V sedemdesetih letih, ko sem začela poučevati na šoli, se je dan žena praznovalo na veliko. V zbornici govor in šopki, pa še kakšno dariilce, rože v vsakem razredu, tako da sem jih domov pripeljala poln prtljažnik. Bila sem vesela, pa vendar se mi ta praznik ni zdel pravi praznik. Zdel se mi je nepotreben in nekako diskriminatoren. Vedele smo vse o boju naših predhodnic za izobrazbo, samostojnost, volilno pravico in smo jim bile hvaležne. A v našem času tega več ni bilo. lahko smo dosegle vse, kar smo želele. Od prvega razreda osnovne šole naprej pa vse do sedaj mi nikoli nihče ni dal vedeti, da sem manjvredna, ker sem samo ženska. Zaradi tega se mi je zdelo, da praznik, ki posvečuje ženske, ki delajo, nima pravega smisla, saj vendar delamo vsi. Moški in ženske skupaj. zakaj bi bilo torej treba naše delo posebej poudarjati.
Leta so minevala, praznik se je ustalil, čas pa hudo spremenil. In zdaj šele sem prišla do prepričanja, da je ta praznik res pomemben ,in da mu je predvsem treba dati drugačno vsebino. Se zahvaliti vsem ženskam, ki trdo garajo za majhno plačilo in jih nihče ne ceni. Vseh delavk, ki so izgubile delo. Propadle Mure, polne marljivih žensk., mojih nekdanjih učenk ,vseh zatiranih, pretepenih, zlorabljenih, umorjenih. Socialne razlike se bliskovito poglabljajo revščina vse večja. In če pravim, da vrtnica ni dovolj, s tem ne mislim na tiste, ki bodo zraven dobile še dragocen nakit, ampak na tiste, ki ne bodo dobile nič, niti ne plačila za trdo opravljeno delo. To so tisti pravi problemi, na katere bi zdaj moral opozarjati naš ženski praznik z izpraznjeno vsebino. Spet se moramo vprašati, kaj bomo naredile, kako pomagale druga drugi. (Bea Baboš Logar)
