Po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 se je splošno mnenje v Evropi močno spremenilo. Predsednica Evropske komisije Von der Leynova je opozorila, da je »čas iluzij minil« in da »mir v Evropi ni več samoumeven«. Pozvala je k ponovni oborožitvi Evrope. Mnoge države članice Nata, vključno s Slovenijo, so se zavezale, da bodo povečale izdatke za obrambo na 2 % BDP (kasneje na 3 %), nekateri pa celo menijo, da to ne bo zadostovalo.
Oboroževanje je postajo nuja
Kar nekaj argumentov je za povečano oboroževanje. Vojna žarišča pogojujejo po svetu krepitev vojaških zmogljivosti in stanje se obravnava kot sredstvo za odvračanje morebitnih agresorjev in ohranjanje miru. V negotovih časih se močna obramba vidi kot temelj stabilnosti in varnosti. Nekateri zagovarjajo močnejšo evropsko obrambo, da bi se zmanjšala odvisnost od ZDA in kreirala bolj avtonomna varnostna politika EU. Spet drugi se nagibajo k demilitarizaciji, ki pa že zdavnaj ni več aktualna tema niti najbolj vojnam nasprotujočih se držav sveta. Strah je očitno naredil svoje.
Zavedati se je potrebno, da povečano oboroževanje lahko sproži oboroževalno tekmo in poveča tveganje za konflikt namesto da bi ga zmanjšalo. Ogromni izdatki za vojsko lahko erodirajo socialno državo in preusmerijo sredstva od pomembnih družbenih programov. Obstaja pa zaskrbljenost, da je povečano oboroževanje predvsem v interesu orožarske industrije in njenih »tajkunov«, ki si s tem polnijo žepe. Orožarska industrija je industrija, ki je po mnenju nekaterih praktično brez multiplikativnih učinkov in ne ustvarja presežne vrednosti.
Slovenija je, tako kot druge članice EU in Nata, pod pritiskom, da poveča svoje obrambne izdatke. Vlada in strokovnjaki razpravljajo o tem, kako povečati izdatke za obrambo in okrepiti Slovensko vojsko. Trenutni cilj je dvig izdatkov na 2 % BDP, nekateri pa omenjajo celo 3 % do leta 2030. Slovenija je neuradno zaprosila za odstopanje od proračunskih pravil EU za potrebe povečanja naložb v obrambo.
Kakšno je stanje v Sloveniji in EU?
Glede količine orožja v Sloveniji so podatki Ministrstva za notranje zadeve pokazali, da je bilo leta 2022 v Sloveniji cca. 45.000 fizičnih oseb (posameznikov) z dovoljenjem za orožje. To je bilo po podatkih MNZ 44.771 fizičnih oseb na dan 31. december 2022. Te osebe so razpolagale s približno 156.000 kosi orožja. Natančna številka je bila 155.853 kosov orožja v lasti fizičnih oseb. Mednje sodijo lovci, športni strelci, zbiratelji orožja in posamezniki z orožjem za obrambo. To število raste že desetletje. Treba je poudariti, da ti podatki zajemajo civilno orožje, ne pa tudi vojaške opreme Slovenske vojske, kakor tudi ne vseh tistih oseb, ki orožja nimajo prijavljenega oz. ga imajo ilegalno.
Tudi v Sloveniji smo glede oboroževanja deljenih misli. Levica in desne stranke so proti. Stranka Levica se zavzema izrazito kritično stališče do povečevanja izdatkov za oboroževanje in militarizacijo, tako na slovenski kot na evropski ravni. Njihova stališča so konsistentna in temeljijo na prepričanju, da vojaške rešitve ne prinašajo miru in da je prioriteta vlade in EU-ja drugje. Medtem ko se druge, tako levo kot desno usmerjene politične stranke se zavzemajo za močno in sposobno Slovensko vojsko ter dosledno izpolnjevanje Natovih zavez, ki smo jih dali ob vstopu v to zvezo.
EU kot celota nima lastne »vojske« v klasičnem pomenu besede, temveč se varnostna in obrambna politika gradi na sodelovanju med državami članicami. Evropska komisija si prizadeva za krepitev evropske obrambne industrije in povečanje skupnih naložb v obrambne projekte. Predvidena so znatna sredstva za obrambne in raziskovalne projekte, s poudarkom na zračni obrambi, artilerijskih sistemih, umetni inteligenci ter kibernetskem in elektronskem vojskovanju. Evropske članice Nata sicer še vedno dve tretjini orožja uvažajo iz ZDA.
Strah pred širitvijo vojnih žarišč
Brez dvoma je ruska agresija na Ukrajino glavni dejavnik, ki je drastično spremenil varnostno paradigmo v Evropi. Pred letom 2022 je prevladovalo prepričanje, da so obsežne vojne na evropskih tleh preteklost, kar se je odražalo v zmanjševanju obrambnih proračunov. Invazija na Ukrajino je pokazala, da se vojaška sila še vedno uporablja za doseganje političnih ciljev in da mir v Evropi ni samoumeven. Strah pred nadaljnjo agresijo in destabilizacijo je torej zelo realen in je služil kot močan katalizator za povečanje obrambnih izdatkov. Države želijo z močnejšo obrambo odvrniti potencialnega agresorja in pokazati, da bi bil vsak nadaljnji napad preveč tvegan in drag. Tudi nestabilnost na Bližnjem vzhodu in nenehni konflikti, čeprav niso neposredna vojaška grožnja evropskemu ozemlju, prav tako prispevajo k občutku negotovosti. Lahko vodijo do humanitarnih kriz, migracijskih tokov in povečanega tveganja za terorizem, kar posredno vpliva na evropsko varnostno sliko. To dopolnjuje splošno percepcijo sveta kot nepredvidljivega in nevarnega.
Oboroževanje v Evropi je nedvomno v porastu, kar je odziv na spremenjene geopolitične razmere in percepcijo varnostnih groženj, še posebej po ruski invaziji na Ukrajino. Čeprav obstajajo utemeljeni argumenti za krepitev obrambnih zmogljivosti, so prisotni tudi pomisleki o morebitnih negativnih posledicah oboroževalne tekme in vplivu na socialno državo, pa tudi o morebitnih zlorabah v interesu orožarske industrije. Končni odgovor na vprašanje, ali je oboroževanje potrebno, je torej odvisen od perspektive in prioritet posameznika ali države.
Simbolična fotografija