Zahvalna maša je potekala v rojstni fari – cerkvi svetega Petra v Gornji Radgoni
Na današnji dan, 10.8.1945 je v Rodmošcih pri Gornji Radgoni rojen Ciril Kocbek, ki je v duhovnika bil posvečen na Petrovo, 29.6.1970 v Mariboru. V letih 1970-1971 je bil duhovni pomočnik v Pečarovcih in Kančevcih na Goričkem, v letih 1971-1972 kaplan v Lendavi, in med leti 1972-1976 kaplan v Črenšovcih. Leta 1976 je bil naprej župnik v Zgornji Kungoti in dekan dekanije Jarenina… Ker prihaja iz radgonske župnije, je včeraj, v soboto, 9. avgusta, v cerkvi Svetega Petra v Gornji Radgoni, zvenela posebna zahvalna pesem. Pri sveti maši se je namreč radgonski rojak, duhovnik Ciril Kocbek, zahvaljeval Bogu za 80 let življenja in 55 let mašništva. Zbrani sorodniki, farani in pevci so zbrali v molitveni šopek zahvale, prošnje in dobre želje za jubilanta! „Naj ga Bog blagoslavlja in krepi še na mnoga leta!“ se je glasilo sporočilo, kjer sta somaševala domači župnik Fran Hozjan in duhovni pomočnik Stanislav Nežič.
Seveda je vesel bil tudi Ciril Kocbek, župnik v Zgornji in Spodnji Kungoti, se je letos poleti tako veselil dveh jubilejev: praznoval je 55 let mašništva in dopolnil 80 let življenja. Pravi, da je za oboje najbolj hvaležen Bogu in staršem, ki so rekli življenju ’da’. Ko so Cirila leta 1976 poslali v Zgornjo Kungoto in je za štiri leta dobil še Sveti Križ nad Mariborom, od leta 1995 je poleg Zgornje Kungote dobil še župnijo Spodnjo Kungoto. Čeprav je rojen po 2. svetovni vojni, 10.8.1945 v majhni prleški vasici Rodmošci, in povojni čas ni bil prav spodbuden za duhovne poklice, se je Ciril takoj po končani osnovni šoli odločil in stopil v semenišče.
„V osmem razredu sem vsak večer molil, da bi postal duhovnik. Če pa mi to ne bi uspelo, bi šel pa za mehanika. Še zdaj včasih rečem, da če bi bil mehanik, duhovnik prav gotovo ne bi mogel biti, kot duhovnik pa sem dostikrat tudi mehanik, šofer in še kaj …“ Mati in oče sta ga od doma pospremila z redkimi, a srčnimi besedami: „Mati mi je pred odhodom rekla, da nje ne bom imel stalno pri sebi, potem pa je pokazala na Marijin kip in dodala, da me bo pa Marija vedno spremljala. Oče pa mi je že na pragu dejal: Ciril, če ti ni do tega, da bi šel, lahko ostaneš doma. Nihče ti ne bo nič očital. A če boš šel, glej, da bo nekaj iz tebe.“ Semenišče v Zadru je bilo takrat edina izbira. V Vipavi je bilo semenišče polno, škof Držečnik pa je prijateljeval z zadrskim škofom in tako so tja sprejeli tudi veliko slovenskih fantov, tisto leto 13. Že naslednje leto so ustanovili semenišče tudi v Mariboru.
Mašniško posvečenje je prejel v Mariboru leta 1970, za novomašno geslo pa si je izbral besede ’Križ, naše edino upanje.’ Na njegovi novi maši, in kasneje tudi na srebrni, mu je pridigal znameniti sokrajan iz Rodmošcev, psiholog in teolog prof. dr. Anton Trstenjak. „Bil je velik mož, ki je zelo cenil človeka in Slovenijo ter Slovence. Nekoč mi je pripovedoval, da so mu Američani, kjer je pol leta predaval, obljubljali inštitut, za katerega bi si lahko sam izbral sodelavce, samo da bi ostal, a jih je zavrnil, češ da ga tudi doma potrebujejo. Rad je imel Slovenijo in ga je zelo težil razdor med Slovenci, danes pa bi bil najbrž še bolj žalosten.“
Ciril Kocbek je v Zgornji Kungoti že 49 let. Tu je pognal globoke korenine in se zlil s krajem ter krajani. Je redni gost prireditev, gasilec, športni navdušenec … Predvsem mu je bil blizu nogomet in tako je tudi eden soustanoviteljev duhovniške nogometne ekipe Pax (vmes je nastopal tudi sam, op.p.), ki še zdaj deluje. O spremembah dela v duhovniškem poklicu Ciril Kocbek pravi: „Spreminja se čas, spreminjajo se ljudje, spreminja se vse ’človeško’, Božja ljubezen pa ostaja ista. Zato tudi delo duhovnika ostaja enako. Spreminjajo se le okoliščine, na primer načini komuniciranja…“ Veseli se svoje prehojene poti, v šali pa dodaja: „Če te hvalijo, je v redu. Če te kritizirajo, pač premisliš, koliko je resnice v tem, in se izboljšuješ. Najslabše pa je, če te ljudje pustijo pri miru. Takrat veš, da nisi več kaj prida…“
V svojih krajših spominih objavljenih pred časom v verskem tedniku Družina, je Ciril Kocbek opisal svojo dolgoletno duhovniško poslanstvo- Med drugim je povedal: V družini smo redno molili Hvala Bogu in staršem za življenje. Hvala tetiki, sestram, bratoma in vsem ostalim, ki so me in me še spremljajo na moji življenjski poti, da sem to, kar sem po milosti Božji. V majhni vasici Rodmošci, od koder izhaja tudi dr. prof. Trstenjak (bil je pridigar na novi in na srebrni maši), sem tudi jaz privekal na svet 10. avgusta 1945. Starša sta povila deset otrok. Dva sta majhna umrla. Otroštvo po vojni ni bilo lahko, bilo pa je lepo, ker smo se imeli radi, pa čeprav v težkih povojnih časih, nas še vseh osem živi. V družini smo redno molili: zjutraj, zvečer, pred in po jedi, ob nedeljah in praznikih smo se redno udeležili maš. Božja roka je bila z nami.
Duhovnik ali mehanik. V življenju sem bil dostikrat oboje.
Treba je bilo v šolo. Štiri leta v Orehovce nato pa v Gornjo Radgono, približno sedem kilometrov oddaljeno. Učil se dosti nisem. Sem si pač zapomnil v šoli. Po osemletki sem se moral odločiti kam naprej. V meni se je rojevalo: duhovnik ali mehanik. V življenju pa sem bil dostikrat oboje. Tudi poklicni šofer sem. V osmem razredu sem začutil in prosil Boga za duhovniški poklic. Tudi drugi so molili v ta namen, v to sem prepričan. Po pogovoru z župnikom mons. Puncerjem sva napisala prošnjo za sprejem v semenišče. Mojim staršem sta prišla povedat, da sem sprejet, župnik in kaplan. Doma prej niso nič vedeli. Hitro po tem sem dobil vabilo od ravnatelja OŠ, naj se oglasim pri njem, ker ima zame štipendijo za gimnazijo v Murski Soboti. Vpisali bi me brez sprejemnih izpitov…
Pa sem krenil na pot v Zadar. Končno odločitev sem prepustil Bogu in rekel: »Bog, ti veš, ti odloči.« Po mojem odhodu so se tudi miličniki zanimali, kam sem šel. Mati jim je enkrat odgovorila: »Ne vem, saj ne vem, kje je Zadar.« Na vprašanje, kaj bo iz mene pa je odgovorila: »Mogoče še bo kdaj hodil z vami.« Od takrat je imela mir. Ko sem bil v četrtem letniku, nam je umrl oče. V vojski sem bil 18 mesecev v eni od kasarn, za katere se je reklo, da so v njej »popovi, lopovi« ali tisti, ki so bežali čez mejo. Eden od zastavnikov me je celo vprašal, ali grem naprej v bogoslovje. Rekel sem mu, da. On pa mi je odgovoril: »Edino pametno.« Vedno sem si želel biti duhovnik, končno odločitev pa sem vedno prepustil Bogu in rekel: »Bog, ti veš, ti odloči.«
Fotografije; Arhiv cerkvi Gornja Radgona in Zgornja Kungota