Že mnogo pred tem in seveda ob nedavni smrti slovenske prostovoljke Hospica dr. Mance Košir, se je ponovno obudila želja po zakonski potrditvi idej o prostovoljnem končanju življenja. In ne srečo vseh se bodo odločali volivci na referendumu, ki bo potekal 9. junija 2024 hkrati z evropskimi volitvami. Veliki zagovorniki prostovoljnega življenja so v društvu Hospic, ki pomaga umirajočim, ki trpijo čakajoč na smrt.
Slovensko društvo Hospic je ustanovila zdravnica onkologinja Metka Klevišar. Delo z onkološkimi bolniki in njihovimi svojci ji je bilo v spodbudo za širjenje te zamisli. Že leta 1992 je v okviru Škofijske Karitas Ljubljana zbrala skupino somišljenikov, s katero si je prizadevala, da bi ljudje živeli in umirali s človeškim dostojanstvom. V javnosti so aktivno delovali in se predstavljali ter uveljavljali. Ideja hospica se je zato razširila po vsej Sloveniji. Uradno je bilo društvo Hospic registrirano 6. junija 1995 v Ljubljani kot Slovensko društvo Hospic, so zapisali na spletni strani https://hospic.si/.
Slovenska (vedno razdvojena) družba je dobila možnost, da na referendumu potrdi ali ovrže mandat za uzakonitev in podlago za dolgoročno uveljavitev tega koncepta v praksi, ne glede na sestavo vlade. Seveda se v tem trenutku pojavljajo tudi dileme, ali bi bil zakon sprejemljiv za vse. Veliki zagovorniki tega so seveda desne politične opcije, katerih miselnost se zelo razlikuje od naprednih in realnih pogledov na življenje in s tem posledično tudi na smrt.
Zavedati se je namreč potrebno, da pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nikomur ničesar ne jemlje. Pravice pacientov in državljanov ostajajo takšne, kot so, le umirajoči pacienti bodo lahko sami odločali o tem, ali bodo še naprej trpeli zaradi bolezenskih stanj, ki jih doživljajo.
Pravna ureditev prostovoljnega končanja življenja ali evtanazije se razlikuje od države do države. V nekaterih državah je evtanazija ali pomoč pri samomoru zakonito in strogo urejena, medtem ko je v drugih državah to še vedno prepovedano ali le delno dovoljeno pod določenimi pogoji. Švica ima eno najbolj liberalnih zakonodaj o evtanaziji. Nimajo neposrednega zakona, ki bi evtanazijo izrecno legaliziral, vendar je dejavnost evtanazije dovoljena pod določenimi pogoji, če jo izvaja usposobljen zdravnik ali pooblaščena organizacija. Primer, ko je slovenska državljanka, ki je dolga leta trpela za neznosnimi bolečinami neozdravljive bolezni, je vsem dobro znan. Življenje je končala v eni izmed zasebnih klinik v Švici. Tudi na Nizozemskem so leta 2002 sprejeli zakon o evtanaziji, pa v Belgiji istega leta, v Luksemburgu 2009 in v Kanadi 2016.
Odločitev med življenjem z velikimi bolečinami in prostovoljno smrtjo je izjemno težka in osebna. Ko se posameznik (bolnik) znajde v situaciji, ko se sooča z neznosno bolečino ali trpljenjem, to sigurno vpliva na kakovost njegovega življenja (ne glede na starost).
Prostovoljno končanje življenja ali evtanazija (pomoč pri samomoru) je dejanje, pri katerem posameznik sam izbere, da bo končal svoje življenje, običajno zaradi neizogibne bolečine, trpljenja ali neozdravljive bolezni. Ta kompleksna in kontroverzna tema sproža etične, moralne, pogosto verske in tudi pravne dileme, vsekakor pa ostaja prostovoljna izbira vsakega posameznika, ki je seveda sposoben razumeti in izraziti svojo voljo. Odločitev mora sprejeta brez prisile ali vpliva drugih ljudi. Seveda je pomembno, da posameznik, ki se odloči za tovrstno končanje življenja, dobro premisli in je pri tem seznanjen o svojih možnostih zdravljenja in negovanja. Ustrezno ocenjena mora biti tudi njegova psihična in fizična bolečina.
Zagovorniki končanja življenja (zaradi hudih zdravstvenih težav) poudarjajo pravico posameznika do samoodločbe in dostojanstvenega umiranja. Menijo, da bi moral imeti posameznik pravico do končanja svojega trpljenja, če ni nobene možnosti za izboljšanje njegovega stanja ali lajšanje njegove bolečine. Nasprotniki pa trdijo, da je takšno dejanje v nasprotju z etiko in vrednotami, ki zagovarjajo svetost človeškega življenja. Opozarjajo tudi na možnost zlorab in nepravičnih pritiskov na bolne ali starejše ljudi, da bi se odločili za končanje svojega življenja. Slednje je seveda težko razumljivo, kajti kdo bi lahko bolne ljudi prisilil, da prostovoljno končajo lastno življenje.
Tako kot vedno bo odločitev padla na predlaganem referendumu. In kot že toliko krat bodo imeli pri tem »glavno besedo« volivci. Torej, treba se bo udeležiti te dane možnosti (veliko krat se kljub pravici državljani ne odločajo, da oddajo svoj glas) in naj se izkaže, kaj je dobro, napredno in človeško. Trpljenje in čakanje v bolečinah na smrt zagotovo ne.
