Patriarh Profirije ob današnjem božiču pozval k miru v Ukrajini in na Kosovu
Pravoslavni verniki danes, 13 dni po katoliških in evangeličanih, praznujejo božič, s katerim obeležujejo praznik Jezusovega rojstva. Obeležili so ga tudi v Sloveniji, da je osrednja liturgija potekala dopoldne v pravoslavni cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Srbski patriarh Porfirije Perić je ob prazniku pozval k miru v Ukrajini in na Kosovu. Kot je v poslanici zapisal Porfirije, je skrivnost božiča v neskončni ponižnosti Boga, ki se je rodil kot otrok in ljudem dovolil, da so se ga dotaknili. Božič po njegovih navedbah prinaša mir, da pa bi ta „postal učinkovit v našem času in v našem življenju, se moramo zanj potruditi sami. Moramo ga ne samo sprejeti, ampak ga narediti za bistveno vsebino našega življenja“, je zapisal patrirah.
Opozoril je, da je družina danes vse bolj ogrožena, in ocenil, da mora Srbska pravoslavna cerkev pri tem vprašanju vztrajati na svojih stališčih: „Tako kot so takratni mogočneži preganjali in hoteli uničiti od Boga rojenega, tako njihovi dediči danes dvigajo glas proti družini, ki temelji na krščanskih vrednotah. Odgovor Cerkve na to javno in permanentno agresijo ne more biti drugačen kot evangeličanski, apostolski in božični. To pomeni, da Cerkev neomajno stoji na svojih večnih in nespremenljivih prepričanjih.“ Patriar Profirije je pozval k miru v Ukrajini in se dotaknil tudi aktualnih političnih dogodkov na Kosovu in v Metohiji. „Od sredine lanskega leta in v naši obljubljeni domovini, na Kosovu in v Metohiji, večstoletno sosedstvo postavlja ultimate, provocira, izvaja teror in nenehno grozi preostalim, nezaščitenim Srbom, s preganjanjem in okrutnostjo, ob zloveščem molku oz. tihi podpori nekaterih močnih držav. Vse pristojne organe opozarjamo, da univerzalne človekove pravice in svoboščine, ki jih uživajo Albanci in vsi ljudje na svetu, veljajo tudi za Srbe na Kosovu in Metohiji,“ je zapisal.
Božič sicer vsi kristjani praznujejo 25. decembra, vendar to za vse ne pomeni istega dne. Del pravoslavnih vernikov zaradi uporabe julijanskega koledarja, ki za našim gregorijanskim zaostaja 13 dni, božič praznuje 7. januarja. Istočasno z verniki Srbske pravoslavne cerkve božič 7. januarja praznujejo verniki v Črni gori, Makedoniji, Rusiji, Belorusiji, Ukrajini in Gruziji ter v jeruzalemski, antiohijski, aleksandrijski in carigrajski patriarhiji. Grška, romunska, bolgarska in nekatere manjše pravoslavne Cerkve pa so sprejele novi pravoslavni koledar ali Milankovićev koledar, ki je enak gregorijanskemu, in so tako božič že obeležile.
Sicer pa, kdaj natančno se je rodil Kristus, ni znano. Skoraj gotovo je, da se je rodil vsaj šest let pred našim štetjem. Okrog leta 200 so božič praznovali 20. maja, pozneje, ko so se kristjani začeli zanimati za datum njegovega rojstva, pa so si izbrali 25. december. Tako je cerkvena občina v Rimu na ta dan obeleževala praznik Jezusovega rojstva že leta 336, leta 354 pa se je po ohranjenih podatkih praznovanje božiča povsem ustalilo.
To je veljalo vse do leta 1582, ko so uporabljali julijanski koledar, nato pa je takratni papež Gregor XIII. prenovil štetje dni in uvedel gregorijanski koledar, ki ga pravoslavna cerkev ni priznala. Zato pravoslavni verniki dan Kristusovega rojstva, v nasprotju s katoliškimi, še vedno praznujejo 13 dni pozneje, torej 7. januarja. Pravoslavna cerkev je bila prvotno grška ortodoksna cerkev in predstavlja oznako za krščanske cerkve na vzhodu. Skupno ji pripada več kot 200 milijonov vernikov po svetu, predvsem v vzhodni in jugovzhodni Evropi ter vzhodnem Sredozemlju. 7. januarja tako božič praznujejo v Srbiji, Črni gori, Makedoniji, Rusiji in Gruziji ter tudi v jeruzalemski, antiohijski, aleksandrijski in carigrajski patriarhiji. Grška, romunska, bolgarska in nekatere manjše pravoslavne cerkve pa so sprejele novi pravoslavni koledar ali Milankovićev koledar, ki je enak gregorijanskemu, in tako božič praznujejo na isti dan kot katoličani.
Koline, badnjak in mesna pojedina
V Sloveniji se je na zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2002 za pravoslavce izreklo 2,3 odstotka oziroma 45.908 ljudi, med njimi je 32.665 Srbov, 3.583 Slovencev in 2.623 Makedoncev. Do danes naj bi se število pravoslavnih pri nas povzpelo na 50 tisoč vernikov. Njihovo praznovanje božiča je sicer na prvi pogled podobno katoliškemu, a vendarle precej drugače zastavljeno. Največja razlika je zagotovo v izboru hrane pred božičem; medtem ko katoliki nimajo omejitev glede prehranjevanja, se morajo pravoslavni verniki šest tednov pred božičem postiti. V tem času ne uživajo mesnih in mlečnih izdelkov, saj se morajo notranje prenoviti. Prav tako je pravoslavni božič veliko manj razkošen kot katoliški, ki so mu v zadnjih desetletjih zavladali Božiček ter brezglavo nakupovanje in obdarovanje.
Priprave na božič so se med pravoslavnimi verniki včasih tradicionalno začele že 5. januarja s kolinami. Po njihovi tradiciji namreč na praznični mizi ne sme manjkati svinjina (največkrat odojek), saj pujs vedno rije naprej in predstavlja svetlo prihodnost. Nikoli pa naj se za božič ne bi pripravljalo kokoši, kajti ta brska tako, da meče zemljo za seboj. Po drugi strani sta na mizi lahko petelin in tudi pečena goska. Naslednji dan, 6. januarja, se že navsezgodaj zjutraj začne priprava na božič; gre za badnji dan oziroma dan pričakovanja, ko se je po tradiciji treba odpraviti po badnjak – hrastovo drevce oziroma debelo poleno, ki je dnevu dalo ime. Nekoč so ga kurili zunaj, zato so ga čez dan pustili na dvorišču, ga okrasili s trakovi in bombončki, zvečer pa ga zakurili in gledali, koliko isker šviga od njega: te so namreč pomenile izobilje.
Danes badnjak večina zvečer skuri v peči. To hrastovo poleno simbolizira les, ki so ga pastirji prinesli Jožefu, da je v hlevčku lahko zakuril in s tem ogrel Jezusa. Z zažiganjem badnjaka je povezano tudi družinsko slavje. Okrog badnjaka, ki dogoreva, se zberejo domači. Njegova svetloba prežene mrak neznanja v pričakovanju Odrešenikovega rojstva. Na badnji večer še velja večtedenski post, zato je večerja tradicionalno postna. Po srbskem pravoslavnem običaju so na mizi ribe (tisti najbolj dosledni se jim odrečejo, češ da gre za meso), prebranec, tavče gravče (makedonska jed iz fižola), medenjaki, suhe slive in orehi.
Postna večerja in mesno kosilo
Za božič iz bele moke spečejo okroglo pogačo, tako imenovano česnico, v njeno testo dajo kovanec kot dar za Jezusa. Pečen kruh nato razrežejo na toliko kosov, kolikor je članov družine, kakšen dodaten kos pa namenijo tudi za službo, hišo, živali, ki jih imajo doma, in podobno. Ob skupnem obedu kruh tradicionalno trikrat zavrtijo, član družine pa dobi tisti kos, ki se ustavi pred njim. V nekaterih družinah je za delitev pogače zadolžen najstarejši član družine. Deli ga po koščkih – prvega za boga, drugega za hišo, potem ga dobijo vsi družinski člani. V obeh primerih tistega, ki v svojem kosu kruha najde kovanec, čaka še posebej uspešno novo leto.
Po slavnostni večerji se verujoči zberejo v cerkvah pri polnočnih mašah. Po evangeliju naj bi se Jezus rodil na slami, zato jo nekateri položijo v snopič badnjaka, preden ga zažgejo, nekateri pa jo posujejo tudi po domu, s čimer naj bi simbolično postal betlehemski hlevček, v katerem se je rodil Jezus. Običaj je danes ponekod poenostavljen: badnjak v obliki šopka iz slame in hrastovih vejic verniki iz cerkve odnesejo v svoje domove ter s tem simbolično poustvarijo skromen prostor, v kakršnem se je pred dvema dobrima tisočletjema rodil Jezus. Na božični dan naj bi ga imeli na jedilni mizi, nato pa ga ali obesijo kje v stanovanju ali odnesejo na vrt in privežejo h kakšnemu drevesu ter si s tem zagotovijo bogato letino.
Z obiskom cerkve in preživljanjem časa v krogu družine je obarvan tudi sam božični dan. Začne se z jutranjim bogoslužjem, nadaljuje pa z družinskim zajtrkom, ko se na krožnikih poleg obveznega kruha, ki simbolizira Jezusovo telo, znajdeta ali pečen odojek ali pečeno jagnje, poleg tega pa so na mizi pogosto tudi sarme, prebranec, koruzni kruh, pečene rdeče paprike s česnom in peteršiljem, polnjene pečene rdeče paprike, suho meso, kajmak, sir, kislo zelje … A še pred tem zbrana družina jé cicvaro, slano omako iz masti, kajmaka in koruzne moke, v katero vsak pomoči krhelj svežega rdečega jabolka, ki simbolizira zdravje. Hrana je pri pravoslavcih na božični dan sicer na mizi ves dan – samo dodaja se in če pride kdo na obisk, se ga poskuša premamiti, da bi kaj pojedel. Bogata miza je namreč simbol sreče skozi leto, po tradiciji pa bi moralo biti na božični dan na mizi vsaj 12 specialitet – kolikor je bilo apostolov.
Razlike med pravoslavnimi verniki po državah
Čeprav Srbe, Črnogorce, Makedonce in Ruse druži pravoslavna vera, med njihovimi božičnimi običaji vendarle obstajajo zanimive razlike, ki popestrijo njihovo praznično tradicijo. Črnogorci denimo s hrastovega drevesa, ki ga prinesejo iz gozda, odrežejo hrastove vejice. Teh mora biti toliko, kot je moških v hiši, k tej številki pa je treba dodati še eno za mali božič. Vejice je treba preliti s krvjo živali (jagnje, odojek, kokoš), ki jo družina zakolje in jo nameni božiču, nato pa se jih vloži v kruh, ki se ga speče. Črnogorska posebnost je še, da se na dan praznovanja gospodar vsake toliko časa odpravi iz hiše in soseda pozove, naj prinese puško, izstreli naboj ali dva in na ta način naznani, da se proslavlja. V Makedoniji se praznovanje začne že 5. januarja – na dan kolednikov, ko se prižge koledniški ogenj, torej kres. Zvečer se ob njem zbere, poje, pije in je do poznih jutranjih ur. Koledniški dan je pravi praznik tudi za otroke, ki hodijo od hiše do hiše, pojejo koledniške pesmi, v zameno za svoj trud pa dobivajo darila.
Nekoliko drugače božič praznujejo ruski pravoslavni verniki. Tudi oni se šest tednov postijo, post pa se uradno konča, ko na nebu zasveti prva zvezda. Takrat se začne pojedina v družinskem krogu. Na večer pred božičem je na njihovi mizi običajno ‘kutja’ ali ‘koliva‘, to je posebna kaša iz kuhane pšenice in medu. Kot dodatki so lahko prisotni tudi lešniki, rozine, suho sadje in mak. Na božični dan se na ruskih mizah običajno znajdejo goska, polnjena s pečenimi jabolki ali zeljem, odojek, ki mu Rusi pravijo tudi ‘mlečni prašič’ in je običajno postrežen s kašami in zelenjavo, pečena riba ter kulebjaka, praznična vrsta ruske piroške, ki ima več plasti z različnim polnilom.
Prav tako je nepogrešljiva jed ruskega božiča tudi vinegret (Vinaigrette), tradicionalna ruska solata s peso, krompirjem, korenjem in kumaricami v kisu in olju, tudi Rusi pa v božičnem času stavijo na medenjake, ki jih imenujejo kozulji in jih naredijo s sladkornim sirupom in okrasijo z raznimi glazurami. Seveda niso nič nenavadnega na praznični mizi niti tradicionalne ruske specialitete, kot sta boršč in šči, pa tuditipične ruske palačinkeblini.Ob bogati pojedini Rusi običajno pijejo vzvar – poparek ali kompot iz vloženega suhega sadja in jagodičevja. Pijači pogosto dodajo bogato količino medu, začimb in zelišč, velja pa za zdravo alternativo kuhanemu vinu ali vročemu punču.
Bolj presenetljivo od drugačnega prazničnega jedilnika je dejstvo, da božič v Rusiji ni tako omejen na družinski krog, kot je pri drugih narodih. Ljudje ga večinoma pričakajo v cerkvi ob polnočnicah, božični dan pa je nato prežet z obiski prijateljev, strežbo in hrano. Za praznike se življenje v Rusiji za mesec dni skorajda popolnoma ustavi. Ljudje delo praviloma odložijo 30. decembra, po gregorijanskem koledarju praznujejo novo leto, nato božič, rajanje pa končajo 13. januarja, ki ga razumejo kot svojevrsten konec prazničnih dni. Na ta dan pospravijo tudi božično drevesce, ki ga je v Rusiji v 17. stoletju uvedel car Peter Veliki. Postavljanje smrečic je bilo nato v začetku 20. stoletja prepovedano, znova pa ga je dovolil Stalin leta 1937. Božiča se v času Sovjetske zveze sicer ni smelo praznovati.
