… pogosto radi rečemo in običajno je res tako. To izhaja iz dejstva, da otroci posnemajo vedenje, vrednote in navade svojih staršev. V zgodnjih letih življenja so starši glavni vzor in vpliv na otrokov razvoj. To pomeni, da otroci pogosto prevzamejo nekatere lastnosti in vzorce vedenja, ki jih opazujejo doma. To ne pomeni, da bodo otroci natančna kopija svojih staršev, saj imajo tudi svoj značaj. Družinsko okolje je namreč izjemno pomembno pri oblikovanju njihove osebnosti, prepričanj in vedenja. Vzgoja, odnosi, čustvena podpora in način komunikacije, ki ga starši uporabljajo, močno vplivajo na otrokov pogled na svet in na njegove prihodnje odločitve.
K pisanju tega sestavka me je napeljalo vsakodnevno srečevanje mladostnikov dveh mariborskih srednjih šol, ki jih zaradi »eminentnosti« ne bom imenoval. Sprašujem se, ali je sodobni čas res tako močno vplival na mlade in pušča pečat staršev, ki jih neprimernega obnašanja in nekulturnega odnosa do okolja sigurno niso učili.
Preda časom me je znanec vprašal ob množici posedanja v bližnjih restavracijah, ali ti mladi sploh kaj hodijo v šolo. Težko bi polemiziral, saj sem prepričan, da jih vsaj 75 % redno obiskuje pouk in ostale šolske dejavnosti. Tako kot pri starejših, so seveda tudi tukaj izjeme. Eni vedo, kaj bi radi. Drugi želijo v življenju nekaj doseči. Tretji pa so povzeli varianto, da se da tudi na lahek, če že ne najlažji način končati srednjo šolo. Potem pa bo že, kar bo. Če ne drugače, bodo ostali na »plečih« lastnih staršev ali bo pač države skrbela zanje, kot za mnoge delovno sposobne.
Vsi se zavedamo, da starši igrajo ključno vlogo pri oblikovanju življenjskih vrednot in vedenjskih vzorcev svojih otrok. Če želijo, da njihovi otroci sledijo pozitivnim napotkom za življenje, morajo biti dosledni v določenih vidikih vzgoje in lastnega obnašanja. Pri tem mislim, da morajo najprej biti pozitiven vzor. Otroci se učijo z opazovanjem, zato je pomembno, da starši sami živijo vrednote, ki jih želijo prenesti na otroke. Če starši pokažejo spoštovanje, prijaznost, delavnost in poštenost v svojem vsakdanjem življenju, bodo otroci te lastnosti verjetno posnemali. Seveda je to lažje napisati, kot izvajati v praksi.
Za otroke je namreč zelo pomemben spoštljiv in empatičen način komunikacije z njimi. Starši morajo otroke poslušati. Omogočiti jim morajo izražanje mnenj ter čustev in jim nuditi podporo, ne da bi jih zgolj samo obsojali oz. grajali. S tem otroci razvijejo občutek zaupanja in varnosti, kar je temelj za dobro osebno rast.
Seveda pa otroci potrebujejo meje, da se počutijo varne. Jasna pravila in pričakovanja glede vedenja jim pomagajo razumeti, kaj je sprejemljivo, kaj pa ni. Hkrati je pomembno, da so ta pravila dosledno postavljena, vendar z ljubeznijo in razumevanjem, ne zgolj s kaznimi. Če jih tega starši niso naučili v primarni socializaciji, potem je ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo (posledično za večino tudi prehod iz vaškega ali primestnega v mestno okolje) to seveda zelo težko. Četudi se bodo trudili, ni nujno, da bodo naleteli pri lastnih otrocih na pozitiven odziv. Že od vstopa v vrtec in osnovno šolo nanje namreč močno vpliva tudi okolje in družba kot celota.
Otrokom je potrebno dati priložnosti, da sprejemajo odločitve in prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. S tem se jih uči neodvisnosti in zrelega pristopa k življenju. To pomeni, da jim starši nudijo vodenje, a hkrati tudi prostor, da se učijo iz lastnih napak. V kolikor so slednje večje in povzročajo škodo drugim, ne zgolj družini, potem vsekakor morajo ukrepati. V srednji šoli je za tovrstne napake odgovoren otrok/dijak sam, dokler pa ni polnoleten, seveda starši prevzemajo vso odgovornost (tudi materialno). Vsakemu se v mladosti lahko zgodi pripetljaj, ki pusti manjše ali večje posledice. Kaznovati ni težko, vrniti vse v prvotno stanje pri otroku in družini, iz katere izhaja, je mnogo težje. Namesto kaznovanja za napačna dejanja je koristno, če starši dajejo poudarek nagrajevanju in pohvalam za pravilno vedenje in trud. S tem je potrebno začeti že mnogo prej, preden do težav sploh pride.
Pa da se vrnem k mladostnikom, katere vsakodnevno srečujem. Ohranjanje čistega okolja oz. narave je na vasi dokaj utečeno in vsakdo ve, da je živeti v zdravem okolju nekaj, kar ni vsem dano. Potem pa se mladi znajdejo v okolju, ki »ni njihovo«, jim je »tuje« in naenkrat imajo občutek, da lahko počnejo, kar se jim zahoče. V bližnjem nakupovalnem središču in manjših trgovinah si kupujejo malico, kar je povsem normalno. Ni pa normalno, ko se prehranjujejo, da pustijo ob sebi in za seboj vse, kar so uporabili. Nedaleč stran imajo koše za smeti, a je zanje pot do njih (čeprav gredo tudi mimo njih) odveč in puščajo za seboj nered (odpadke, kot so papir in pločevinke), tudi hrano in v dopoldanskem času je stanje v okolici nevzdržno. Ob tem postopajo in čudno gledajo, v kolikor jih kdo prosi, da se umaknejo s pločnika. Drži, niso vsi takšni in ne moremo jih metati v isti koš. Tudi njihovi starši doma niso vsi enaki. So pa veliko krat njihovo ogledalo.
Pred časom sem izvajal predavanje na eni izmed osnovnih šol in med drugim sem jim povedal, da je potrebno staršem vedno in vselej povedati, kaj je prav in kaj ne ter kaj je dobro in kaj ni za njihove otroke. Pa so bili začudeni, ker se staršem tega pač ne govori. »Ker zamerijo, so agresivni in imajo občutek, kot da je šola zaradi njih in njihovih otrok.« Ne bo držalo. Starši, otroci in šola (učitelji in vsi ostali zaposleni) so celota, ki kreira mlado življenje za njegovo boljšo in lepšo prihodnost. Zatorej – vsi smo odgovorni za otroke on mladostnike, v prvi vrsti pa starši. Tega se bodo morali pač, žal, zavedati slej ko prej.
Pa naj bo zaključna misel bolj pozitivno naravnana, kot je morda bila vsebina pred tem. Ključ vsega je v ravnotežju med nudenjem ljubezni in podpore ter postavljanjem jasnih, a razumnih meja. Starši morajo biti dosledni, a hkrati prilagodljivi ter svoja dejanja uskladiti s tistim, kar učijo otroke. Njihov pozitiven zgled, zdrava komunikacija in spodbujanje samostojnosti so temelji, na katerih lahko gradijo srečne, odgovorne in samostojne otroke. Takšne si želi in pričakuje tudi celotna družba.
Doc. dr. Bojan Macuh, prof. soc. in slov.
Simbolična fotografija