Bratranec dobrega človeka iz Negove je postal legenda v svojem okolju; Tunč je „službo“ molca prevzel od očeta Mihaela, predal pa znancu Janezu
So ljudje, ki v svojem kraju in okolju postanejo legende. In v lepi vasi v Slovenskih goricah Negovi, ter njeni okolici, ob Ivanu Krambergerju, dobremu človeku iz Negove, lahko štejemo za legendo tudi njegovega bratranca Antona Krambergerja, ki ga vsi kličejo Mihov Tunč. Rojen je bil 29. decembra 1932 v viničarski družiniIvane in Mihaela Kramberger na Ločkem Vrhu, na območju občine Benedikt. Zadnjih več kot 60 let živi v Radvencih, kjer je po starših podedoval manjšo posest.
Izhaja iz verne družine, zato ni čudno, da je bil njegov oče Mih, kot so ga klicali, več kot 50 let molec v cerkvi pri mašah, ob pogrebih in sedminah. Rožni venec, na katerega je molil mu je iz prekuhanih govejih kosti izdelal njegov brat »tazenkunstler« Franc Kramberger. Kot je povedal, ko je bil živ, je goveje kosti pobiral na faroškem gnojišču, kamor so jih odmetavali, ko so iz njih skuhali »nedeljsko« govejo juho. Mihov rožni venec, katerega sestavljajo kroglice iz govejih kosti in ga je v rokah več kot 50 let vrtel Mihael Kramberger-Mih, se sedaj nahaja kot zgodovinska znamenitost muzejski vitrini Muzeja Špital v Gornji Radgoni, njegov opis in sliko pa je možno najti tudi na Googlu, pod oznako rožni venec.
Ob vsem tem niti ne preseneča, da je »službe« moleca po očetu prevzel njegov sin Anton Kramberger -Tunč. »Ko je oče obnemogel, je molitev v cerkvi in na pogrebih predal meni. Tako sem tudi jaz vse do konca preteklega leta 2022 molil pri sv. mašah in na pogrebih v župniji Negova, pa tudi drugje, če so me povabili. Starost in bolezen pa me je pripeljala do tega, da sem se odločil, da predam to »službo« nasledniku, to je Janezu Kukovcu iz Kunove. Vesel sem, da se je našel kdo, ki bo nadaljeval moje poslanstvo.« Ob njegovi službi molitve v cerkvi in na pogrebih, kaže omeniti njegovo skrb za okrasitev cerkve. Vseskozi je poskrbel za okrasitev cerkve, ter za vsakodnevno zalivanje lončnic, ki so krasile oltar cerkev. Ker ni imel avtomobila, je dobre 3 km poti vsakokrat ob obisku cerkve opravil peš ali s kolesom. Pri tem ga ni oviral ne dež, ne sneg. Njegovo stalno poslanstvo je bilo krašenje oltarja in cerkve, ter krašenje cerkve ob porokah, tudi ob zakonskih jubilejih. Pri okrasitvi je imel velikokrat pomoč v vernicah, ki so obiskovale cerkev, saj so mu za okrasitev prinašale cvetje za okrasitev.
V znak zahvale za sodelovanje z njimi, so mu za 90 letnico pripravile praznovanje, na katerem so mu za njegovo zdravje za njegovo sodelovanje in kar je dobrega naredil za cerkev, zahvalile pri sv. maši, ki bila darovanja njemu v zahvalo. Po maši pa so za njega pripravile v Domu upokojencev v Negovi srečanje in pogostitev. Kot nam je povedal se jim za to lepo doživetje, ob katerem se mu je utrnila tudi kaka solza sreče, iz vsega srca zahvaljuje. (L.K.)
Anton Kramberger – Tunč je praznoval 90. rojstni dan in se „upokojil“ kot molec (Fotografije: Ludvik Kramberger)