V zadnjih dneh smo priča ponovnim nepravilnostim, ki se dogajajo v javnih institucijah. Če ne govorimo o nasilju med mladimi ali nad starejšimi, se ukvarjamo s tem, ali so naši javni zavodi dovolj varni, da v njih bivajo mladi oz. stari.
V Sloveniji je pač tako, da dokler se nekaj ne zgodi, je vse v redu. Ko pa se, vsi v en glas iščemo krivce, ki jih, kot običajno, zelo težko ali pa sploh ne najdemo. Ni razlog samo požar v enem izmed dijaških domov, da bi želel opozoriti na dejstva, ki bi jih moral upoštevati in nadzorovati vsak neposredni vodja (ravnatelj, direktor) javnega (seveda tudi zasebnega zavoda). Težava je v tem, da se ne izvaja dosledno nadzor nad tem zelo nujnim, hkrati zahtevnim delovanjem institucije, saj nekdo na vodstvenem položaju ne obvladuje situacije oz. ni dorasel svojemu delu. Neposredno odgovorno za vso stanje v javnih institucijah je vodstvo, posredno pa sveti zavoda in seveda občine kot ustanoviteljice. To je že od nekdaj, zato se v primeru ogrožanja ljudi ne moremo izgovarjati, da je od nekdaj tako oz. »to je bilo tako že takrat, ko sem prevzel institucijo«.
Ne bom sodil, ali so vsi vodstveni delavci javnih zavodov primerni za opravljanje te zahtevne naloge. Vsekakor pa bi na reference, znanje in razumevanje sprejema nekoga na tako pomemben položaj moral biti pozoren Svet zavoda, ko se odloča med mnogimi kandidati, ki si želijo »zasesti stolček«, ker je to pač všečno, se boljše zasluži, predvsem pa, kot kažejo primeri nepravilnosti, ni potrebno prevzemati osebne odgovornosti. Ja, kdo pa je odgovoren za vse v javnih institucijah od vrtca pa vse do domov za starejše, če ne ravnatelj oz. vodstveni delavec. Slednji mora imeti »v malem prstu«, kot smo včasih radi rekli, vse, od pedagoškega vodenja do organizacijskih sposobnosti, kakor tudi vzdrževalnih del v instituciji, ki jo prevzame. Četudi so ga izbrali na to delovno mesto, ker je pač »eden od naših«, ker nihče drug ni želel prevzeti tega odgovornega dela, ker se bo že naučil vsega, tako kot so se drugi in … Še bil lahko našteval, a vsi vemo, da je skrb za ljudi vse nekaj drugega, kot »sedenje na stolčku« in podpisovanje z nazivom, ki morda posamezniku sploh ne pritiče. Ja, treba je reči »bobu bob« in morda, pravim morda, bodo v prihodnje zasedali ta zelo pomembna delovna mesta ljudje, ki so za to sposobni, se žrtvujejo za okolje in ljudi, ki so ga sprejeli in na koncu koncev tudi sprejemajo odgovornosti za nastale napake. Ne, ne bo šlo, če se bomo vedno izgovarjali, da je »človeku potrebno dati čas«, da se nauči, potem pa bo že nekako.
Če je bil to samo uvod v krizo vzdrževanja javnih zavodov v Sloveniji, ne smem pozabiti, da ob vodstvenih delavcih vso odgovornost prevzemajo tudi inšpekcijske službe. Te bi morale nadzorovati celoten sistem, opozarjati in po potrebi tudi sankcionirati. Verjetno bo do tega v nadaljevanju celotne zgodbe tudi prišlo. Hiteli bodo z ukrepi, te bodo javne institucije ad hoc sprejemale, obnavljale in posodabljale pravilnike, kupovale opremo in delale vse, da se njihovo ime ne bi pojavljalo v medijih z oznako »tudi ta institucija ni imela urejene dokumentacije, kaj šele naprav za požarno varnost« in seveda tudi za izboljšanje varnosti. In na veliko srečo, so se v njihovi instituciji izognili nesreči. Pa bo to dovolj? O tem naj odločajo neposredno odgovorni. Preverijo naj znanje, ne samo vodstvenih delavce, temveč vseh zaposlenih. Lepo prosim, samo ne naprej govoriti o Varstvu pri delu, saj vsi vemo, kako potekajo taka izobraževanja. Njim je bolj pomembno, da izdajo vsako leto določeno število certifikatov, uporabniki pa so si jih pridobili brez teoretičnega znanja (skupinsko odgovarjanje na vprašanje na preizkusih znanja), kaj šele praktičnega.
Vsi smo kritični, ko prihaja do takšnih in podobnih nesreč, saj se zavedamo, da bi se jih dalo preprečiti. Izgovor, da ni denarja, je za lase privlečen. Občine kot ustanoviteljice določenih zavodov namenjajo enormne vsote za nesmisle (gradijo nepotrebne rondoje s spomeniki županom, kolesarske steze, ne da bi preučili uporabnost le-teh …), v vrtcih in šolah, tudi javnih domovih za starejše pa se obnašajo, kot da nikoli niso hodili v šolo oz. nikoli ne bodo stari, ki bi radi varno preživljali svojo starost. Vsem je potrebno »stopiti na prste«. Ravnateljem in ostalim odgovornim, da če se ne čutijo sposobne, naj odidejo in dajo prostor tistim, ki bodo bolje opravljali svoje delo. Županov pa, dragi volivci, ki jih volite, ne potrjevati in jim dajati doživljenjskih mandatov, ker sledijo eni ali drugi politični opciji in jim je veliko krat malo mar za ljudi.
Ali bo dosegla kritika tudi sam politični vrh? Morala bi, čeprav se je oglasil samo šolski minister, morali pa bi se tudi drugi. Nesreča, ki se je zgodila, je zelo tragična. Najprej sem pomislil na dijake, nato na njihove starše, ki so svoje otroke zaupali omenjenemu dijaškemu domu. Noben medij ni poročal o starših. Veliko so govorili ljudje, ki so neposredno odgovorni za vse, pa tudi tisti, ki so se uspeli »postaviti« na mesto dijaške oz. študentske skupnosti. Že od daleč se pri komu od njih sliši, da govori po nareku politike, pa je komaj »zlezel iz plenic«. Kar k odstopom kličejo, pa ne ravnatelja, ljubljanskega župana. Ministra in predsednika vlade. V redu, tudi do vrha naj se sliši glas odgovornosti, se razume.
Prošnja za skrb za ljudi od najmlajših do najstarejših je bila doslej z moje strani izražena že velikokrat. Tudi tokrat apeliram na vse odgovorne, da poskrbijo, da bo temu tudi tako. Vsaka nesreča (četudi posledica malomarnosti ali česar koli drugega) je šola za naprej in upam, da se vsaj iz takšnih primerov nekaj naučimo.
