Srečali so se učenci, ki so v šolskem letu 1961/62 končali radgonsko OŠ, danes pa so stari 75 in več let
Nadvse veselo in prijetno je bilo v gostišču Nada v Šratovcih, kjer so se srečali nekdanji osmošolci, ki so šolske klopi zapustili davnega leta 1962, sami pa so izvirali s širšega območja nekdanje velike občine Gornja Radgona in tudi od drugod. Srečanja, ki ga je šest desetletij pozneje pripravil posebni organizacijski odbor, se je od 65, kolikor jih je v dveh oddelkih v omenjeni generaciji končalo osnovno šolo, udeležilo 32 učencev. Kar 11 nekdanjih sošolcev in sošolk, ni več med živimi, in tudi slednjih so se ob tej priložnosti spomnili, ter jim ob grobovih prižgali sveče in položili cvetje. Razen tega žalostnega trenutka je tokratno srečanje v celoti bilo nadvse prisrčno, saj se mnogi niso videli veliko let, nekateri menda že kar šest desetletij, nekateri pa se srečujejo vsakdonevno. In ker so se nekateri med njimi srečali prvič po dolgem času, je bilo srečanje namenjeno tudi spoznavanju in obujanju spominov med nekdanjimi sošolci. Ob tem pa je kanila marsikatera solza.
Organizatorji so sicer za udeležence srečanja pripravili pisan program, ki se je začel na radgonskem mestnem pokopališču, kjer so prižgali svečke in položili cvet na grobove enajstih sošolcev, ki so med leti 1954 in 1962 skupaj greli šolske klopi na radgonskem gradu, kjer je takrat bila šola. Še posebej prisrčno je bilo na zaključku srečanja, ki je potekalo v gostišču „Nada“, kjer so jim postregli z izbranimi jedmi in odlično kapljico, zlasti zanimiva pa je bila izmenjava izkušenj in obujanje spominov. Vsak posameznik pa je spregovoril tudi nekaj o svojem življenju, tako da so se znova še bolj spoznali, ob tem je Zdenka Koren Filipič spregovorila nekaj izbranih besed: „Naš cilj je, da se ponovno vidimo in preživimo nekaj trenutkov skupaj, tako kot davno, pred šestdesetimi leti, na valeti. Ko smo končali OŠ, smo odšli kot najstniki, danes smo zreli ljudje s svojimi življenjskimi zgodbami. Žalostna pa ugotavljam, da nas je na vsaki obletnici vse manj in manj. Toda, ne damo se. Borimo se z boleznimi, saj pregovor pravi, da če nas kaj boli, vsaj vemo, da smo še živi… Od tukaj sporočam vsem tistim, ki bi lahko prišli pa niso, da nam je lepo, da smo veseli vsakega posebej in vseh skupaj, kajti sošolk in sošolcev si ne izbiramo sami. Dani so nam že v 1. razredu, takšni in drugačni, spoštovani in želeni, vsi smo le sošolci. Hvala vsem, ki ste danes tu in tudi čez pet let, ko se bomo ponovno srečali,“ je med drugim dejala Zdenka Filipič iz organizacijskega odbora srečanja, ki bo torej po novem vsakih pet let.
Mimogrede, na srečanje so prišli udeleženci iz cele Slovenije, ter tudi iz tujine, kjer pač živijo v zaslužnem pokoju. S pesmico: Kam le čas beži, kam se mu mudi…, so nekdanji učenci izročili šopek tovarišici Vandi Jošt, ki je še danes v odlični kondiciji, s čem so se ji zahvalili za prisotnost na tokratnem srečanju, ki ni bilo zadnje. „Edino, kar velja in je vredno, je srečanje s prijatelji, sošolci iz otroštva. Čeprav živimo v norem in hitrem času, smo dokazali, kako smo imeli prav, da smo pripravili to srečanje, kjer smo se imeli lepo, smo marsikaj pokramljali, obujali spomine, se znova spoznavali. Eni se srečujemo pogosteje, drugi redko, a tokrat smo bili vsi skupaj. Zdravi in veseli smo šli s spomini na preteklost in z veselimi pogledi zrli v prihodnost! Z dobro voljo smo dejansko preživeli lep in nepozaben popoldan, poln presenečenj, smeha in klepeta“, nam je povedal eden izmed organizatorjev srečanja Branko Klun.
