Pogovarjali smo se s prostovoljcem, ki skoraj vsak dan stori dobro delo in nekomu pomaga, decembra za pomagal stotniji družin in posameznikov; Rešil je tudi dve življenji…
Zlasti v decembru, mesecu velikih pričakovanj in obdarovanj, veliko govorimo in pišemo o treh dobrosrčnih možakarjih z brado, ki še posebej razveselijo otroke. Žal pa tudi v decembru veliko otrok in tudi odraslih ostane brez daril, brez lepe besede in tudi pisma v „Božičkovo deželo“ ne pomagajo. Zato pa je med nami veliko dobrih in prisrčnih ljudi, dobrotnikov, prostovoljcev, humanistov in humanitarcev, ki po svojih zmožnostih in iznajdljivosti, z darili in tudi sploh pomagajo vsem, ki so pomoči potrebni. In eden takšnih ljudi s posebej veliko začetnico je gotovo upokojeni pomurski policist Boris Muhič, ki ga je v zadnjih letih spoznala vsa Slovenija, še posebej njen skrajnji severovzhod. Zanj ni razlik med ljudmi, saj je med drugim tudi rešil življenji, v sosednji Avstriji je enomesečno dojenčico iz Egipta, rešil zanesljive zadušitve, na morju pri Zadru na Hrvaškem pa utopljenca. Vseskozi ga spremlja lastni nepisan slogan: Pomoči potrebnim ne obračajmo hrbta! On tega nikoli ne počne in je tako samo v tem decembrskem času razveselil in obdaril približno stotnijo posameznikov in celih družin.
Vedno skromni možakar se je sicer rodil v Murski Soboti, kjer je preživel otroška leta. Po končani OŠ je nadaljeval s srednjo šolo v Tacnu – kadetsko šolo za miličnike. „V šoli se nam je ta zdela težka in zahtevna, saj je v naših mladih letih zahtevala veliko discipline, reda, odgovornosti, učenja odraščanja, sočutnosti in nekako so nam poskušali dojeti miselnost, da bomo po končani šoli delali z in za ljudi. Težko je bilo mladostnikom vse to sprejeti. Po končani šoli in pri opravljanju poklica miličnika smo jim lahko le hvaležni, saj so nam dali vrline, ki jih človek potrebuje v vsakodnevnem življenju. Po končani srednji šoli sem začel s službo na PU Nova Gorica, kjer sem ostal dobro leto, nato pa na lastno željo bil premeščen v domači kraj, na PU Murska Sobota kjer sem ostal do upokojitve v letu 2015. V poznih 90. letih sem se vpisal na tečaj pravilnega komuniciranja v raznih situacijah, tako posamičnega kot komuniciranja v večji skupini. Uspešno sem ga končal, kar mi je prav prišlo v življenju, se nam je predstavil dobričina Boris, ki je po upokojitvi, pred devetimi leti, v pravem smislu besede, sprejel poslanstvo nudenja pomoči ljudem, ki so potrebni pomoči.
To poslanstvo opravlja aktivno kot prostovoljec že deveto leto, in to ga kot pravi, izpopolnjuje in osrečuje. Že v času službe je bil deležen raznih priznanj in odlikovanj, enako ali še bolj po upokojitvi, ki pomaga ljudem, zlasti otrokom. Med drugim je bil tudi „Naj prostovoljec 2023“, a mu največ pomeni nekaj drugega. „Nobeno priznanje ali odlikovanje s strani uradnih oseb ni primerljivo z veseljem ljudi in besedo hvala ter s stiskom roke, ki sem jo deležen od ljudi, ki so potrebni pomoči. V decembrskih dneh, ko je čas obdarovanj sem do sedaj obdaroval s srčnimi donatorji otroke iz manj prijaznih socialnih okoljih. V tem letu sem se odločil, da bom obdaril ob božičnih praznikih in novem letu, otroke, ki so zgodaj izgubili enega ali oba starša (smrt) ali jih kateri od staršev ne želi več videti. Odločitev je bila na mestu, saj so jo v zelo velikem številu pozdravili in donatorji, ki so pristopili v pomoč. Ko napolniš kombi s podarjenimi stvarmi za družino v stiski in jih razveseliš z darili in stvarmi ki ste jih pridno dostavljali. Neprecenljiv občutek…veselje otrok in hvaležnost,“ razlaga naš sogovornik, ki ni samo Miklavž, Božiček ali dedek mraz, temveč ljudem tako ali drugače pomaga skozi vse leto. Zato Boris z nešteto dobrimi deli dokazuje samo dodatno dokazuje, da je pomoč sočloveku eno najbolj humanih dejanj, ki ga lahko storimo v naši družbi. Zato bo zanj držalo, da sodi med največje humanitarce ne le v Pomurju temveč nasploh, saj vsakemu pomoči potrebnemu brez obotavljanja ponudi roko.
Poleg razdelitve daril v Pomurju, je Boris ob letošnjih praznikih, kar nekaj paketov z darili poslal tudi po pošti, od Dolenjske, osrednje Slovenije, Štajerske ipd. „Iskrena hvala vsem srčnim donatorjem, učencem OŠ MS II, ki so darila lepo zavili prav vsa označili z imeni otrok, tako da je vse ob predaji potekalo z lahkoto in ponosen sem nanj in njihove učitelje. Hvala vsem, ki so prevzemali darila in poskrbeli, da so prišla do otrok,“ je hvaležen Boris, ki je v minulih dneh bil večinoma „na terenu“, saj so bili prevzemi daril na neobičajnih mestih, poleg na njegovem domu, tudi na parkiriščih, v trgovinah, črpalkah, v lokalih, na igriščih in še kje. „Kjer sem se v tistem trenutku nahajal, so dobri ljudje tja prišli in prevzeli darila. Hvala za razumevanje in za vse izrečene lepe misli, želje in čestitke.“ Boris je hvaležen tudi medijem, ki s svojim pozitivnim odnosom in širitvijo empatije, želimo pomagati ranljivi skupini otrok in družin…
Sedaj, ko je razveselil veliko otrok in drugih pomoči potreben, no imel Boris nekoliko več časa za svoje najdražje, je namreč oče treh otrok (Mitja, Jasmina in Antonia) ter ponosni dedek treh vnukov (Lara, Luka ter Evan). Naš sogovornik sicer zase pravi, da je človek vesele narave, ki čas rad preživlja v družbi družine in prijateljev. „Z veseljem prisluhnem slehernemu človeku. Nikoli ne delam razlik med ljudmi, ne glede na njihovo politično, versko ali drugo pripadnost. Cenim iskrenost, odkritost in spoštljivost.“ Zanimivo je tudi njegovo razmišljanje o priznanjih in zahvalah, še posebej o priznanju „Naj prostovoljec 2023“, ki predstavlja svojevrstno merilo za dobro opravljeno delo v letu 2023, hkrati pa tudi dodatno motivacijo za pomoč v prihodnje. „Tega priznanja si ne lastim osebno. To je priznanje za vse srčne ljudi, s katerimi sem sodeloval, ter za vse ljudi v stiski, ki so mi zaupali svoje težave in dovolili, da jim pomagam,“ pove Boris, ki vsakega posameznika razume, ko se je iz takšnih ali drugačnih razlogov znašli v stiski. Pove tudi, da je prošenj za pomoč toliko, da je včasih kakšna tudi zavrnjena, ali pa ljudi napoti na ustrezne ustanove. Ne glede na vse verjame, da je nudenje pomoči človeku v stiski svojevrsten privilegij. Pomagaš pa vedno zato, da posamezniku ali skupini olajšaš težave, v katerih so se znašli. „V življenju imam dve načeli, ki jima zvesto sledim, in sicer: bodi prijazen do ljudi, saj ne poznaš bolečin, ki jih nosijo s seboj ter hodi naokrog z odprtimi očmi ter prisluhni sočloveku.“
Prijeten klepet nas je pripeljal tudi leta 2023, katero so v Sloveniji zaznamovale poplave in neurja. Teh časov, kot pravi Boris, ne bo pozabil nikoli. Največji pečat je pustil na območju Koroške, ki so jo poplave zajele v začetku avgusta. V teh dveh dneh je nekdanji policist prejel kar nekaj prošenj na pomoč, a je sprva počakal, da se situacija umiri tudi v domačem okolju. „V nedeljo, 6. avgusta, smo se s tremi prijatelji dogovorili, da bo vsak prispeval nekaj denarja za nakup pijače. Slednjo smo nakupili v vrednosti 1200 evrov, napolnili kombi in se odpeljali v Radlje ter Dravograd, kjer sem se z vodstvom civilne zaščite dogovoril za dodatno pomoč v obliki predmetov in stvari, ki jih na ogroženem območju ljudje najbolj potrebujejo.“ Naslednjega dne so s pomočjo prijateljev organizirali zbirno mesto ter kontaktne osebe za prevzem predmetov. Skupno je nastalo 17 zbirnih mest v Murski Soboti, Radencih, Krogu, Turnišču, Razkrižju, Gradu, Stari Novi vasi, Tišini, Kraščih, Bunčanih, Moravskih Toplicah, Černelavcih, Nemčavcih, Beltincih, Vučji Gomili in Doliču. „V treh dneh trajanja akcije so srčni ljudje skupno darovali okrog 40 ton robe. Donirani prispevki so bili v štirih vožnjah s pomočjo konvojev kombiniranih in tovornih vozil prepeljani na Koroško, tam pa predani sedežu civilne zaščite v Dravogradu in Slovenj Gradcu. Okrog deset ton pomoči pa je bilo prepeljanih tudi v Kamnik, Mozirje ter v Komendo. V pomurski regiji smo s pomočjo številnih družin zbrali veliko količino predmetov (pohištva, bele tehnike), ki so v kar petih vožnjah romali na Koroško. V zadnjem tednu v avgustu pa je bila organizirana še pomoč učencem OŠ Mozirje. Pri tem smo izvedli akcijo nakupa šolskih pripomočkov – knjig, zvezkov, ki ste jih donatorji lahko nakupili v Mladinski knjigi.“
Spomni se Boris tudi leta 2022 , ko so morali najbolj pomagati ukrajinskim beguncem. Bilo je veliko dela, a „ves vložen trud je bil na koncu poplačan, saj smo družinam omogočili nadaljnje življenje v normalnem bivalnem okolju. Sreča in veselje v očeh otrok in njihovih mamic je bilo tisto, kar nam je dalo vedeti, da smo storili nekaj dobrega.“ Ob tem Muhič žalostno ugotovi, da se kriza in s tem socialna stiska iz leta v leto poglablja, saj je vedno več upravičenih prosilcev za pomoč. Po drugi strani pa ga veseli spoznanje, da obstaja tudi vedno več ljudi, ki so pripravljeni pomagati in podati roko, ko je ta potrebna. „Apeliral bi na ljudi, da ljudem v stiski pomagajo, jim prisluhnejo ter se ne obračajo stran. Saj se hitro lahko zgodi, da bodo kdaj tudi sami potrebovali pomoč.“
