Stopnja tveganja revščine je bila v letu 2022 kar 12,1-odstotna in se je v primerjavi z letom 2021 zvišala za 0,4 odstotne točke. Z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, je v tem letu živelo približno 251.000 prebivalcev Slovenije oz. 8000 več kot leto prej, lahko beremo na straneh Statističnega urada Republike Slovenije.
21,6 % vseh prebivalcev je upokojencev (skoraj 530.000, nekaj sto več ali manj). Več kot 40 odstotkov prejema manj kot 700 evrov, kar ne zadošča niti za pokritje minimalnih življenjskih stroškov. Najnižje je bila 310 evrov, najvišja pa 4.000. In zakaj vse to pišem?
V tem burnem letu smo se soočali z neštetimi kritikami na račun višine plač v javnem sektorju, saj zaposleni niso zadovoljni z njimi. Pri tem se hudujejo tudi gospodarstveniki, ki polnijo državno blagajno, da lahko dobivajo plačila zaposleni v javnem sektorju, da se polnijo socialni transferji, da z dvigovanjem davkov ne bo uspešnega gospodarstva v državi.
V javnem sektorju smo še vedno na nivoju izpred mnogih let, saj se plačuje delavce glede na kolektivne pogodbe. Merilo še vedno ostaja delovna doba, število opravljenih ur in vse ostalo, kar spravijo skupaj pri obračunavanju mesečnega števila ur za izplačilo osebnega dohodka. Od nekdaj in tudi danes pa se še vedno na papirju ukvarjajo s kakovostjo opravljenega dela, na osnovi katerega bi dejansko zaposlenega v javnem sektorju morali plačevati. V gospodarstvu je to pogoj, da delavec lahko dela, medtem ko je v javnem sektorju dejstvo, da ob prejemu pogodbe za nedoločen čas delodajalec zelo težko (če sploh) delavcu lahko le-to prekine, če svojega dela ne opravlja skladno s pogodbo.
Pojavljajo se težave v šolstvo in tudi zdravstvu. Zaposleni zahtevajo višje plače, kakovost dela pa v veliko primerih ostaja na nivoju izpred mnogih let, če ne še slabše.
Zaposleni v šolstvu zahtevajo višje plače, nihče pa od njih neposredno ne zahteva višje kakovosti opravljenega dela. Veliko njih še vedno dela kot v preteklosti, manjšina pa se trudi delati skladno s pričakovanjem stroke, staršev in družbe kot celote. Potrebno bo več dodatnega izobraževanje, samoizobraževanje, da ne bo težav, kot v primeru šole na daljavo, ko marsikateri učitelji niso vedeli, kaj bi si začeli z IKT tehnologijo in so mnogih primerih učenci vedeli več od njih. Sedeti na lovoriki (pridobljeni diplomi) bo premalo za bodoče rodove, ki so vešči tehnologije, razgledani in hočejo več. To jim bo potrebno tudi dati, če želimo v družbi v prihodnje imeti dobre delavce, s katerimi bomo zadovoljni in bodo tudi oni razmišljali o kakovosti dela in ne o plačilu, ki mora biti za dobro opravljeno delo vsekakor človeka dostojno plačilo. Potem sindikati, ki nenehno spodbujajo svoje člane ne bodo imeli možnosti manipulacije z njimi in s tem posledično napadov na gospodarstvo, ki polni državni proračun.
Hudo je tudi v zdravstvenih ustanovah in drugih institucijah (domovi za starejše). Slednje v zadnjem obdobju gradijo kot za stavo, ko pa bi lahko sprejeli starejše, kateri so že dolgo na čakalni listi, ugotovijo, da jih ne morejo, saj nimajo zadostnega števila primernega in strokovnega kadra za delo z njimi. Če pa omenim še občasno nasilje nad starejšimi, je mera polna. Kaže, da živimo v družbi, ki enim dovoljuje veliko, druge pa sankcionira za najmanjše napake.
Če se vrnem na začetek in v zaključku povzamem namen mojega pisanja, ugotavljam, da je želja po večje zaslužku vseprisotna in nihče ni imun, če v družinski proračun prinese na koncu meseca več, kot je načrtoval. Pa naj bo to v okviru sive ekonomije (delo na črno), ali pač s poskusi spreminjanja zakonov o višini plač politikov. Spomnim se nekdanjega instagram predsednika, se opravičujem predsednika države, ki je izjavil pred leti, da se z njegovo plačo težko preživi iz meseca v mesec. Takrat je doživel veliko zgražanj, a je vseeno prepričal volivce, da so ga potem ponovno izvolili. Resda zato, ker je imel za konkurenta nekoga, ki je bil še mnogo slabši primer za morebitno vodenje od njega. Pa pustimo nekoga, ki je na račun zaposlenih živel vse življenje. Podobno zgodbo je spisala tudi aktualna predsednica. Naenkrat ima tudi ona premalo za preživetje. Ponovna nejevolja državljanov verjetno ne bodo dovolj, a ob boju za predsedniški stolček se je obljubljajo vse prej kot to, da je pomembno, koliko zaslužiš. No, ko se malo umestijo v udobnih političnih foteljih, jih hitro premami želja po imeti več.
Postavlja se vprašanje, od kje vzeti, da se bo lahko dalo vsem, ki nimajo in tudi onim, kateri pričakujejo več. Bo potrebno urediti to z višanjem davkov? Čas bo prinesel svoje, če nekaj let pa bodo ponovno volitve. Potem bomo na vrsti ponovno mi, volivci. Tudi tisti z najnižjimi prejemki in seveda upokojenci. Upam, da slednji ne bodo slepo sledili nekdanjim kvazi politikom, ki jih skušajo prepričati, da so oni edini zveličavni in pozabljajo, da jih je že zdavnaj povozil čas.
