Romi so strokovno gledano etnična skupina z bogato zgodovino in kulturo. To je ljudstvo, ki po izviru prihaja iz Indije, a se je kmalu razširilo po vsem svetu, največ po v Evropi. Romom zase pravijo, da so Cigani, drugače pa se imenujejo tudi Sinti. Romi so dejansko nomadsko ljudstvo, ki so se v preteklosti selili po Aziji in kasneje Evropi. Imajo svoj jezik romščino, svojo zelo kakovostno glasbo, izraziti ples in oblačila, katera jih posebej označujejo. Romi so bili največkrat obrtniki, dobri glasbeniki in predvsem nomadi, ki so se preživljali s prodajo doma izdelanih ročnih izdelkov in igranjem glasbe ob pohajanju iz kraja v kraj.
V zgodovini so bili Romi ali Cigani pogosto diskriminirani in preganjani zaradi svojega izvora. Manjvredno ljudstvo je imelo za nacistično Nemčijo najmanj primeren način odzivanja v takratnem krutem času 30. in 40. let prejšnjega stoletja, saj so bili med holokavstom v drugi svetovni vojni preganjani in iztrebljani brez primere.
Danes se Romi srečujejo s številnimi sodobnimi izzivi, med katere sodijo diskriminacija, revščina in predvsem socialna izključenost. Veliko krat se postavlja vprašanje, ali tudi sami ne prispevajo veliko k temu, saj se ne premaknejo z mrtve točke. Živijo svoj način življenja, sodobni družbi ne dovoljujejo posegov vanj, četudi so veliko krat v navzkrižju z zakoni. Še vedno pa obstajajo organizacije in skupine, ki si prizadevajo za izboljšanje njihovega položaja. Te spodbujajo ohranjanje njihove kulture, predvsem pa dediščino, ki ima dolgo zgodovino. Romi se pogosto soočajo z diskriminacijo, tudi omejevanjem lastnih pravic, kar pa je pogojeno z njihovim neomajnim zakoreninjenim načinom življenja – delati drugače, po svoje in hkrati biti žrtev za vse, tudi takrat ko ne sledijo pravilom sodobne družbe: zanemarjanje izobraževanje, zaposlovanje, bivanje, kršenje pravil in zakonov. Čeprav so deležno diskriminacije pri zaposlovanju (nimajo ustrezne izobrazbe), izobraževanju (starši ne šolajo lastnih otrok), bivanju (zahtevajo, da se jim omogoči normalno bivanje, hkrati pa k temu ne bi sami pripomogli niti s plačevanjem najemnin oz. čuvanjem tega, kar jim je bilo namenjeno), (slabi lastni) zdravstveni oskrbi ter še huje higieni in odrinjenosti iz družbenega življenja, ne kažejo pretiranega interesa, da bi se to spremenilo. Dajejo občutek, da je tako, kot je, zanje morda celo najboljše.
Poznamo Mednarodno konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, ki jo je sprejela Organizacija združenih narodov (Sprejeta na Generalni skupščini Združenih narodov 21. decembra 1965, objavljena v Uradnem listu SFRJ – Mednarodne pogodbe št. 6/67, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo objavljen v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe št. 9/92, izrecno prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase ali etničnega izvora. Romi so tako s strani družbe zaščiteni na osnovi sprejetih mnogih mednarodnih sporazumov in seveda domače civilne iniciative in politike, ki ves čas spremlja njihov poseben način življenja. Poleg tega so se pojavile številne nevladne organizacije, ki si prizadevajo za zaščito pravic Romov in spodbujajo njihovo vključevanje v družbo. Ukvarjajo se z zagovorništvom, izobraževanjem, podporo in drugimi dejavnostmi, ki so namenjene izboljšanju položaja Romov tako v EU, kakor tudi v Sloveniji.
V Sloveniji je Romov manj kot v nekaterih drugih evropskih državah, vendar je njihova prisotnost pomembna. Glede na oceno Centrov za socialno delo (v nadaljevanju CSD) naj bi v Sloveniji živelo 11.703 Romov, največ na območjih CSD Maribor in Murska Sobota (3.000 do 5.000), Novo mesto (1.500), Črnomelj (780) in Kočevje (550). Romska skupnost v Sloveniji je pogosto na udaru in se sooča s številnimi izzivi (diskriminacijo pri zaposlovanju, izobraževanju, stanovanjski politiki in dostopu do zdravstvene oskrbe), kar sem že omenil. So pa Romi pogosto tudi žrtve predsodkov, stereotipov in rasizma.
Kljub številnim prizadevanjem države, lokalnih skupnosti in civilnih združenj pa Romi v Sloveniji še vedno ostajajo ena bolj ranljivih skupin. Potrebujejo še več podpore in pozornosti, da bi se lahko vključili v družbo brez predsodkov in diskriminacije, veliko pa bodo morali predstavniki različnih romskih skupnosti narediti tudi sami.
V nekaterih regijah po Sloveniji so se Romi dokaj dobro vključili v okolje, kjer bivajo. Seveda ena romska skupina ni enaka drugi, zato ne gre pričakovati, da če je npr. sobivanje z Romi v Pušči pri Murski Soboti dokaj urejeno, organizirano, umirjeno, da je enako npr. z Romi v Kanižarici v občini Črnomelj na Dolenjskem. Niti beltinski Romi niso enaki po načinu sobivanja Romom v Pušči, v Mariboru pa tistih 3.000 volilnih upravičencev od 5.000 živečih po različnih predelih Mariboru dobiva svoj pomen največkrat pred lokalnimi volitvami. Takrat se jim veliko obljubi in marsikaj tudi ponuja (stanovanja, nekaterim službe, manj pa skrb za osnovno izobraževanje in poklicno usposabljanje). Pa smo zopet na začetku. Nujno potrebno je uskladiti sodelovanje z Romi, kakor tudi usmerjati, če že ne kar zahtevati njihovo vključevanje v družbeno življenje okolja, kjer bivajo. Predvsem obiskovanje osnovnošolskih otrok izobraževanja, saj se bodo le tako v nadaljevanju lastnega življenja normalno vključevali v družbi in manjšali razlike z ostalimi sobivajočimi v družbi.
Za zaključek morda nekaj pobud, kako bi se lahko neromsko prebivalstvo vključilo bolj kakovostno sobivanje z romskim, kar bi morda pripomoglo k temu, da bi bili slednji manj diskriminirani, Romi sami pa bi počasi začeli dojemati, katera je njihovo vloga v okolju, kamor so se naselili in državi, v kateri prebivajo. Morda bi se neromi morali malo več izobraževati o kulturi in zgodovini Romov, spoznavati romsko kulturo in zgodovino, saj bi lahko tako razumeli izzive, s katerimi se soočajo Romi in morda bi vse skupaj prispevalo k zmanjševanju predsodkov in stereotipov. Še bolj bi jih morali spodbujati pri vključevanju v osnovnošolsko izobraževanje (tudi starši šoloobveznih Romov morajo po zakonu skrbeti, da jo obiskujejo, drugače so sankcionirani po zakonu, ki velja za vse) in kasneje zaposlovanje.
Vsaka skupnost ima posameznike, ki se ukvarjajo s kriminalom, tudi Rome. Pomembno je, da se ne delajo ocene o celotni romski skupnosti na podlagi dejanj posameznikov. Torej, če Rom stori kaznivo dejanje, ni nujno, da so k temu nagnjeni vsi Romi. Enako velja za nerome. Romsko skupnost se pogosto razume kot kriminalno, čeprav je ta predstava zelo napačna. Statistike namreč kažejo, da Romi v primerjavi z drugimi etničnimi skupinami niso bolj nagnjeni k kriminalu. Pogosto so lahko zgolj žrtve kriminala, kar pa lahko prispeva tudi k njihovi stigmatizaciji. Način za reševanje problemov je preprečevanje in ozaveščanje o kriminalu, izobraževanje in teh težavah v družbi. Potrebno je skrbeti, da se Romom zagotovijo priložnosti za izobraževanje, zaposlovanje in vključevanje v družbo, da se zmanjša socialna izključenost, kar lahko prispeva k zmanjšanju kriminala.
Če zaključim, z Romi se lahko sobiva. Če ne verjamete, obiščite romsko skupnost v Pušči v Prekmurju. Potrebno je razumeti njihovo kulturo in način življenja (vanj se običajno družba niti ne vtika), zahtevati enake pravice za vse in s tem bo tolerantnost do romske skupnosti večja. Samo z nakazovanjem socialnih pomoči se v slovenski družbi (veliko krat velja tudi za ostalo prebivalstvo) na bomo rešili občutka, da velja za ene tako in za druge drugače. Da tisti, ki delajo, hkrati delajo tudi za tiste, ki ne delajo (iz različnih razlogov), kar pogosto velja ne samo za pripadnike romske skupnosti, temveč tudi za ostale prejemnike socialnih pomoči v naši družbi.
Romska skupnost v Sloveniji je še kar dobro organizirana – simbolična fotografija