlada pa podpira bogatenje bogatih in siromašenje že tako revnih). Država mora učinkoviteje zaščititi otroke, starejše, invalide in druge ranljive skupine prebivalstva. Podobna stališča zagovarjajo tudi številne organizacije civilne družbe, ki opozarjajo na vse večjo socialno neenakost, stanovanjsko krizo in nevarnost dolgotrajne revščine. Posebej poudarjajo potrebo po večjem številu javnih najemnih stanovanj, boljši dostopnosti socialnih storitev in večji zaščiti socialnih prejemkov pred izvršbami.
Ob tem se v javnosti pojavljajo tudi drugačna stališča. Del ekonomistov in političnih predstavnikov opozarja, da mora sistem socialnih transferjev ostati finančno vzdržen ter dovolj spodbuden za vključevanje na trg dela. Po njihovem mnenju previsoki socialni transferji lahko zmanjšujejo motivacijo za zaposlitev, zlasti pri nizko plačanih delih, zato zagovarjajo oblikovanje sistema, v katerem je delo vedno ekonomsko ugodnejše od prejemanja socialne pomoči. Prav to vprašanje ostaja eno osrednjih izzivov prihodnjih reform socialne politike.
Denarna socialna pomoč ostaja …
… eden najpomembnejših stebrov slovenske socialne države (Janševa vlada je velik nasprotnik le-te in je vselej proti. Le kadar je denar potrebno nameniti zaposlenim v RKC (beri duhovnikom), je zanje vse normalno. Kljub temu pa aktualne razprave kažejo, da sedanji sistem potrebuje nadaljnje izboljšave (kot še marsikje in marsikaj). Ključni izzivi ostajajo zagotavljanje višine pomoči, ki bo sledila dejanskim življenjskim stroškom, poenostavitev postopkov odločanja, večja učinkovitost centrov za socialno delo ter boljše povezovanje socialne politike s politiko zaposlovanja. Pri tem bo treba ohraniti ravnovesje med socialno pravičnostjo, odgovornim ravnanjem z javnimi sredstvi in spodbujanjem aktivnega vključevanja posameznikov v družbo in na trg dela. Sistem, ki bo zagotavljal dostojno življenje najranljivejšim in hkrati učinkovito preprečeval dolgotrajno odvisnost od socialnih transferjev, bo lahko dolgoročno izpolnjeval temeljno poslanstvo slovenske socialne države. Dragi državljani, vsi, ne samo prejemniki denarne socialne pomoči, predlagam vam, da se otepate gledanja kvazi televizije vladajoče stranke, ki ni zmagala na volitvah in ne verjemite, kar govorijo in pišejo. Sami si postavite vprašanje: »Kdo vam laže in kdo vas zavaja?« (Zbral in komentiral: doc. dr. mag. Bojan Macuh)
