Ste pogosto razočarani, jezni in turobni, pa ali ste veseljaki, komunikativni, zadovoljni in srečni?
Prav je, da pogledamo vase, saj je za vsakega posameznika zelo pomembno, da pozna sebe, svoje potrebe, s tem posledično pa jih zna tudi uravnavati. Z reguliranjem lastnih čustev in predvsem razumevanjem čustvene inteligence nam bo morda lažje spopadati z vsem, kar nas doleti (finančna kriza, vzponi in padci v partnerski zvezi, zadovoljstvo na delovnem mestu, sposobnost komunikacije, zabava in druženje idr.).
Čustvena inteligenca je sposobnost zaznavanja, razumevanja, upravljanja in izražanja čustev, tako pri sebi kot tudi pri drugih ljudeh.
Čustva pa so subjektivna doživetja in izkušnje, ki jih ljudje občutijo v določenih situacijah ali ob interakciji z drugimi ljudmi, predmeti ali dogodki. To so notranje stanje ali reakcija, ki vključuje fiziološke spremembe, čustvene izraze in subjektivno dojemanje. So kompleksna in se lahko pojavijo v različnih oblikah, kar bom predstavil v nadaljevanju. Pomembno vlogo pa imajo pri oblikovanju osebnih odnosov z drugimi ljudmi, pri sprejemanju odločitev in pri našem vedenju nasploh.
Čustva so del človekovih izkušenj. Z njimi lažje dojemamo svet in sebe kot del le-tega. Pomembno je vedeti, da čustva omogočajo boljše samospoznanje, kakor tudi razumevanje drugih, kar pa pripomore k samoobvladovanju, kakor tudi obvladovanju lastnih čustev in vedenja.
Poznamo osnovna (preprosta čustva) in bolj ali manj diferencialna čustva osnovna čustva.
V nadaljevanju predstavljam t. i. katalog čustev, ki ga je sestavil Milivojević (2008) in ga povzemajo mnogi drugi. Prepričan sem, da boste med navedenimi čustvi našli svoja in se na osnovi tega lažje spopadali s tegobami sodobnega časa, katerim smo priča vsakodnevno. Ta čustva so torej:
Anksioznost je vrsta strahu, ki se pojavi, kadar ocenjujemo, da naša celotna življenjska situacija presega naše sposobnosti – mislimo, da nismo sposobni premagati težav.
Bes je afekt jeze. Čeprav izgleda, kot da nam »grozi izguba kontrole in neomejena razdiralnost«, gre dejansko za »kontrolirano nekontroliranost«. Pomembno je razlikovati bes, ki je afekt jeze od afekta sovraštva, ki se napačno enači z besom.
Brezup doživljamo, kadar ugotovimo, da se naša pasivna želja ne bo uresničila. Doživljamo ga v situacijah, ki so videti brezizhodne in v katerih je obstajalo upanje, da se bodo stvari odvijale ugodno pod vplivom neke »višje« sile, ki je močnejša od nas, a je postalo jasno, da se to vendarle ne bo zgodilo.
Empatija: Grški izraz em – ter pathos : vživljanje oz. dobesedno včutenje. Ljudje bi morali biti bolj občutljivi na to kako različni ljudje komunicirajo preko čustev. Sposobnost empatije pomaga ljudem razumeti druge ljudi, ki doživljajo in izražajo čustva. Prava empatija je mogoče le takrat, ko človek izhaja iz predpostavke, da so ljudje različni in ko poskuša odkriti to drugačnost drugega.
Frustracija je neprijetno čustvo, ki ga doživljamo v situaciji, v kateri je preprečena zadovoljitev neke naše pomembne trenutne želje. Vzrok zanjo je lahko v zunanjih okoliščinah, ali v notranjih prepovedih.
Jezo doživljamo, kadar ocenjujemo, da se dogodki neupravičeno ne odvijajo v skladu z našimi željami in kadar verjamemo, da smo dovolj močni, da to spremenimo. Namen jeze je, da nas motivira za tiste akcije, ki bodo drugega pripravile, da spremeni svoje vedenje. Povezana je z agresivnim vedenjem, za razliko od sovraštva, ki je povezano z razdiralnim. »Jezen sam nase« je pogosto izraz, s katerim pravzaprav označujemo čustvo sramu in krivde.
Krivda je neprijetno čustvo, ki ga doživljamo, kadar ocenjujemo, da smo naredili nekaj, kar odstopa od naših osebnih moralnih norm, ko ocenimo, da smo s svojim ravnanjem povzročili škodo in neprijetnosti. Takrat občutimo krivdo in jezo nase. Doživljanje krivde kaže in hkrati potrjuje osvojen vrednostni sistema (kaj je prav in kaj ne, kaj je primerno, kaj neprimerno ipd.). Motivacija krivde: motivira k temu, da popravimo škodo, da izrazimo sočustvovanje z oškodovanimi in da z kaznovanjem samega sebe spremenimo vedenje, ki je pripeljalo do škodljivih posledic.
Ljubezen je prijetno čustvo, ki ga doživljamo v odnosu do tistih ljudi, ki jih zelo cenimo in jih imamo za sestavni del svojega intimnega sveta. Obstajajo različne vrste ljubezni glede na odnos z ljubljeno osebo. Kadar gre za odnos med dvema osebama razlikujemo čustvo ljubiti in biti ljubljen oz. ljubezen do sebe in ljubezen do drugega; pogojno in brezpogojno ljubezen.
Nemoč: Občutek, da ne moremo vplivati na situacijo, ki je neposredno povezana z našim počutjem ali življenjskimi okoliščinami. Navadno nastopi v povezavi z anksioznostjo in depresivnostjo.
Negotovost je občutek splošnega nemira ali tesnobe, ki nastopi, kadar menimo, da je naša samopodoba ali samovrednotenje ogroženo. Doživljamo se kot ranljive in/ali slabše oziroma nekompetentne. Nastopi lahko tudi, kadar je ogrožen naš občutek varnosti in takrat, ko si predstavljamo, da bodo imeli nekateri možni izidi neželene učinke ali pa jim bo sledila izguba.
Občudovanje doživljamo do tistih, za katere ocenjujemo, da izpolnjujejo nekatera naša idealna merila, vrednote.
Odgovornost je čustvo, ki ga občutimo do bitij ali stvari (ki smo jih zajeli v svoje ego meje), s katerimi se identificiramo.
Odklonjenost doživljamo takrat, kadar ocenjujemo, da pomembni drugi ljudje odklanjajo stik z nami, ker mislijo, da kot bitja nismo dobri. Odklonjenost doživljajo tisti, ki jih drugi prezirajo. Ker je izvor prezira lahko zunanji (drugi ljudje) ali notranji (del osebnosti, ki vsebuje vrednostne norme) je odklonjenost lahko rezultat samoprezira.
Ponos je čustvo, ki ga doživljamo, kadar ocenjujemo, da neka naša lastnost ali dejanje vzbuja odobravanje nam pomembnih drugih ljudi. Presenečenje je čustvo, ki ga doživljamo, kadar se pokaže, da imajo določene stvari, ljudje ali situacija drugačne kvalitete, kot smo jih pričakovali. Lahko je prijetno ali neprijetno.
Prezir je čustvo, ki ga doživljamo v odnosu z nekom, ki je s svojimi dejanji razvrednotil eno od osnovnih človečkih vrednot in s tem pokazal, da je nedostojno človeško bitje. Potrebno ga je razlikovati od sovraštva.
Ravnodušnost je čustveno stanje, ki označuje izostanek vseh prijetnih in neprijetnih čustev, ki bi jih lahko doživljali do kakega človeka ali situacije. Doživljamo ga takrat, kadar nekdo drug nepričakovano ne postopa v skladu z našimi pomembnimi željami. Predhodno moramo biti očarani (fantazija!).
Sovraštvo je čustvo, ki ga doživljamo v odnosu do neke osebe, za katero verjamemo, da nas zavedno in neupravičeno ogroža, oziroma je zlobna. Sovraštvo je lahko čustvo, razpoloženje, afekt ali strast. Sovraštvo je vedno povezano s fantaziranimi ali resničnimi razdiralnimi in maščevalnimi dejanji, ki dosežejo svoj višek v uničenju drugega.
Sočutje je občutek, ki nastopi, kadar se srečamo s trpljenjem druge osebe, pri čemer smo motivirani, da bi to trpljenje omilili. Samozadovoljstvo: Občutek, ki ga pogosto povezujejo z oholostjo, arogantnostjo. Čeprav se zdi, da izhaja iz občutka veličine (človek se doživlja kot velikega in pomembnega, vzvišenega in brez pomanjkljivosti), se za njim zelo pogosto skriva nezaveden občutek manjvrednosti.
Samozaupanje je občutek, da verjamemo vase in/ali v svoje sposobnosti oz. zmogljivosti. Izhaja iz prepričanja, da se lahko uspešno spoprijemamo z vsakdanjimi izzivi in zahtevami (Milivojević, 2008).
Spoštovanje doživljamo v odnosu do osebe za katero verjamemo, da ima neke visoke kvalitete. (Če se ljubezen nanaša na celotno bitje, se spoštovanje nanaša na njegove posamezne kvalitete).
Sram je socialno čustvo, sramujemo se pred nekom. Kadar se čutimo osramočeni, menimo, da smo naredili nekaj, zaradi česar smo v svojih očeh (in posledično v očeh drugih) slabi, neprimerni. Človek, ki ga je sram, sporoča, da ima slabo mnenje o sebi ali svojem vedenju. Sram doživlja, ker se boji odzivov drugih na svojo (ne)ustreznost. Sram je povezan: umikom, begom, izogibanjem situacije – oseba utrjuje prepričanje o sebi kot neadekvatni osebi – Čustvo, ki vodi v izogibanje. Za sram je potrebna priča, Krivda je povezana z: učenjem, spremembo vedenja v sedanjosti in prihodnosti, z opravičilom in popravljanjem škode. Oseba ima možnost naučiti se, kako popraviti napako in kako se vesti v prihodnosti. Sram je vrsta strahu, ki ga doživljamo v situaciji, ko ocenjujemo, da smo z neko svojo dejavnostjo potrdili negativno sliko o sebi pred pomembno drugo osebo (oz. osebami). To čustvo nas preveva, kadar menimo, da smo s svojim ravnanjem zase pomembnim ljudem potrdili, da smo kot oseba neustrezni, slabi, neprimerni.
Strah doživljamo takrat, ko se nam zdi, da smo ogroženi – mi, naše vrednote ali tisto, kar se nam zdi pomembno – in da nimamo moči, da bi se zaščitili. Pod strah prištevamo: (1) panika: isto kot strah, a ne vemo ali bi se lahko umaknili iz situacije (2) groza: ni izhoda iz situacije (3) bojazen: skupno ime za strahove, ki so usmerjeni v prihodnost (zaskrbljenost, trema, anksioznost).
Srečo doživljamo, kadar je uresničena ena naših največjih želja, Absolutna ali popolna sreča bi bila možna, če bi se nam uresničile vse naše potrebe in želje. Sreča je intenzivnejša od zadovoljstva, ker gre za izpolnitev želje, ki je bistvena in najpomembnejša.
Stiska je občutek duševnega neugodja, napetosti, tesnobe itd.
Pomilovanje je čustvena prizadetost in žalost, sočutje do drugega.
Trema je vrsta strahu, ki jo doživljamo v povezavi z neko jasno določeno prihodnjo situacijo, za katero ocenjujemo, da presega naše sposobnosti.
Trma ali zoperstavljanje je čustvo, ki ga doživljamo takrat, kadar ocenjujemo, da je nekdo do nas nepravičen ali da ima neupravičeno negativno mišljenje o nas.
Upanje je čustvo, ki ga doživljamo, kadar pričakujemo, da se bodo stvari, ki so izven naše kontrole, odvijale na način, ki nam bo omogočil uresničenje neke pomembne želje. Upanje je pasivna želja.
Veselje je čustvo, ki ga doživljamo v situaciji, v kateri je jasno, da se bo uresničila neka naša pomembna želja.
Zadovoljstvo je čustvo, ki ga doživljamo, kadar uresničimo neko svojo pomembno željo. Zaskrbljenost je vrsta strahu, ga doživljamo, kadar ocenjujemo, da bi neka okoliščina, ki je ne poznamo ali nima kontrole nad njo, lahko ogrozila nekaj, kar nam je pomembno ali za kar se čutimo odgovorne.
Zaupanje se pojavlja takrat, kadar ocenimo neko drugo osebo kot dobronamerno, zanesljivo in odgovorno. Zavist je čustvo, ki ga doživljamo, kadar ocenjujemo, da ima nekdo drug nekaj, kar nam predstavlja vrednost in do česar smo tudi sami upravičeni (enako ali večjo pravico).
Žalost doživljamo, kadar ocenimo, da smo dokončno – nepovratno izgubili nekaj pomembnega (predvsem ob izgubi ljubljene osebe ali pomembnega objekta) (Milivojević, 2008).
Torej, nekatere zmožnosti za čustvovanje so prirojene in so del človeške narave. Čustva imajo biološko osnovo in so del naše čustvene izkušnje že od rojstva. Poleg bioloških temeljev pa se čustva tudi razvijajo in oblikujejo skozi interakcijo z okoljem, učenjem in socializacijo. Osebne izkušnje, kultura, vzgoja in družbene norme vplivajo na naše razumevanje in izražanje čustev.
Čustvena inteligenca pa se lahko razvija in krepi skozi učenje, prakso in samorefleksijo. Ima pomembno vlogo pri obvladovanju odnosov, socialni interakciji, vodenju, reševanju problemov in osebnem blagostanju. Povezana je z večjim samozavedanjem, empatijo, motivacijo in učinkovitim komuniciranjem. To so pomembni elementi človeka kot posameznika, ki se v življenju spoprijema z neštetimi izzivi. Vedno mora biti pripravljen, najti odgovore na zastavljena vprašanja in pojasnjevati, zakaj, kje, kako in kdo. To je pogosto zelo zahtevno, zato je smotrno, da skozi celotno življenje krepimo svoja čustva, gradimo čustveno in inteligenco. Takoj postajamo osebnostno močnejši, odgovornejši, zadovoljni in predvsem srečni.
Pov. po: Milivojević, Z. (2008). Emocije. Novi Sad: Psihopolis Institut.
