Grad v Črncih (nemško Schloss Freudenau), ki se nahaja v občini Apače, je eden tistih objektov, ki v sebi nosijo izjemno arhitekturno vrednost, a hkrati žalostno usodo slovenske tranzicije. Gre za baročni dvorec, ki je nekoč veljal za enega najlepših v tem delu Evrope, danes pa je simbol propadanja.
Nekaj zgodovine
Grad Freudenau nima srednjeveških korenin v smislu utrdbe, temveč je bil zasnovan kot rezidenčni dvorec. Prvotni lastniki so bili plemiči Herbersteini. Grad je dal okoli leta 1612 sezidati baron Sigismund Herberstein in ga imel do leta 1633.V začetku 18. stoletja je doživel baročno preobrazbo, ko je grad kupila grofovsko-baronska družina Gaisruck. Ti so objekt okoli leta 1730 temeljito prenovili v slogu poznega baroka. Dvorec je dobil značilno obliko črke L, bogate štukature in čudovit park. Zadnji plemiški lastniki so bili leta 1848 družina Meinl (znana po trgovini s kavo). Zadnji lastnik pred koncem druge svetovne vojne je bil Julius Meinl III., ki je grad uporabljal kot poletno rezidenco in središče svojih kmetijskih posestev v Apaški dolini.
Obdobje po 2. svetovni vojni
Po letu 1945 je bil grad na podlagi odlokov AVNOJ-a nacionaliziran. Usoda gradu v socializmu je bila raznolika, a vseskozi usmerjena v javno rabo. Sprva je služil kot upravna stavba in bivališče za delavce lokalnih kmetijskih zadrug (Agrokombinat Maribor). Kasneje je bil v njem urejen Dom za starejše občane in center za socialno delo. Kljub uporabi za socialne namene je bil grad v tem času razmeroma dobro vzdrževan. V njem so se ohranile dragocene štukature, freske in oprema, saj je bil pod zaščito spomeniškega varstva. Ob predaji prvotnim lastnikom pa se je začelo obdobje propadanja.
Denacionalizacija in vrnitev lastnikom
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je zgodil ključni preobrat, ki je zapečatil usodo gradu. Po osamosvojitvi Slovenije so potomci družine Meinl vložili zahtevek za denacionalizacijo. Zakon o denacionalizaciji je predvideval vračilo premoženja v naravi, če je bilo to odvzeto s strani države po vojni. Ker je bil Julius Meinl III. obravnavan kot oseba, ki ji je bilo premoženje krivično odvzeto (kljub avstrijskemu državljanstvu), je država grad vrnila. Postopek se je končal okoli leta 2002, ko je družina Meinl grad ponovno dobila v svojo posest. Od njihovega imena (mislim na kavo), je ostalo bore malo, vsaj dobrega za nas ne. V procesu denacionalizacije pa je bilo v obdobju nove države Slovenije narejenih veliko napak, zanje pa, kot je pri nas značilno, nihče nikoli ni odgovarjal.
Danes grad klavrno propada
Propadanje gradu se je začelo praktično takoj po vrnitvi v zasebne roke. Krivda je večplastna. Družina Meinl po prevzemu gradu v objekt ni vlagala. Grad so pustili prazen, brez nadzora in brez osnovnega vzdrževanja strehe. V svetu kapitala se pogosto zgodi, da so takšni objekti za lastnike le mrtvi kapital, ki nima donosnosti, stroški obnove pa so (zaradi spomeniškega varstva) ogromni. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je grad ostal v upravljanju države oziroma lokalnih skupnosti do začetka postopkov denacionalizacije. V prvi polovici devetdesetih je v njem še vedno delovala socialna oskrba, vendar se je vzdrževanje zaradi negotove prihodnosti in pričakovanih zahtevkov po vrnitvi premoženja začelo opuščati.
Slovenska država in občina Apače nista imeli vzvodov, da bi lastnika prisilili v vzdrževanje. Čeprav zakon o varstvu kulturne dediščine predvideva sankcije ali celo prisilno upravljanje, se to v praksi skoraj nikoli ne izvede. Grad je postal žrtev birokratske pasivnosti. Takoj ko je stavba ostala prazna in nezavarovana, se je začel sistematičen vandalizem. Pokradeni so bili vsi dragoceni elementi (lestenci, pohištvo, parket). Uničene so bile unikatne štukature in kamini. Lokalni nepridipravi in iskalci surovin so odstranili celo bakrene odtočne cevi in dele strešne kritine. Prelomnica je bila med leti 2005 in 2010. V tem obdobju je vlaga zaradi uničene strehe prodrla v notranjost, kar je povzročilo propad lesenih medetažnih konstrukcij.
Grad v Črnih pri Apačah danes
Danes je grad Freudenau v ruševinskem stanju. Objekt je nevaren za okolico. Večina stropov se je podrla, notranjost je popolnoma uničena, park pa zaraščen. Občina Apače je večkrat poskušala navezati stik z lastniki in iskati rešitve (tudi odkup), vendar so bile cene, ki jih je postavljala družina Meinl, previsoke, ali pa interesa na njihovi strani sploh ni bilo. Grad je na seznamu najbolj ogrožene kulturne dediščine v Sloveniji. Strokovnjaki ocenjujejo, da je točka, ko bi bila obnova še smiselna, že zdavnaj mimo; zdaj bi šlo bolj za rekonstrukcijo kot za restavriranje.
Krivda za propad leži na stičišču zasebne malomarnosti lastnikov, ki gradu niso želeli vzdrževati, in državne nemoči, ki ni znala ali zmogla zaščititi javnega interesa nad zasebno lastnino. Grad Črnci tako ostaja tragičen spomenik slovenski tranziciji izgubljene baročne dediščine na Štajerskem. Njegova ohranitev ni več vprašanje gradbeništva, temveč vprašanje politične volje. Če se propadanje ne ustavi takoj z nujnimi sanacijskimi deli na obodnih zidovih, bo grad v naslednjem desetletju ostal le še kup kamenja, s čimer bo Apaška dolina dokončno izgubila svoj arhitekturni biser, država pa del svoje identitete. Veliko je že izgubljenega, ostaja pa upanje, da ob turističnem razvoju doline ob meji z Avstrijo dodajo še toliko volje in poguma, da prvotne lastnike tako ali drugače prisilijo k obnovi, ali pač zagotovijo, da le-ti dajo grad v najem zasebnim lastnikom (dober primer je grad v Gornji Radgoni oz. ga sami obnovijo. S tem bo preprečen še en propad zgodovinske preteklosti na slovenskem ozemlju.
Zbral in uredil:
Doc. dr. mag. Bojan Macuh
Arhivske fotografije različnih avtorjev