V sedanji občini Gornja Radgona je v tridesetih letih bilo podeljenih šest najvišjih občinskih priznanj, nazivov častnega občana-občanke. Trije: Majda Bisckey – Benko (2002), Slavko Lončarič (2005) in Vinko Rous (2010), so še živi, Anton Trstenjak (1995), Franc Puncer (1999) in Cilka Dimec Žerdin (2009) pa so se žal že poslovili. Če bi slednja še živela bi danes, v ponedeljek, 4. novembra 2024, praznovala svoj 94. rojstni dan. Rojena je namreč bila 4. november 1930 v Žižkih v današnji občini Črenšovci, umrla pa 19. maja 2017, v Gornji Radgoni.
Kot rečeno, naša prijateljica Cilka se je rodila na današnji dan, 4. novembra 1930 v Žižkih v Prekmurju. Oče je bil mali kmet. Od dvanajstih otrok, šest bratov in šest sester, jih je po njeni smrti pred sedmimi, leti, bilo živih še devet. V družini so imeli in imajo čudovito bratsko skupnost. Morda tudi zato, ker so šolali drug drugega, dokler ni zadnji končal srednje šole. Višja in visoka šola je bila stvar posameznika. Ko je oče umrl, je bilo pri hiši še pet osnovnošolskih otrok. In z obvezo, da bodo pomagali drug drugemu, so vsi opravljali neko socialno delo, sicer bi morala mama prejemati družbeno pomoč. Cilka je končala nižjo gimnazijo v Lendavi in učiteljišče v Mariboru, leta 1952, ko je bila z dekretom nastavljena kot učiteljica na OŠ Stogovci. Že v tistih letih je obiskovala režiserke tečaje, ki jih je organiziralo ministrstvo za kulturo in so jih vodili znani gledališki igralci Slovenije. Podobne tečaje je obiskovala tudi na lutkovnem področju. Že v Stogovcih je režirala igre z mladino in odraslimi, razen pouka predavala v kmečko nadaljevalnih šolah in pisala kroniko kraja, ki je bila polna zanimivosti v letih po vojni.
Po enem letu poučevanja na osnovni šoli je nadaljevala študij na Višji defektološki šoli v Ljubljani in diplomirala leta 1955. Svet za šolstvo občine Gornja Radgona jo je poslal za eno leto na prakso na Pomožno šolo v Maribor, saj je bila predvidena, da v Radgoni ustanovi prvo pomožno šolo za duševno prizadete otroke v Pomurju. Tako je 1.9.1956 že pričela z delom na novoustanovljeni pomožni šoli v Gornji Radgoni. Šest let je bila ravnateljica, učiteljica prvega razreda, tajnica in računovodja v eni osebi. Leta 1962 je v celoti prevzela upravljanje poslopja bivše osnovne šole. S tem pa so se začele adaptacije, saj prostori niso ustrezali oddelkom. Podobno je bilo s prostori, ki so jih sprejeli na gradu. Sicer pa je vse to opisala v svoji knjigi “Imeli bomo šolo”. Leta 1963 je za dve leti prekinila delo na šoli, ker je šla študirat na Visoko defektološko šolo v Zagreb. Po dveh letih je diplomirala in pridobila naziv profesor defektolog. Hkrati pa je leta 1964 diplomirala tudi na Višji šoli za socialne delavce v Ljubljani. Vrnila se je v Radgono in šolo vodila kot ravnateljica vse do upokojitve leta 1989.
V letih njenega aktivnega dela so na področju skrbi za duševno prizadeto populacijo ustanovili razvojni vrtec, oddelke delovnega usposabljanja za zmerno prizadete mladostnike, delavnice pod posebnimi pogoji ali današnje varstveno delovne centre, klub odraslih duševno prizadetih, ki niso bili nikjer vključeni in tako so zajeli v usposabljanje vso populacijo od predšolskih otrok do starostnikov. V zvezi s tem je ogromno predavala po osnovnih šolah bivše radgonske občine, v šolah za starše, zdravstvenim in socialnim delavcem, saj so ljudje bili neinformirani o tej veji posebnega šolstva. Seveda pa en človek ne more ničesar ustvariti brez dobrih sodelavcev in ona je imela odlične pedagoške delavce na šoli. Ker je bila ta šola prva v Pomurju, je bilo potrebno sodelovati pri ustanavljanju ostalih posebnih šol po občinskih centrih Pomurja. Zavod za šolstvo Slovenije jo je imenoval za pedagoško svetovalko posebnih šol Pomurja. To funkcijo je poleg rednega dela opravljala osem let. Za vključitev staršev v programe usposabljanja in tudi ostale strokovne javnosti je bila pobudnik za ustanovitev Društva za pomoč duševno prizadetim osebam Pomurja in prva predsednica tega društva. V času obstoja je to društvo opravilo nekaj izrednih nalog med drugim popis vseh vrst prizadetosti v Pomurju. Iz teh materialov je bila napisana magistrska naloga. Izmed številnih funkcij in zadolžitev kaše omeniti tudi, da je 11 let vodila letovanja družin iz vse Slovenije s srednje in težko duševno prizadetimi otroki v organizaciji Zveze društev za pomoč duševno prizadetim osebam Slovenije – Sožitje in je tudi častna članica našega občinskega Sožitja.
Po upokojitvi je bila nekaj let vključena v literarno sekcijo Pomurja in bila predsednica literarne sekcije pri DU Gornja Radgona. Kar 23 let je prostovoljno vodila tajniške in blagajniške posle Šahovskega društva Gornja Radgona. Bila predsednica šahovske skupine pri DU in je vodila šahovsko sekcijo pri Medobčinskem društvu invalidov Gornja Radgona. Seveda je zanje tudi tekmovala. Pri MDI je bila vključena tudi v skupino za samopomoč. Zadnja leta je veliko predavala po domovih ostarelih, Lions klubu Murska Sobota in na osnovnih šolah. Na tisočem ljudi je predstavila življenje in delo dr. Antona Trstenjaka. To je njen humanitarni prispevek ljudem, ki so osamljeni in ki se ukvarjajo s humanitarnimi akcijami.
Za delo na področju vzgoje in izobraževanja je prejela že več nagrad, odlikovanj in priznanj, med drugim tudi: Medalja zasluge za narod, Red dela s srebrnim vencem, Šilihova nagrada, katero je podeljevala Občina Gornja Radgona, Žagarjeva nagrada, najvišja nagrada Republike Slovenije za delo na pedagoškem področju, Priznanje Sožitja Republike Slovenije, Priznanje petega kongresa defektologov Jugoslavije, Nagrada Sklada Antona Trstenjaka za leto 2006… Že v času aktivnega dela je pisala prispevke v nekatere strokovne revije in lokalne časopise. Po upokojitvi je začela pisati bolj dokumentarno literaturo in knjižice za otroke. Tako so izšla številna njena dela.
Cilka Dimec Žerdin je vse življenje imela mnogo konjičkov, med njimi branje knjig, igranje šaha, zbiranje šahovskih garnitur, katerih je pustila nad sto iz celega sveta Zadnja leta se je z neko nostalgijo vozila po bližnjih goricah, katere je nekoč obiskovala peš in se pogovarja z znanimi ljudmi izpred 40 in več let ter obujal spomine na lepe in duhovno bogate dni. Poročila se je leta 1966 in ima sina Andreja ter hčerko Jano in tri ljubke vnuke, ki so ji bogatili življenje. Mož ji je pred petnajstimi leti umrl. Z bratom Marjanom je potem živela sama v idiličnih Rodmošcih, rojstni vasi slavnega Slovenca dr. Antona Trstenjaka, šest let je bila priklenjena za voziček, zadnjih pet let pa je preživela v radgonskem domu starejših.
