Družina je osnovna celica vsake družbe, to je že staro in preverjeno dejstvo sociologov. Po novejših raziskovalnih trendih je ne sestavljajo več mati, oče in otroci, temveč so lahko starši in si ustvarijo družino tudi istospolno usmerjeni. Skrajni čas je, da smo naredili enoumju konec, čeprav se desne (skrajno) politike nikakor ne strinjajo s tem. In še marsičem, kot je legitimna npr. pravica do splava, No, pa pustimo politiko ob strani. Bolj ali manj se ukvarja sama s seboj, če pa ji že zmanjka tem, najdejo grešne kozle v drugače mislečih.
Nič ni samoumevno in tudi ustvarjanje družine, s tem mislim pogojev zanjo, ne. V starih časih so govorili o »štalcah in kravcah« in ugotavljamo, da je tudi danes temu tako. Biti starš je namreč najpomembnejša vloga posameznika, ko se odloči ustvariti družino. In za vse tiste, ki ste pozabili (morda pa še ne veste), otrok je tisti, ki je pogojen z družino. Brez nje ga ni. Niti enostarševske, nepopolne, kakor tudi ne nuklearne, če se zopet malo poigram s sociološkimi dejstvi. Torej, otrok je alfa in omega vsega, ko se rodi. Zato je prav, da spregovorim v nadaljevanju nekaj o fazah otrokovega razvoja v okviru njegove socializacije. Najpomembnejša je vsekakor primarna.
Govorimo o procesu, ki se začne že v zgodnjem otroštvu in vključuje učenje družbenih norm, vrednot, jezika ter vzorcev vedenja, ki so pomembni za prilagajanje otroka v družbi. Vsekakor je temeljni proces, skozi katerega otrok pridobiva osnovna znanja, spretnosti in družbene vloge, ki so mu potrebne za uspešno delovanje v družbi. V kolikor starši zanemarijo ta najpomembnejši del otrokovega življenja, bi lahko imel v nadaljevanju tudi težave v razvoju, predvsem pa pri odnosu z ostalimi sobivajočimi.
Pomen primarne socializacije za razvoj otroka je zelo velik. V tem času otrok razvija svojo identiteto, oblikuje svoje mišljenje, razvija socialne veščine in največ nauči, kako delovati v okolju, v katerem živi in se razvija. Poteka predvsem v družinskem okolju, kjer otrok vzpostavlja prve in najbolj intimne odnose, predvsem s starši ali skrbniki, brati in sestrami, starimi starši (v kolikor odrašča v razširjeni družini). Vsi ti odnosi igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju otrokovega moralnega razumevanja, samozavesti in sposobnosti reševanja problemov.
Kako se otrok v primarni socializaciji uči za nadaljnje življenje? Vzgaja se ga o tem, kaj je družbena vloga (enakopravnost z ostalimi), pričakovanja in norme. To mu pomaga razumeti, kako deluje družba. Te veščine in razumevanje so ključni za njegovo uspešno načrtovano pot skozi različne družbene situacije v življenju in kasneje, ko odraste.
Pri vsem tem je najpomembnejša vloga staršev. Oni so prvi vzgojitelji otroka in sooblikujejo njegovo vedenje (odnosi, pravila in norma), vrednote (ljubezen, sreča, spoštovanja, prijateljstvo idr.) in sposobnosti (osvajanje zanj za bodoče življenje: spretnosti, razumevanje, znanje).
S pomočjo staršev se otroci veliko naučijo skozi opazovanje in posnemanje vedenja svojih staršev . Starši so prvi in najpomembnejši vzorniki, zato je njihovo vedenje ključno za oblikovanje otrokovega. Prav zaradi tega se morajo zavedati, da še kako drži pregovor, da »jabolko ne pade daleč od drevesa«, če tudi se »včasih lahko (ne)namerno odkotali«. Zato so odgovorni za otrokovo varno in spodbudno okolje. V njem se mora otrok počutiti ljubljenega, sprejetega in predvsem varnega. Vse to je zelo pomembno za otrokov čustveni in socialni razvoj, saj se mora naučiti socialnih veščin, kot so komunikacija, empatija, deljenje, reševanje konfliktov in spoštovanje drugih. Posredovanje vrednot s strani staršev so pomembne za njihovo sobivanje v družini in kasneje za otrokovo spoštovanje le-teh v družbi (poštenost, spoštovanje, odgovornost, empatija in strpnost). Moralna načela in etične vrednote so temelji, na katerih gradimo svoje in seveda kot starš tudi otrokova ravnanja in odnose z drugimi. Spoštovanje in razumevanje pravil (v prehodu v sekundarno socializacijo tudi zakonov), spoštovanje drugih in predvsem odgovornost za svoja dejanja. Slednje je za otroka v fazi odraščanja zelo zahtevno, zato je prav, da se jim te življenjske naloge privzgoji čim prej.
Starši skupaj z drugimi pomembnimi osebami in vplivi v otrokovem življenju, kot so družinski člani, vzgojitelji (kasneje učitelji), vrstniki, tudi mediji in vse pogosteje družabna omrežja, ki vedno bolj vplivajo na razvoj otroka že v primarni socializaciji, soustvarjajo okolje, ki ga oblikuje in vpliva na njegov celostni razvoj.
Posebno pozornost je zato potrebno posvečati otroškemu obdobju, saj se v tem času izoblikuje otrokova osebnost. Vzgoja (ljubezen, odnosi) mora biti s strani obeh staršev (ne glede na spol), manj drugih sorodnikov, učenje pa prav tako, čeprav lahko tukaj s pridom izkoristimo znanje in izkušnje starih staršev. Te imejmo kot suport in jih upoštevajmo ter ne koristimo zgolj samo za varovanje.
Otroci v družini so kot barvita paleta, ki ji dodajo živahnost in veselje. So neprecenljiv vir ljubezni, sreče in ponosa. Skupaj z družino ustvarjajo nepozabne trenutke, ki trajajo vse življenje. So naše ogledalo in naša največja investicija v prihodnost, saj nas učijo, rastejo z nami in nas spreminjajo na najlepše načine.
Bodite otrokov soustvarjalec njegovega odraščanja v primarni socializaciji. Verjemite, obrestovalo se bo v njegovem nadaljnjem razvoju.
Pam Brown je zapisala: »Noben poljub, ki ga daš otroku, ni izgubljen, ne izraz veselja, ne dotik v pomiritev, nobena pesem, nobena zgodba o čudesih. Vse to se bo zlilo v tisto, kar bo postal.«
