Ko najhujša tragedija pomaga, koristi in reši življenje sočloveka
Najbrž mnogi izmed nas ne vedo, da lahko po smrti darujemo ne le srce, jetra in ledvice, temveč najmanj deset organov, tkiv in celic, ki nekomu izmed čakajočih na presaditev rešijo življenje. Zato je odločitev za darovanje eno najplemenitejših dejanj človeka, kajti z darovanjem organov in tkiv nekomu povrnemo upanje in zdravje ali mu preprosto podarimo novo priložnost za življenje. Za darovanje katerega koli dela človeškega telesa za namen zdravljenja je potrebno soglasje, po smrti pa lahko darujemo srce, pljuča, jetra, ledvici in trebušno slinavko, poleg organov pa tudi tkiva in celice, in sicer roženici, kožo, kosti, hrustanec, vezi, ligamente, krvotvorne matične celice, krvne celice, srčne zaklopke in žile. Ko gre za darovanje po smrti, poleg soglasja odločajo tudi okoliščine smrti. V skladu s slovensko zakonodajo je darovanje organov dovoljeno po potrjeni možganski ali cirkulatorni smrti. Možganska smrt pomeni nepovratno in dokončno odpoved celotnih možganov – obeh hemisfer in možganskega debla. Lahko je posledica hudih možganskih poškodb (zaradi padcev, nesreč), nenadnih, največkrat spontanih krvavitev, možganske kapi, pomanjkanja preskrbe možganov s kisikom (zaradi zadušitev, zastrupitev, srčnega zastoja) ter rakavih tvorb v predelu možganov. Kljub vsem naporom zdravnikov, odmrlih možganov ni mogoče obuditi in pozdraviti. Cirkulatorna smrt pomeni nepovratno prekinitev krvnega obtoka in dihanja, kar je najpogosteje posledica dokončne zaustavitve srca.
Ko je človek mrtev, začnejo organi hitro propadati in odmirati. Zato je v primeru darovanja potrebno umetno vzdrževanje osnovnih funkcij, kot so dihanje, krvni obtok, telesna temperatura in tekočinsko ravnovesje. Umetno vzdrževanje lahko traja le kratek čas (do nekaj dni), organi kljub vzdrževanju s pomočjo aparatur postopno odmirajo. Zato se morajo postopki za darovanje odviti čim hitreje. Postopki za darovanje se začnejo šele po soglasju svojcev umrle osebe. V primeru privolitve, transplantacijski koordinatorji v skupno bazo Eurotransplanta sporočijo podatke o darovalcu. Sočasno na oddelku za intenzivno medicino zdravniki preverjajo primernost organov za odvzem, kar pomeni, da s preiskavami ugotavljajo, če organi delujejo še dovolj dobro za opravljanje funkcije v drugem telesu. Preverjajo tudi, ali spremljajoče bolezni darovalca (npr. okužbe, rakave bolezni ipd.) ne predstavljajo prevelike nevarnosti za bodoče prejemnike. Odvzem organov izvaja izkušena in posebej za ta postopek izurjena ekipa kirurgov in operacijskih medicinskih sester inštrumentark. Kirurgi so tudi tisti, ki v sklepni fazi ocenjujejo primernost posameznega organa za presaditev in preverjajo ujemanje med darovalcem in prejemnikom. Sicer so v transplantu veseli, da se jim pridružijo oz. se vpišejo državljani, ki so pripravljeni po smrt darovati svoje organe in tkiva. Zavračajo pa bojazen, da bi zdravniki v primeru, da gre za registrirane darovalce „manj skrbeli pri zdravljenju“.
Sočasno poteka logistika ekip in organov ter priprava bolnika/prejemnika na operacijski poseg – presaditev. Najustreznejšega prejemnika vsakega organa poiščejo v centrali Eurotransplanta. Pri tem upoštevajo številne jasno in pregledno določene kriterije. Darovanje organov je operacijski poseg, za katerega morajo biti zagotovljeni enaki pogoji kot za vse ostale operacije. Odvzem poteka po točno določenem vrstnem redu, prednost imajo organi, ki prenesejo krajši čas izven telesa (srce in pljuča). Celoten proces darovanja se izvaja s spoštovanjem in ohranjanjem dostojanstva umrle osebe in svojcev. Telo po darovanju ostane celo. Na zunaj so vidni šivi kot po operacijskem posegu. Možen je pokop z odprto krsto in drugi tradicionalni obredi ob smrti v skladu z veroizpovedjo umrlih in svojcev. Evidenco izvora in (ne)uporabe odvzetih organov in tkiv vodita hkrati Slovenija-transplant in Eurotransplant. Za vsak organ ali tkivo je zagotovljena in preverljiva sledljivost. V skladu z najvišjimi standardi zaščite darovalcev in prejemnikov so vsi postopki posmrtnega darovanja anonimni. Darovanje je nesebična pomoč sočloveku v stiski, ne glede na starost, poreklo, državljanstvo, spol ali druge lastnosti bolnika. Nihče ne more vnaprej določiti, komu bo podaril svoje organe. Na željo svojcev, lahko s Slovenija-transplanta prejmejo obvestilo o vseh odvzetih in uspešno presajenih organih ter o državi prejemnika. V procesu žalovanja imajo svojci možnost strokovne psihološke podpore in pomoči.
Postopki od darovanja do presaditve so v primeru živega darovalca drugačni. Pri nas je za časa življenje možno darovati ledvico in tkiva, ki se obnavljajo (kostni mozeg, kožo, krvotvorne matične celice, krvne celice). Darovanje ledvice je dovoljeno le med sorodstveno ali čustveno povezanimi osebami. Darovalec mora imeti zdravi obe ledvici. Vsak primer presoja in odobri Etična komisija za presaditve. V pogovoru se med drugim preveri, da ne gre za kakršnekoli oblike prisile ali izkoriščanja darovalca. Tveganje za zdravje darovalca mora biti sorazmerno v primerjavi s pričakovano koristjo za prejemnika. Oba morata biti v dobrem psiho-fizičnem stanju. Pri nas je darovanje za časa življenje redko. V zadnjih letih v UKC Ljubljana na leto izvedejo eno ali dve tovrstni presaditvi.
V Sloveniji je darovanje organov in tkiv možno le po predhodnem soglasju. Postopke preverjanja soglasja določa zakonodaja. Za darovanje se lahko vsak opredeli že za časa življenje. Po smrti podatek o morebitni opredelitvi v registru preverijo zdravniki in koordinatorji, ki imajo posebno kartico za dostop do podatkov, ki so zaklenjeni v Registru opredeljenih oseb. V vsakem primeru se morajo z darovanjem strinjati tudi svojci umrle osebe. Ko človek v bolnišnici umre na način, ki omogoča darovanje organov, k svojcem umrlega pristopi transplantacijski koordinator. S svojci se pogovori o željah, značaju, volji pokojne in vpraša za dovoljenje za darovanje. Pogovor poteka sočutno, razumevajoče, svojci imajo nekaj časa za medsebojni pogovor, za razmislek. Če so svojci že vnaprej seznanjeni z voljo umrle osebe, ni dvomov za darovanje. Pogovor je v tem primeru informativne narave, razbremenilen in tolažilen v hudi čustveni stiski ob izgubi bližnjega.
Kako poteka zdravljenje? Kako se soočiti z diagnozo in čakanjem? Kakšno je življenje po transplantaciji? Kako izraziti hvaležnost neznanim darovalcem in darovalkam? Koliko presaditev letno opravimo v Sloveniji? Na leto v Sloveniji presadimo okoli 120 organov. Največ je presaditev ledvic. Vse presaditve organov izvajajo v Centru za transplantacijsko dejavnost v UKC Ljubljana, kjer vrhunski strokovnjaki in strokovnjakinje zagotavljajo najboljše možno zdravljenje, pooperativno oskrbo in doživljenjsko spremljanje bolnikov po presaditvi. Čas čakanja na presaditev se razlikuje od primera do primera, odloča več dejavnikov (urgentnost, pripravljenost bolnika na operacijo, ustreznost organa …). Povprečno imamo v Sloveniji ene najkrajših čakalnih dob med državami Eurotransplanta. Na presaditev ledvice se v povprečju čaka 12 mesecev, na srce 8 mesecev, na pljuča 6 mesecev in na jetra okoli 3 mesece. V urgentnih in življenjsko ogrožajočih primerih je čakalna doba za srce, pljuča in jetra bistveno krajša, običajno nekaj dni ali tednov, odvisno od urgentnosti posameznega primera. S plačilom si ne moreš zagotoviti prednost pri zdravljenju, saj je v Sloveniji zdravljenje s presaditvijo zagotovljeno v sklopu osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Izvaja se samo v UKC Ljubljana. Samoplačniške storitve niso mogoče. Poznanstva in materialno bogastvo pacienta ne vplivata na dostopnost in uspeh zdravljenja.
Kdaj je potrebno zdravljenje s presaditvijo organov?
Presaditev srca, pljuč ali jeter je potrebna, ko so izčrpane vse druge možnosti zdravljenja, bolnikovo zdravstveno stanje pa je tako ogroženo, da kljub zdravljenju organ nedvoumno propada. Le pri končni odpovedi delovanje obeh ledvic obstaja tudi nadomestno zdravljenje z dializo. Sicer pa, za vsa strokovna pojasnila se je možno obrniti na posamezen oddelek v UKC Ljubljana. En človek lahko z darovanjem organov po smrti reši 9 življenj. V Sloveniji 85 % ljudi načelno podpira darovanje, v nacionalnem registru pa je opredeljenih le okoli 1,5 % prebivalcev. Do konca avgusta 2025 je bilo opredeljenih 17.305 ljudi, od tega 162 proti darovanju. Na leto v Sloveniji v UKC Ljubljana opravijo okoli 110 presaditev organov in 120 presaditev roženic. Število presaditev po posameznih organih (podatki za leto 2024): ledvice: 43, srce: 26, jetra 23, pljuča: 11, trebušna slinavka: 0. Slovenija je med najboljšimi na svetu po številu presaditev src na milijon prebivalcev. Transplantacije srca (na milijon prebivalcev) na svetu v letu 2023: ZDA 13,51; Hrvaška 12; Slovenija 10; Češka 8; Austria 7,11… 65 aktivnih umrlih darovalcev (v letu 2023). Slovenija je po številu darovalcev na 4. mestu v Evropi in na 3. mestu med državami Eurotransplanta. V Evropi in na svetu je že leta v vrhu Španija. Okoli 80 % svojcev umrlih poda soglasje za darovanje. Po slovenski zakonodaji brez soglasja ni darovanja. 41.000 ljudi (2024) čaka na zdravljenje s presaditvijo organa. Vsako uro je okoli 5 novih pacientov uvrščenih na čakalni seznam. Vsak dan umre okoli 20 ljudi, saj ne dočakajo ustreznega organa. V Sloveniji na zdravljenje s presaditvijo organa čaka okoli 200 bolnikov, na skupnem čakalnem seznamu držav Eurotransplanta pa več kot 13.500 ljudi. Povprečne čakalne dobe v Sloveniji: ledvice: 370 dni, srce: 250 dni, jetra: 67 dni, pljuča: 91 dni, čeprav so dejanske čakalne dobe so odvisne od posameznega primera. V življenjsko ogožujočih primerih so čakalne dobe občutno krajše.
Nesrečna Adam in Aleš „živita še naprej“
Med najbolj žalostnimi in odmevnimi zgodbami na sončni strani Alp v zadnjem času sta nedvomno tudi primera, ko se je v Biotermah Mala Nedelja v Prlekiji utopil šele 8-letni fantek Adam Gržina iz Ilirske Bistrice, ter umor priljubljenega Dolenjca, 48-letnega Aleša Šutarja pred gostinskim lokalom v Novem mestu. Oba omenjena sedaj „živita naprej“, saj so svojci obeh njune najvitalnejše organe podarila tisti, ki bi lahko živeli naprej…
Kot smo že podrobno pisali, zadnji dnevi letošnjega septembra bodo ostali v najbolj žalostnem spominu Anite in Tomaža Gržina iz Ilirske Bistrice. Namesto da bi s prijatelji in najmlajšim izmed treh sinov, Adamom, uživala na krajših počitnicah v Prlekiji, sta se pripeljala v domači kraj, na zadnje slovo od sinka, ki je sredi avgusta praznoval osmi rojstni dan. Še dokler je majhni Adam kazal znake življenja v UKC Maribor, sta se starša odločila za darovanje njegovih organov. In Že nekaj dni za tem je fantovo srce pomagalo živeti neznancu na britanskem otoku.
Prav tako smo poročali, da je družina preminulega Aleša Šutarja v najtežjih trenutkih pokazala izjemno veličino in sočutje, saj so se tudi odločili se za darovanje njegovih organov, s čimer Aleševo srce dobesedno bije naprej. Kot je v tistem težkem času za naš medij povedala Aleševa žena Tina, je bila odločitev enotna in brez pomislekov: „Tako bi se odločil tudi sam.“ Spomnimo, Aleš Šutar je tragično umrl, potem ko je priskočil na pomoč sinu, ki ga je poklical v stiski. Njegova smrt pa je pretresla Novo mesto in Slovenijo, ter sprožila val ogorčenja po vsej državi. Njegov pogreb je spremljala množica ljudi, ki so se želeli posloviti od človeka, znanega po dobroti, mirnosti in pripravljenosti pomagati. Njegovi domači pa so potrdili svojo veličino tudi v najhujših trenutkih, s čem so nekaj ljudi, ki (so) bodo dobili njegove organe.
