Prekmurec Marjan Vuzem je kri daroval 140 krat, tokrat zadnjič; Žalostni spomini na prvo darovanje
„Krvodajalci so neopazni heroji, ki rešujejo življenja,“ so zapisali v Enoti za transfuzijsko dejavnost Murska Sobota, ki deluje pod okriljem Centra za transfuzijsko medicino UKC Maribor, ko so sporočili, da je Marjan Vuzem v začetku tega tedna kar 140-ič daroval kri. „Bil je to tudi njegov zadnji odvzem. Iskrena zahvala!“ so še pripisali, Ta teden bo namreč Marijan Vuzem iz Murske Sobote dopolnil 65 let starosti, kar mu več ne dopušča darovanja krvi. V ponedeljek, 10. marca je to torej svoje veliko humanitarno dejanje storil zadnjič. Na Enoto za transfuzijsko dejavnost Splošne bolnišnice Murska Sobota, sta ga tokrat pospremila žena in predstavnik OZ Rdečega križa Slovenije. Skupno je daroval približno 63 litrov krvi in po nekaterih uradnih izračunih rešil 420 življenje. „Življenje se mi s tem ni spremenilo, sem pa izredno ponosen na sebe. Nisem lovil lovorike, vesel sem, da lahko nekomu pomagam,“ je ob tem dejal vedno skromni Marjan, ki se je spomnil, kako je bilo ob prvem darovanju, ko je pred 45 leti pomagal vojaškemu tovarišu, ki se je ponesrečil na nogometu. Tako je uradno v JLA postal krvodajalec, pravzaprav zaradi nogometa.
Sobočan Marjan, rojen v Lucovi na Goričkem, ki bo v teh toplih marčevskih dneh napolnil 65 let starosti, s čem se je končala njegova možnost darovanja krvi. In tik pred iztekom omenjene omejitve je tako 140-ič daroval kri. Kot rečeno prvič je kri daroval pred 45 leti, davnega 1979, v času služenja JLA v Dugem selu pri Zagrebu, ko so pomagali vojaškemu tovarišu, ki je v nesreči izgubil veliko krvi. Verjetno takrat niti pomislil ni, kolikokrat bo v naslednjih letih sedel na krvodajalski stol in na ta način pomagal mnogim ljudem. O tem, kako se je zgodil njegov „krvodajalski krst“, ter o zgodbah, ki so sledile in vse do bližajoče se „upokojitve“, ko gre za darovanje krvi. Sicer pa je po dobrih 40 letih terenskega ključavničarsko „montažnega“ dela pri mariborski Hidromontaži in pozneje nekaterih zasebnih firmah, že nekaj časa v zaslužnem pokoju. S cmokom v grlu se je Marjan spominjal žalostnega dogodka iz leta 1979, ko se je v vojski prvič srečal z darovanjem življenjske tekočine, saj je tovariš, kateremu je daroval svoj kri „0“ pozitivno, dva tedna po nesreči podlegel poškodbam in tako je tudi njegova prva darovana kri neuradno končala pod zemljo. Kot nam je povedal je Marijan v vojašnico v Dugem selu na Hrvaškem na služenje JLA prišel v začetku 1979, in tam se je tudi prvič srečal s krvodajalstvom. Bilo je neko nedeljo popoldne, ko so bili mladi vojaki prosti, in so igrali nogomet in brez velikega ljubitelja nogometa Marijana nikakor ni šlo. „Dejansko jaz nisem smel nikoli manjkati, kjer je bila nogometna žoga. Na tej tekmi je bil tudi tovariš iz Banjaluke, ki ni bil ravno športen tip. Zato smo ga poslali v gol, a ker mu je bilo med vratnicami dolgočasno, se je obesil na prečko gola, ta se je v tistem trenutku zazibal, zaradi česar je kolega padel in z glavo udaril ob asfalt. Pri udarcu mu je počila lobanja,“ se žalostnega dogodka, ki ga je potegnil med krvodajalce, spominja Marjan.
Vsi, ki so bili takrat na igrišču, so odhiteli s poškodovanim prijateljem v bolnišnico v Zagrebu. „Ker je izgubil veliko krvi, smo vsi dali kri za njegovo operacijo. Žal nič ni pomagalo in dva tedna pozneje je umrl, kar nas je vse dejansko prizadelo,“ pretresljivo izkušnjo opisuje naš sogovornik Vuzem, ki je po treh mesecih od nesreče ponovno daroval kri, med služenjem vojaškega roka so mu jo odvzeli štirikrat. Vsakič je dobili dva prosta dneva, ki ju je lepo izkoristil, saj je bil blizu Zagreba in je med domačimi preživel kar nekaj podaljšanih koncev tedna, poleg prostih sobote in nedelje, še „krvodajalski“ ponedeljek in torek. Po prihodu iz vojske in ko se je zaposlil, krvodajalstva ni opustil, še več; „Ko so minili trije meseci od zadnjega darovanja, sem spet čutil potrebo po tem, da bi dal kri. To je tako, kot če si strasten kadilec in te cigarete zasvojijo. Tako zelo ti to manjka. In od takrat nenehno enostavno moram darovati kri in to vedno počnem na transfuzijskem oddelku SB Murska Sobota,“ razlaga Marjan, ki je je v svojem življenju tistim, ki so kri potrebovali ali jo potrebujejo, daroval veliko nenadomestljive tekočine. Vuzem sedaj že obžaluje, da se mu je iztekla „krvodajalska kariera“, nekaj pa ga vseeno malo moti: „Mnogi so mi pogosto govorili, da lovim rekorde. Pa to ne drži. Vesel sem, če lahko tako nekomu pomagam. Mislim, da bi se morali vsi, ki so za to sposobni, odločiti za darovanje krvi. Jaz sem daroval dobrih 60 litrov, a kot mi je enkrat pojasnila zdravnica, tolikšno količino krvi porabijo za tri ali štiri osebe, če se zgodi večja nesreča. Krvodajalci so torej res pomembni,“ pravi Marjan, ki je s svojim zgledom za krvodajalstvo navdušil tudi sinova Damjana (že daroval nad 50 krat) in Davorja (nekaj manj), ki sta ga kot otroka večkrat spremljala na odvzem. Sam upa, da bodo tudi trije vnuki (Bastjan, Aljoša, Liam) šli po stopinjah prednikov
„Ko sta sina postala polnoletna, sta se tudi sama odločila za to, na kar sem res ponosen. Žene pa nisem uspel navdušiti,“ pravi Marjan med smehom in dodaja: lepo se je spominjati tudi organiziranih krvodajalskih akcij v preteklosti, ko smo se s prijatelji iz domače in sosednjih vasi vsako leto okrog Štefanovega odpravili z avtobusom na odvzem. To so bile prave zabave. Zjutraj okrog šestih smo se odpeljali do bolnišnice, vrnili smo se šele okrog poldneva, potem pa smo se ustavili v domači gostilni in včasih tam preždeli tudi do poznega popoldneva. To so bila res posebna doživetja. Včasih smo sploh bili ljudje bolj povezani med seboj. Ničesar nisi naredil pri hiši, da ti ne bi prišli pomagat sosedje. Tudi sam rad priskočim na pomoč ljudem v stiski. Od tod verjetno tudi odločitev za krvodajalstvo, čeprav je k temu odločilno pripomogel nogomet, v katerem sem bil aktiven trideset let.“ Ves čas je bil vratar, branil je barve več pomurskih klubov, deset let je stal v vratih tudi pri klubu malega nogometa iz rojstne vasi. V času igranja nogometa je imel več manjših poškodb, med resnejšimi pa je bila zlomljena noga, zaradi česa je moral celo za eno leto prestaviti služenje vojaškega roka.
Po Marijanovem je darovati kri za drugega ena od najplemenitejših oblik pomoči človeku. V Sloveniji v povprečju vsakih pet minut nekdo potrebuje kri, kar pomeni, da pri nas v povprečju potrebujemo okoli 300 do 350 krvodajalcev na dan. S takšnim številom lahko zagotovimo potrebno količino krvi v zdravstvene namene. Slovenija se sicer s številom krvodajalcev uvršča v evropsko povprečje, kar nam zagotavlja, da smo na področju preskrbe s krvjo samozadostni. Razmerje med krvodajalci glede spola je sledeče: 34 odstotkov je žensk, 66 pa moških. Ob tem se je sogovornik spomnil, da sam nikoli ni in ne bi prodajal kri, je pa ob nenehnem tarnanju odgovornih glede pomanjkanja krvi prepričan, da bi kakšna stimulacija oz. boniteta morala biti namenjena krvodajalcem, vsaj toliko kot je nekoč bilo, ko so delno znižali prostovoljno zdravstveno zavarovanje, morebiti nekaj odstotkov znižanja dohodnine ali kaj podobnega.
Nekateri so odvisno od tobaka, drugi od krvodajalstva
„S tem, da lahko kri darujem do teh let sem se pač moral sprijazniti, domnevam pa, da bo prišlo za menoj, saj sem bil navajen na tri mesece priti sem. To je enako kot za nekoga cigareta, mene je zasvojilo krvodajalstvo. Kot, da bi začutil mravljince v telesu, to me je opozorilo, da so minili trije meseci,“ še pove Marijan, ki je po trditvi zdravnice Danijele Uležić Paučič, s svojim darovanjem pomagal 420 ljudem.
Kdo lahko daruje kri?
Kri lahko daruje vsaka oseba: med 18. in 65. letom starosti, ki tehta več kot 50 kg oz. je njen volumen krvi, izračunan na podlagi telesne višine in telesne mase, več kot 3500 ml, ki je dobrega zdravja in počutja, ki ima vrednosti hemoglobina 135 g/l (moški) in 125 g/l (ženske). Moški lahko kri darujejo na vsake tri mesece, ženske pa na vsake štiri mesece.
Foto: Arhiv SB MS