Vprašanje, kaj vodi mlade v nasilna dejanja, vključno z grozljivimi streljanji v šolah, je kompleksno in nima enoznačnega odgovora. Gre za preplet dejavnikov, ki izvirajo iz posameznika, družine, šole in širše družbe. Pomembno je poudariti, da ne obstaja en sam »razlog«, temveč kombinacija dejavnikov, ki v določenih okoliščinah lahko pripeljejo do tragičnih dogodkov.
Družba igra pomembno vlogo pri oblikovanju vrednot in vedenja mladih
Mladi so danes izpostavljeni nasilju na različne načine – v medijih (filmi, video igre), na spletu in včasih celo v svojem neposrednem okolju. Nenehno bombardiranje z nasilnimi vsebinami lahko desenzibilizira posameznike in zmanjša empatijo. V nekaterih družbah je dostop do orožja preveč enostaven, hkrati pa je prisotna glorifikacija nasilja in »mačo« kulture, ki spodbuja reševanje problemov z agresijo. Pomanjkanje priložnosti, revščina, diskriminacija in občutek izključenosti lahko vodijo v frustracije in jezo, ki se lahko manifestirajo kot nasilje. V sodobnem svetu je opazen razpad tradicionalnih skupnosti in zmanjšanje medsebojne socialne podpore, kar lahko povzroči občutek osamljenosti in izoliranosti pri mladih. Še vedno obstaja stigma glede duševnih bolezni, kar odvrača mlade in njihove družine od iskanja strokovne pomoči, ko jo potrebujejo.
Vloga staršev in družine
Družina je primarno okolje, kjer se otrok razvija in uči. Premajhna prisotnost staršev v življenju otrok, pomanjkanje nadzora nad njihovimi aktivnostmi in preživljanjem časa ter brez jasno postavljenih meja dopustnega lahko pusti otroke brez usmeritev. Problem je tudi v tem, da otroci, ki so priča nasilju v družini (fizičnemu, psihičnemu ali čustvenemu), ali pa so sami žrtve zlorabe, lahko imajo večjo verjetnost, da bodo kasneje v življenju posegali po nasilnih dejanjih. Neprepoznavanje in neobravnavanje čustvenih potreb otrok, pomanjkanje odprte komunikacije in spodbujanja izražanja čustev pa pogosto lahko vodi do kopičenja frustracij in jeze.
Starši se »bojujejo sami s seboj« med preveliko permisivnostjo ali pretirano strogostjo. Oba ekstrema v vzgoji – pomanjkanje meja ali pa pretirana avtoritarnost in pomanjkanje ljubezni – lahko negativno vplivata na razvoj otroka. Pogost pojav je tudi mentalno zdravje v družini, saj lahko nepoznavanje ali nezdravljenje duševnih bolezni pri starših ali drugih članih družine vpliva na stabilnost družinskega okolja.
Vloga vzgojnih institucij in šol
Šole so ključne institucije za socializacijo in izobraževanje. Dogaja se, da marsikatere institucije neučinkovito obravnavajo nasilja in ustrahovanje (bullying). Če se nasilje in ustrahovanje v šoli ne obravnavata resno in dosledno, to sporoča, da je takšno vedenje sprejemljivo. Žrtve se lahko počutijo nemočne in prezrte, storilci pa opogumljeni. Šole pogosto nimajo dovolj programov, ki bi učence učili reševanja konfliktov, empatije, čustvene inteligence in spoštovanja raznolikosti. Čeprav Ministrstvo za šolstvo v sodelovanju z Notranjim ministrstvom in Policijo zatrjujejo, da so vzgojno-izobraževalne ustanove dobro pripravljene (Protokol za ravnanje v nevarnih situacijah) na morebitne nasilne izpade mladih, je strah pred grožnjami pred strelskimi napadi (teh je zelo veliko) ves čas prisoten.
Morda je neustrezno prepoznavanje in obravnavanje stisk razlog, da učitelji in šolsko osebje niso dovolj usposobljeni za prepoznavanje znakov duševnih stisk, izoliranosti ali potencialne nagnjenosti k nasilju pri učencih. Pomanjkanje dostopa do šolskih psihologov in socialnih delavcev. Hkrati pa spregled osamljenosti in izključenosti zelo pripomore k temu, da se mladi, počutijo osamljene, nesprejete ali izločene iz vrstnikov in so bolj ranljivi za razvoj problematičnega vedenja. Šole morajo ustvarjati vključujoče okolje, čeprav je pogosto to lažje napisati oz. govoriti, kot pa izvajati v praksi.
Psihološki in individualni dejavniki
Poleg zunanjih dejavnikov obstajajo tudi notranji, psihološki dejavniki, ki lahko prispevajo k nasilnemu vedenju. Nekateri posamezniki, ki zagrešijo nasilna dejanja, trpijo za duševnimi boleznimi, kot so depresija, anksioznost, psihotične motnje ali motnje osebnosti. Pomembno pa je poudariti, da velika večina ljudi z duševnimi boleznimi ni nasilna. Nekateri posamezniki imajo težave z razumevanjem in prepoznavanjem čustev drugih, kar otežuje socialno interakcijo in lahko vodi v agresivno vedenje. Pomeni, da imajo pomanjkanje empatije in socialnih veščin. Mladi, ki se počutijo nemočne, nevidne, prezrte ali neslišane, lahko kopičijo jezo in frustracijo, ki se nato izraža v nasilju. V nekaterih primerih je nasilje lahko poskus pridobitve pozornosti, izraz maščevanja za pretekla ponižanja ali pa poskus dokazovanja moči (zadnji primer v Gradcu v sosednji Avstriji).
Slovenija ni imuna na nasilje mladih
Stigmatizacija in pomanjkanje dostopnosti do strokovne pomoči za duševno zdravje, ki je lahko prav tako razlog za morebitno nasilje mladih. V Sloveniji je še vedno močno prisotna stigma glede duševnih bolezni in iskanja strokovne pomoči. To pomeni, da se mladi in njihove družine pogosto bojijo priznati težave in poiskati pomoč, saj se bojijo obsojanja ali diskriminacije. Posledično se težave kopičijo in se ne rešujejo pravočasno. Kljub naraščajočim potrebam je dostopnost do psihologov, psihiatrov in drugih strokovnjakov za duševno zdravje v Sloveniji še vedno pomanjkljiva. Čakalne dobe so dolge, še posebej za otroke in mladostnike. To pomeni, da tudi če se posameznik opogumi in poišče pomoč, je morda ne dobi dovolj hitro ali v zadostni meri.
V Sloveniji je še vedno prisotna kultura molka, ko gre za težave. Težko se govori o stiskah, še težje pa o nasilju, kar otežuje prepoznavanje in reševanje problemov. Oba dejavnika kažeta na pomanjkljivosti v sistemu – tako v zdravstvenem sistemu kot v izobraževalnem sistemu. Reševanje teh problemov zahteva sistemske spremembe, ne le posamezne intervencije. Dolgoročne posledice in celotno družbo na posameznike pa lahko puščajo nezdravljene duševne stiske in nerešeno šolsko nasilje posameznike, saj lahko prispevajo k naraščanju agresije in nasilja.
Treba je poudariti, da so tudi drugi dejavniki, kot so vpliv družine, medijev in družbene neenakosti, izjemno pomembni in se medsebojno prepletajo z zgoraj omenjenima. Vendar pa menim, da je nujno nasloviti stigmatizacijo duševnega zdravja in izboljšati obravnavo nasilja v šolah, saj sta to dva stebra, na katerih lahko gradimo bolj zdravo in varno družbo za mlade.
Zaključek
Preprečevanje nasilja pri mladih zahteva celosten in večplasten pristop. To pomeni, da je potrebna odgovornost in sodelovanje vseh deležnikov: družine, šole, skupnosti in posameznikov samih. Ključno je ustvarjanje okolja, kjer se mladi počutijo varne, slišane, cenjene in podprte. Poudarek mora biti na zgodnjem prepoznavanju znakov stiske, dostopnosti do strokovne pomoči za duševno zdravje, izobraževanju o socialnih veščinah in empatiji ter ustvarjanju kulture spoštovanja in nenasilja.
Približuje se konec šolskega leta. Osnovno in srednješolci bodo veliko krat prepuščeni sami sebi (zaposlenost staršev je že tako in tako velik problem), okolju, kjer bivajo, spletu (računalniki in telefonija), vse manj pa se bodo družili. Vsaj ne v okvirih želenega s strani staršev oz. družine, čeprav bodo napotki v teh dneh prihajali tako iz šol, kakor tudi drugih iniciativ, ki bodo spodbujale, da so otroci in mladostniki ves čas podvrženi takšnim in drugačnim nevarnostim. Veliko pogovora, smotrnih in nevsiljivih navodil staršev in domačih bo gotovo pomagalo, da se bo otrok v času dveh mesecev tudi sam organiziral (če tega ne zmorejo starši) in prosti čas, ki ga bo zelo, zelo veliko izkoristil sebi v prid in s tem posledično razbremenil (strah) starše. Na vseh nas pa je, da smo pozorni na oblike morebitnega medvrstniškega nasilja (na ulici) in neprimernega obnašanja (obveščanje pristojnih organov). Vsi smo namreč dolžni skrbeti za javni red in mir, seveda v skladu s svojimi pristojnostmi.
