Hamas je danes največja politična stranka v palestinskem parlamentu, ki je nastala kot teroristična skupina leta 1987 med intifado. Intifada je arabski izraz, ki se uporablja za označevanje palestinske vstaje ali revolucije proti izraelski okupaciji ozemlja. Obstajajo bile dve glavni intifadi: prva je potekala med letoma 1987 in 1993, druga pa med letoma 2000 in 2005. Te vstaje so bile zaznamovane z obsežnimi protesti, spopadi, stavkami in drugimi oblikami upora Palestincev proti izraelski vojaški prisotnosti in politiki. Ustanovitelj hamasa je bil šejk Ahmed Yassin, danes (2006) pa ga vodi Ismail Haniya. Podpirata ga libanonsko gibanje Hezbolah in Iran.
Hamas je v nenehnih manjših ali večjih spopadih z Izraelom, a 7. oktobra 2023 je napadel južni Izrael. To je, zdaj se kaže v deset tisoč žrtvah, bila velika napaka, ki je usodna za palestinski narod. Po njihovem mnenju je bil napad nujen korak in normalen odziv za soočenje z vsemi izraelskimi zarotami proti palestinskemu ljudstvu. Od takrat do danes poteka kruta vojna med Izraelom, ki je zahtevala neštete žrtve (preko 30.000) nedolžnih Palestincev, med katerimi je, žal, zelo veliko otrok. Katastrofa se nadaljuje skozi vsakodnevna bombandiranja Gaze, onemogočanja dostave humanitarne pomoči, lakoto in nečloveške razmere. In kaj se dogaja ob vsem tem s svetovnimi velesilami?
Združene države so dolgo časa imele tesne odnose z Izraelom in ga podpirajo zaradi različnih političnih, strategičnih in zgodovinskih razlogov. V nočeh ZDA je bil in še vedno ostaja ključen zaveznik na Bližnjem vzhodu, kar je privedlo do tesnega sodelovanja med državama. Kljub temu tudi v ZDA (tudi predsednik Biden in zunanji minister Blinken) pozivajo k bolj uravnoteženemu pristopu in vse pogoste kritizirajo agresivne politike Izraela.
Evropska unija se je dolgo časa zavzemala za rešitev dveh držav, ki bi omogočila neodvisno in trajnostno palestinsko državo ob boku Izraela. Vprašanja, kot so varnost, nasilje ter politične in teritorialne zahteve, so vsakokrat zapletla dosego tega cilja. Evropa je v preteklosti podpirala tudi različne pobude za mirne rešitve konflikta. Tudi Slovenija je ves čas za mirno rešitev dolgoletnega spora, hkrati pa se zavzema za samostojno ozemlje, kjer bodo lahko svobodo in v miru živeli tudi Palestinci.
In kdaj se je začelo? Konflikt med Izraelci in Palestinci ima globoke korenine, ki segajo v zgodovino, vključno z ustanovitvijo države Izrael leta 1948 (ne v Evropi, kjer so nacisti in fašisti izvajali genocid nad Židi, temveč so zasedli ozemlje nič krivih in nič dolžnih Palestincev). To je posledično sprožilo beg več sto tisoč Palestincev in ustvarilo dolgoletne napetosti. Obe strani imata svoje zgodbe in zahteve, kar dodatno zapleta iskanje rešitev. Obstajajo številni mednarodni poskusi za rešitev konflikta, vključno z mirovnimi pogajanji, mednarodnimi sporazumi in posredovanjem mednarodnih organizacij. Kljub temu so dosežki bili omejeni zaradi globokega nezaupanja in nenehnega nasilja. Rešitev konflikt zahteva sodelovanje in kompromis obeh strani ter podporo mednarodne skupnosti. Pomembno je tudi, da se spoštujejo človekove pravice vseh vpletenih in da se nasilje preneha, da se doseže dolgoročen mir.
Koncept rešitve dveh držav, ki bi omogočila neodvisno palestinsko državo ob boku Izraela, ostaja ključen cilj (zaenkrat še vedno neuresničljiv). To zahteva dogovor o meji med dvema državama, status Jeruzalema, vprašanjih beguncev in drugih ključnih zadevah, ki so stvar obeh narodov: Palestincev in Izraelcev. Življenje v miru pa prva prioriteta.
K izboljšanju življenjskih pogojev Palestincev in zmanjšanju napetosti v regiji bi lahko prispevalo tudi spodbujanje gospodarskega razvoja v Palestini bi lahko prispevalo. To bi lahko vključevalo investicije, razvoj infrastrukture in ustvarjanje delovnih mest. Mednarodna skupnost, vključno z Organizacijo združenih narodov (priznati moramo, da se zelo trudijo končati agonijo Palestincev v gazi), bi morala nuditi finančno, politično in humanitarno podporo za mirne rešitve konflikta ter spodbujati spoštovanje mednarodnega prava in resolucij ZN.
Vsekakor bi k razreševanju sporov pripomoglo tudi spodbujanje izobraževanja o medsebojnem razumevanju in spoštovanju med različnimi skupnostmi bi lahko pomagalo zmanjšati sovraštvo in nasilje ter spodbudilo konstruktiven dialog, obe strani pa bi morali aktivno delovati na preprečevanju nasilja in seveda terorističnih dejanj. S tem bi naredili korak naprej in morda nekoč, v prihodnosti lahko živeli kot država ob državi v miru in medsebojnem razumevanju. Le izobražen narod lahko funkcionira sam in ustvarja dodano vrednost morebitnemu novemu gospodarskemu razmahu.
Kot nujno in brezpogojno dejstvo pa je potrebno za trajen mir nujno spoštovati človekove pravice vseh vpletenih strani, vključno z zagotavljanjem pravic Palestincev do svobode, gibanja in dostopa do osnovnih storitev.
Rešitev dolgoletnega konflikta bo zahtevala dolgoročno zavezo, vztrajnost in sodelovanje vseh vpletenih strani ter mednarodne skupnosti. Ključno je, da se vsi zavedamo, da so mir in stabilnost v interesu vseh in da nasilje nikoli ni trajna rešitev.
Kar zadeva Izrael in voditelje, kot je Netanjahu, je pomembno, da se upoštevajo vsi relevantni dejavniki in dokazi v zvezi s kršenji človekovih pravic ali mednarodnega humanitarnega prava. Če obstajajo verodostojni dokazi o zločinih, bi morala biti uvedena neodvisna preiskava, da se ugotovi odgovornost posameznikov ali institucij.
Palestinci, ki izvajajo teroristične napade, kršijo temeljna načela človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava ter ogrožajo življenja nedolžnih civilistov. Takšna dejanja ne koristijo nobeni strani v konfliktu in samo poglobijo sovraštvo ter nasilje. Pomembno je razlikovati med legitimnim bojem za pravičnost in svobodo ter terorizmom. Mednarodna skupnost obsoja terorizem in si prizadeva za njegovo preprečevanje in kaznovanje, ne glede na izvor ali motivacijo. Za dosego trajnega miru je nujno, da obe strani v konfliktu odložita nasilje, se zavzemata za konstruktiven dialog ter si prizadevata za mirno rešitev svojih sporov v skladu z mednarodnim pravom in načeli človekovih pravic.
Mir je tem trenutku najpomembnejše vprašanje celotnega sveta, zato bodo morali vsi voditelji najpomembnejših držav sesti skupaj in se dogovoriti (ne samo govoriti in obljubljati), kako zaključiti te morije, če jih sploh lahko. Rožljanje z orožje (vedno pogosteje tudi jedrskim) je lahko tragično in ob doslej že na sto tisoče žrtev vojn v od konca 20. stoletja do danes samo nakazuje, da bo potrebno začeti uporabljati »pamet« in ne zgolj moč. Pa naj bo to v Ukrajini, Gazi, Tajvanu (posledično Kitajski) in drugod po svetu, kjer nekateri voditelji mislijo, da si lahko dovolijo vse in izvajajo (ali bi želeli izvajati) morijo na našem planetu.
Ustaviti je potrebno genocid nad palestinskim prebivalstvom in zagotoviti (vsaj) humanitarno pomoč. Ob vsakodnevnem bombandiranju namreč ljudje (stari in mladi, otroci in ženske) umirajo od lakote, ker nimajo dovolj zdravniške oskrbe. Ob sankcijah nad Rusijo bo (je skoraj že prepozno) potrebno nujno razmisliti tudi o sankcijah Izraela (ne samo s prodajo orožja), temveč z vsemi možnimi ukrepi, saj se mora njihova agresija nemudoma končati.
Foto: Dostop