V Vučji Gomili skrbijo za ohranjanje starih kmečkih običajev, tokrat so prikazali ročno trebljenje buč, kot so to opravljali nekoč
Dandanes, ko vse bolj umirajo male kmetije, s tem pa tudi stari kmečki običaji in opravila, ki so jih ob svojem delu na polju opravili ročno, je hvalevredna dejavnost turističnih, kulturnih in drugih društev, ki ohranjajo stare kmečke običaje. Res je, da v današnjem času, ko domala vsa dela hitro in natančno opravila opravijo stroji, in tudi način kmetovanja je drugačen, saj kmetijske pridelke pridelujejo na velikih površinah, a vseeno je lepo videti, kako je bilo nekoč in vse to pokazati mladim, zlasti iz mest, ki neredko še ne vedo niti kakšne barve je krava… Zato je vseh pohval vreden tradicionalni dogodek iz Vučje gomile, raztegnjene vasi z okoli 250 dušami, nad panonskim turističnim biserom Moravskimi Toplicami. Tam je namreč domače Kulturno-umetniško društvo (KUD) Avgust Gašparič, katerega predsednica je neutrudna Maja Cigüt, na prijetno sončno prvo oktobrsko nedeljo pripravilo svojo tradicionalno prireditev ročnega pobiranja bučnega semena, ali ročnega trebljenja buč, oziroma, kot po domače pove predsednica Maja Cigüt: Poubirali smo tikvino seme.
Na njivi 85-letne Olge Škalič, kjer so imeli posajene buče, starejše sorte, se je že v zgodnjem dopoldanskem času zbralo približno dva ducata članic in članov društva, ter drugih vaščanov, med katerimi najmlajša (2,5 letna) Miša Gumilar in najstarejša (76) Slavica Gibičar, ki so v prijetnem vzdušju, med klepetom in smehom, iz buč pobirali semena. „Kot vidite, v Vučji Gomili smo prvo oktobrsko nedeljo združili prijetno s koristnim in se na prostem ob lepem vremenu nekoliko podružili in poveselili. Člani KUD Avgust Gašparič smo se namreč zbrali na njivi, zasajeni z bučami in se lotili ročnega pobiranja bučnih semen. Na pomoč so nam priskočili še nekateri drugi vrli sovaščani in sovaščanke, tako da je delo v dobri družbi ob obilici humorja hitro steklo,“ nam je povedala predsednica Maja, ki je dodala, da letošnja letina ni bila posebej dobra, kar jim je ponagajalo vreme. Kljub temu bo semen dovolj za naslednjo društveno prireditev – lüjpanje tikvinoga semena (lupljenje bučnega semena), ki bo nekje sredi novembra. In šele nato bodo stisnili „društveno bučno olje“, ki ga bodo razdelili med članstvom.
Za člane društva se delo z bučami začne že spomladi, ko posejejo buče starih sort, in sicer na zemljišču starejše domačinke, ki jim ga je odstopila. „Za nas je vse povezano z bučami, od sejanja do obiranja semena in lupljenja, ter stiskanja olja, pomembno zaradi druženja krajanov in ohranjanja starega običaja in opravila. Nekoč ni bilo buč golic in je seme bilo potrebno lupati, in so se ljudje zbirali, ter družili, enkrat pri enem drugič pri drugem gospodarju in veselo je bilo povsod. Mi želimo, da takšna tradicija ne bi zamrla,“ razlaga Maja Cigüt, ki dodaja, da bodo bučno seme stisnili bučno olje in ga razdelili med članstvom, ki pri aktivnostih pomaga. Ker je letos letina nekoliko slabša predvidevajo, da bodo iz približno 40 do 50 kg semena, stisnilo od 15 do 20 litrov vrhunskega bučnega olja.
Tokrat smo ob obisku Vučje Gomile, med klepetom s prijaznimi gostitelji, izvedeli marsikaj zanimivega o življenju ljudi v tej lepi vasi nedaleč od madžarskem meje, o bučah in tudi o inovatorju, 70-letnemu Štefanu Žišku, ki je „posodobil opravilo povezani z ročnim pobiranjem bučnega semena, saj je sestavil poseben stroj za sekanje buč, kar je bistveno olajšalo delo na njivi“. Nekoč so namreč to morali delati z navadno sekiro in je vse bilo nefunkcionalno, lahko pa se je s sekiro še kdo poškodoval. „Sedaj pa je to tako enostavno, tako da ni nobenih težav,“ nam pove Prlek, iz Ivanjkovcev, Niko Veher, ki se pred leti priselil oz. priženil v Vučjo Gomilo, kjer je tokrat, skupaj z 10-letnim Maticem, sekal buče, iz katerih so potem pobrali semen. Na njivi Olge Škalič smo med drugim tudi slišali tudi nekaj rekov na račun buč: Če bi radi imeli debele tikvi (buče), bi mogli, ko ste jih sadili, poleg debelo lagati. „Jaz samo povem, kako so nekoč rekli in nič ne lažem“, nekdo drugi pa dodaja: „Pri nas je bila navada, da po koncu sajenja sedeš na rob njive in rečeš: Naj bojo buče tak debele, kak je moja rit!“ Slišali smo tudi, da so v vasi veseli, da imajo takšno društvo, ki med drugimi aktivnostmi skrbi tudi, da se ohranijo kmečki običaji in da ljudje vidijo kako so se dela na deželi opravljala v preteklosti, ko še ni bilo strojev.
O društvu
KUD Avgust Gašparič Vučja Gomila, ki sodi med najbolj dejavna društva v širši okolici, ki je bilo ustanovljeno leta 1981, je eno nosilcev društvenega življenja v vasi. Članstvo je dejavno na različnih področjih, saj imajo pevski zbor, radi recitirajo, pripravljajo skeče in druge predstave, osrednji prireditvi so jim proslava dneva žena, ter ličkanje in lupljenje bučnega semena. Ob koncu leta pripravljajo tudi Miklavževanje, ko obdarijo predšolske in šolo obvezne otroke ipd.
Buče in bučno olje
Za buče so sicer že od nekoč dejali, da je to kultura, ki je nekako »vrinjena« med posajeno koruzo. „Tako so to delali naši starši, ki so na mali posesti preživljali tedaj dokaj velike družine. Spominjam se, da so buče sadili med koruzo in krompir, po navadi pa tudi na robovih njiv, da se je bilje razraslo na vrati, kjer je rastlina, v tem primeru buče, imela več svetlobe. Gojili so stare sorte, katere so rodile veliko debelejše plodove, se pravi buče, ki so imele seme z »luskinami«. Te smo pozimi luščili, bodisi družina, ali pa družno pri kakem gospodarju. To je bilo prijetno druženje vaščanov in sorodnikov. Danes sejemo sorto »golic«, zato tudi tega običaja ni več. Zanimivo je, da so tudi sončnice sadili le na robovih njiv, ki so bile posajene z drugimi kulturami: krompirjem, krmno peso in koruzo. Kot vidite, se je na njivi zbralo kar nekaj članov društva, ki pridno trebijo bučna semena iz razpolovljenih buč, katerim mi pravimo »kopaje«. Te smo v preteklosti krmili goveji živini in prašičem. Tedaj smo buče vozili na kmečka dvorišča in jih sproti trebili le toliko, kolikor »kopajn« so pokrmili živini. To je bila za živino, zlasti pozno v jeseni, osvežitev pri suhi krmi,“ nam je v bližnjem lokalu razlagal starejši gost z desnega brega reke Mure, iz Prlekije.
Dodal je da so iztrebljeno bučno seme v preteklosti sušili na »lesah«, ki so jih postavljali pod napušči streh hiš, ali pa kar na »pocjah«, kot so rekli tistemu delu hiše, ki ga je pokrival kap ponavadi slamnate strehe. Ob slabem vremenu pa so semena sušili na krušni peči. Ko so seme oluščili pa so šli na »oljovo«, to je stiskanje olja pri mlinarjih, ki so se ob mletju zrnja ukvarjali tudi s oljarstvom. Seveda je potrebno poudariti, da je bučno olje specialiteta za pripravo vseh solat na področju Prekmurja, Prlekije, Štajerske in tudi drugih območij dežele na sončni strani Alp. Solata, ki je pripravljena z domačim bučnim oljem »diši«, in ima posebno prijeten okus…
