Iz dneva v dan ugotavljamo, da je v družbi vedno več nasilja. Ljudje tudi umirajo zaradi tega. Ne smemo si zatiskati oči, da se največ nasilja izvaja s strani moških nad ženskami in odraslih ter vrstnikov nad otroki. Slednjega je veliko na ulici, v šolah (zadnji primeri v Sloveniji kažejo, da v porastu) in seveda tudi doma. V vseh primerih si ob tem uradne ustanove vzamejo veliko, preveliko časa, da raziščejo vzroke in na koncu tudi kaznujejo krivce. Starši žrtev in nasilnežev ob neustrezni vzgoji običajno le čakaj, kaj bo naredila družba. Na njih pa je, da se začnejo v polni meri zavedati lastnih, starševskih nalog.
Otroci so po 55. členu Ustave RS tisti, ki uživajo posebno varstvo in skrb. Zagotavlja se jim posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim in drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem (citat). O tem želim spregovoriti.
Vzgoja je zahtevna naloga staršev in družbe kot celote
Vzgoja otrok je ena najbolj zahtevnih nalog odraslih, tako doma (družina), v šoli (učitelji, vzgojitelji), ulica (prijatelji). Položaj otrok se razlikuje od položaja odraslih. Slednji imajo moč (osebno, pozicijsko), zato je razumljivo, da morajo skrbeti za otroke. A skrbeti, ne pa svojo moč zlorabljati zato, da bi dosegli cilj, vzgojiti otroka kot mislijo, da je zanje najboljše. Kot govorim o odraslih, imam tukaj v prvi vrsti v mislih starše. Ti lahko s svojim osebnim zgledom in odnosom npr. do živih bitij kažejo pravo podobo vzgoje, hkrati pa z usmerjanjem otrok le-te vodijo na pravo pot.
Otroci potrebujejo začrtane meje, občutek varnosti in starše, ki bodo skozi lastno nenasilno verbalno komunikacijo vzgajali otroke. Seveda se mora ta kazati v spoštljivem vedenju do otrokove osebnosti in samoobvladovanju lastnega načina obnašanja. Zavedati se moramo, da vzgoja otroka ne pomeni, da ga moramo ves čas nadzirati, krotiti, temveč naj bo prednostna naloga spodbujanje, podpora, vodenje in korektnost, na katerih bomo gradili skupen odnos. V vsakem primeru ne smemo pozabiti na otrokove želje in potrebe in iskanje skupnih poti do cilja, ki smo si ga zastavili.
Odrasli se poslužujejo različnih oblik nasilja nad otroki, s katerimi vedno znova dokazujejo svojo premoč. Največkrat se poslužujejo psihičnega nasilja, za katerim se »skrivajo«, kajti ta prikrita oblika je največkrat manj prepoznavna navzven (za štirimi stenami pa se dogaja marsikaj). Z zmerjanjem, omalovaževanjem želijo prizadeti otrokovo samopodobo. Velikokrat je prisotno pogojevanje ljubezni (nimam te rad, ker …), zavračanje v primerjavi z brati in sestrami, zasmehovanje, pripisovanje negativnih lastnosti (slab si, grd, nesposoben), puščanje otrok samih ali njihova osamitev kot kazen. Velikokrat pa je primerjava uspeha in uspešnosti z vrstniki hujše nasilje, kot si mislimo, saj se otroka razvrednoti in postavlja v podrejeni položaj. Pogosto pa odrasli oz. starši radi uporabijo izraz: »Sram me je bilo zaradi tebe,« kar otrok razume kot neizpolnjevanje pričakovanih ciljev, ki so si jih zastavili oni in ne skupaj z otroki.
Soočamo se z vse več fizičnega nasilja
Tej obliki nasilja je zelo blizu in pogosto prisotno fizično nasilje. Ta oblika je velikokrat vidna, medtem ko pri prejšnji posledice lahko zaznamo, ugotovimo velikokrat tudi prepozno. V šolah je zato velik poudarek dan na delo šolske svetovalne službe, učiteljev (predvsem razrednikov, ki so si z otroci/učenci še nekoliko bližje), da spremljajo morebitne vidne znake na telesu otroka. Predvsem moramo biti pozorni takrat, ko otrok skriva posledice fizičnega nasilja, ne želi govoriti o tem in se celo boji, da bi o tem govorili s starši. Otroci, ki so žrtve nasilja, ne želijo domov. V določenih primerih se čustveno navežejo na vzgojiteljice/učiteljice in izražajo čustva, kot bi jih želeli v odnosu do staršev ali pa pričakujejo, da bodo v vrtcu/šoli deležni tega, česar doma nimajo. Topline, čustev, varnosti in ljubezni.
Sledovi fizičnega nasilja so različni, od modric, odrgnin, ugrizov, do ureznin in sledov vezanja. Različni pa so tudi izgovori otrok, ki skušajo prikriti dejanja, ki so jim jih povzročili drugi. Mednje ne sodijo samo odrasli za »zidovi doma«, temveč je vse navedeno prisotno tudi v šoli in na ulici. »Nasilje ne pozna meja«, bi lahko kritično ocenil trenutno stanje. Veliko učiteljev, trpinčenih otrok in njihovih staršev se srečuje s psihičnim nasiljem vrstnikov v šolah, kjer se najpogosteje izvajajo izsiljevanja (denar in vredni predmeti), kakor tudi oblike perverznega, nekulturnega vedenja in fizičnega obračunavanja. Veliko mladih medsebojno razčiščuje tudi s tepežem, ustrahovanjem in tudi hladnim orožjem. Veliko dela za vodstva slovenskih osnovnih in srednjih šol, njihovih strokovnih služb. Za starše, ki bodo morali otroke, kateri izvajajo nasilje nad drugimi otroci, primerno obravnavati, kakor tudi za starše otrok, ki so izpostavljeni nasilju, da jih obranijo, ohranijo njihovo samopodobo ter omogočijo varno šolanje, pot v šolo in domov.
Vzgoja, učenje in skrb za otroka
Česar se odrasli največkrat ne zavedamo, pa bi morali upoštevati kot napotek, je, da otrok v odnosu do odraslega ni kriv za nasilje. Pogovarjajmo se z otrokom. Med pogovorom ostanimo mirni in razumni. Dajmo otroku čas, da pove, kaj misli, kajti ni sposoben tako hitrih reakcij in težko odgovarja in neposredno postavlja vprašanja.
Nasilje je najkrajša pot, da izgubimo sočloveka, otroka. Največkrat se tega zavedamo, ko je prepozno in tj. ob razvezah. Ko letijo težke besede, ko padajo udarci, ko sočloveku vzamemo njegovo dostojanstvo s posegom v njegovo intimno življenje. Ker so izvajalci nasilja v družbi še vedno pogosteje moški kot ženske (tudi slednjim se je v veliko primerih dokazalo veliko nasilnih dejanj do otrok, tudi najbolj tragičnih), apel vsem, ki se ga poslužujejo.
Nasilneži, vedo ali vsaj upajo, da so močnejši, zato si lahko do fizično šibkejših »dovolijo« nasilje. Pri tem pozabljajo, da s tem povzročajo zlo vsem tistim, ki so ga deležni z njihove strani. Izgubljajo na človečnosti, postajajo odklonilni v družbi, dobivajo pečat v okolju, kjer to počnejo. Slej kot prej se bo le-to distanciralo do njih. Zakon pa je strog in kazni neusmiljene, čeprav se veliko krat zgodi, da se kdo izmakne roki pravice prvič. Drugič (žal, da do tega sploh mora priti) gotovo ne več. Zatorej, nasilneži, razmislite o lastnih dejanjih. Z vami vred naj razmišljajo tudi vaši starši, saj so ravno oni odgovorni za vaše početje.
Zatorej starši, vzgajajmo lastne otroke od primarne socializacije naprej, da nam jih kasneje ne bo prevzela ulica, slabi zgledi in sodobna tehnologija, ki v zadnjem obdobju intenzivno in nevarno daje otrokom tisto, kar najmanj potrebujejo. Željo po nasilju.
