Evropska unija je politična in gospodarska zveza, ki združuje 27 evropskih držav z namenom spodbujanja sodelovanja in doseganja skupnih ciljev. Ustanovljena 1. novembra 1993 z uveljavitvijo Maastrichtske pogodbe. Njene korenine je mogoče najti v prejšnjih organizacijah, kot sta Evropska skupnost za premog in jeklo (ESKPJ) ter Evropska gospodarska skupnost (EGS).
Slovenija je postala članica Evropske unije 1. maja 2004. To je bilo del širjenja EU, ki je vključevalo deset novih držav članic, večinoma iz srednje in vzhodne Evrope. Slovenski državljani so se na referendumu, ki je potekal 23. marca 2003, odločili, da vstopijo v Evropsko unijo.
Evropska unija pa vključuje države, ki so bile nekoč kolonialne sile in so izkoriščale (veliki meri nekatere še danes) kolonije. Pa poglejmo, s kom smo sklenili pogodbo o sodelovanju v tej »eminentni družbi«.
Španija je npr. imela številne kolonije v Ameriki, Afriki in Oceaniji, med drugim tudi deli današnjih Mehike, Peruja, Filipinov in drugih ozemelj. Njena soseda Portugalska je bila med prvimi, ki so raziskovale morske poti in odkrile nove dežele. Njihove kolonije so vključevale Brazilijo, Mozambik in Goa (v Indiji). Nizozemska je imela kolonije v jugovzhodni Aziji, Afriki in na Karibih. Njihove kolonialne ozemlje je vključevalo Indonezijo, Surinam in Južno Afriko. Francija je bila močna kolonialna sila v Afriki, Aziji, Ameriki in Oceaniji. Njihove kolonije so vključevale Alžirijo, Senegal in Vietnamsko Indokino. Združeno kraljestvo (Velika Britanija) je imelo največje kolonialno imperij v zgodovini, ki je obsegal Indijo, Avstralijo, Kanado, Afriko in Karibske otoke. Te in še mnoge države danes sodijo pod njihovo okrilje v t. i. Skupnost narodov (The Commonwealth), ki je politično združenje 54 samostojnih suverenih držav, ki so skoraj vse nekdanje kolonije Britanskega imperija.
No, Velike Britanije smo se v Evropski uniji »rešili« in se nam nič kaj ne kolca po njih, Britancem pa zagotovo po Evropski uniji. Za vratom pa imajo nenehno težnje po osamosvojitvi oz. odcepitvi, kar bo samo korak k morebitnem razpadu Comenwelta, saj tudi druge države (Nova Zelandija in Avstralija) prav tako stremijo k temu. Zakaj, si lahko odgovorite sami. Želja pa prevladi v drugih državah ni samo politično, temveč predvsem gospodarsko vplivanje na delovanje posamezne države.
Pomembno je omeniti, da so kolonialna obdobja vključevala različne stopnje izkoriščanja in odnosov med kolonialnimi gospodarji ter lokalnimi prebivalci. Razmere so se razlikovale od ene kolonije do druge, zato je treba preučiti vsako zgodovinsko obdobje in območje posebej.
Nekatere države današnje Evropske unije so imele manjše kolonialne imperije v primerjavi z navedenimi, vendar so še vedno igrale vlogo v procesu kolonizacije. Tako je Belgija imela kolonije v Afriki, predvsem v Kongu, ki je bilo nekoč znan kot Belgijski Kongo. Italija je prav tako imela svoje kolonije v Afriki (Libija, Somalija in Eritreja). Tudi Nemčija je bila kolonialna sila v Afriki (Namibija, Tanzanija in Kamerun).
Izjema ni niti Danska, ki je imela kolonije predvsem na Karibih (Danski Sveti Tomaž in Danski Sveti Jan). Švedska pa je imela kolonije v Ameriki (Nova Švedska na vzhodni obali Severne Amerike).
Avstrija in Madžarska nista bili kolonialni sili v pravem pomenu besede, kot so to bile nekatere druge evropske države. Namesto tega sta bili del Habsburške monarhije, ki se je raztezala po Srednji Evropi. Habsburška monarhija, ki je vključevala Avstrijo, Madžarsko in druge dele, se je razvijala skozi zgodovino in ni imela kolonialnega imperija zunaj Evrope, kot so ga imela nekatere druge evropske države.
Avstrija je bila del Svetega rimskega cesarstva in je imela pomembno vlogo v evropski politiki vse do konca Prve svetovne vojne, ko je razpadla. Madžarska pa je bila tudi del Habsburške monarhije in kasneje Avstro-Ogrske, preden je postala samostojna republika po razpadu Avstro-Ogrske. Zgodovina zavojevanja in političnih sprememb v Srednji Evropi je bila kompleksna in vključevala različne dinastije, vojne in premike političnih meja. To pa je bilo bolj povezano s politično dinamiko v Evropi kot z zunanjimi kolonialnimi prizadevanji.
Finska npr. ni imela kolonij, ker je bila dolgo časa del ruskega imperija in je kasneje postala neodvisna država.
Poljska, Češka, Slovaška, Bolgarija, Romunija in Grčija so države, ki niso imele obsežnih kolonialnih imperijev. Nekatere od teh držav so v zgodovini doživele obdobja zunanje oblasti ali so bile del večjih imperijev, vendar niso imele znatnega vpliva na območjih zunaj Evrope, kot so to storile nekatere druge evropske države.
Poljska, Češka in Slovaška so bile zgodovinsko del Svetega rimskega cesarstva, Avstro-Ogrske ali Sovjetske zveze, vendar niso bile znane po kolonializmu. Bolgarija in Romunija sta bili del Otomanskega imperija, vendar nista bili pomembni kolonialni sili. Grčija je bila v antiki domovina Helenskega imperija, vendar v sodobni dobi ni bila pomembna kolonialna sila.
Če dodamo še grozodejstva Nemčije in njenih zaveznic v času druge svetovne vojne, kakor tudi ostalih vojnih žarišč od takrat do danes, je pomembno, da smo Slovenci v osamosvojitveni vojni dokazali, da smo enotni, kar danes bolj ali manj skušamo dokazovati v odnosu do aktualnih vojnih razmer v svetu z dejstvom, da nasprotujemo vsakemu zavojevanju enih narodov nad drugimi.
Ko smo se Slovenci odločali o vstopu v Evropsko unijo, seveda nihče od nas ni razmišljal o teh pomembnih zgodovinskih dejstvih. Srečni smo bili, da smo lahko postali del te skupnosti, verjetno ne zavedajoč se, da ne bomo nikoli enakovredno zastopani. Smo pač najmlajša in hkrati tudi najmanjša samostojna država, katera nima (veliko) kapitala (ga ni imela kje pridobivati skozi zgodovino nekdanje skupne države in teh teženj tudi ni nikoli izkazovala). Torej smo neke vrste unikum v tej »mogočni« Evropi, ki se krepi tako na politično-geografskem (širitev in vključevanje novih držav), gospodarskem in kulturnem področju. Zraven pa še »pasivno sodelovanje« v vojni v Ukrajini.
Vloga Slovenije v Evropski uniji je povezana z izvajanjem skupnih politik, sodelovanjem v institucijah unije in uveljavljanjem evropskih vrednot. Slovenija, tako kot druge članice, si prizadeva za varovanje skupnih vrednot, kot so demokracija, človekove pravice, pravna država in trajnostni razvoj.
Letos bodo ponovno volitve v Evropski parlament. To so redni demokratični postopki, ki se odvijajo vsakih pet let v vseh članicah Evropske unije. Namenjene so izvolitvi poslancev Evropskega parlamenta, ki zastopajo državljane Evropske unije. Tudi v Sloveniji se temeljito pripravljajo nanje. Ob vseh težavah, s katerimi se srečuje slovenska politika (stavke zdravnikov, sodnikov in ostalih se kar vrstijo), lahko samo upamo, da bodo volitve potekale transparentno in bomo v evropskem prostoru imeli poslance, ki bodo dostojno zastopali interese slovenske politike. Upam, da ne bo prevladala le želja po dobrem zaslužku in lobiranjem za sodelavce posameznike (ni nujno sposobne) iz strankarskih (ali celo sorodstvenih) vrst.
Čeprav smo majhni, smo lahko ponosni na svoje uspehe, ki jih gradimo na znanju in kakovosti. Ničesar se nam ni potrebno sramovati, še najmanj pa osvajalskih teženj, katere posedujejo (naštete) države. Le upamo lahko, da bo prevladal razum po svetu in tudi na evropskih tleh, ki nas ne bo vračal v zgodovino (vojne in pustošenja). V sodobnem, globalno tehnološko visoko razvitem svetu si lahko želimo le miru, saj bomo le tako tudi v prihodnje še živeli na tem planetu, čeprav ga tako in tako iz leta v leto uničujemo brez velikih pomislekov, kaj bo ostalo naslednjim rodovom.
