Objavljamo žalostno, a vseeno zanimivo izkušnja z gašenjem požara na kmetiji Simonič v Iljaševcih:
V nedeljo, 21. julija 2024, je na kmetijskem posestvu Simonič v Iljaševcih divjal hud požar. Zagorelo je najmanj 500 senenih bal, kombajn in šotorna hala. Vročina in napor sta bila izjemna. Naša gasilska enota je bila med prvimi na kraju dogodka. Takoj smo vzpostavili cevovod iz hidranta za oskrbo gasilskih vozil z vodo, saj je bilo glede na obsežnost požara v hali potrebno veliko vode.
Ker je bilo potrebno hitro posredovanje, sem se po posvetovanju z vodjo intervencije brez oklevanja lotil polaganja napadalne linije zgoraj po silosu, saj je bil potreben napad z vseh strani. S pomočjo dveh tovarišev (enega iz PGD Boreci in enega iz PGD Vučja vas) smo speljali cevi čez silos za dve napadalni ekipi in takoj pričeli z gašenjem. Delo na soncu in v vročini požara je bilo izjemno naporno, vendar nismo obupali. Odločeni smo bili preprečiti širjenje ognja, kar nam je po hudem boju z ognjem tudi uspelo.
Nato sta se tovariša zaradi napora in utrujenosti umaknila z mesta požara. Na njuno mesto sta jima priskočila dva gasilca z dihalnimi aparati, jaz pa sem se umaknil do trojaka, saj sta napadalca potrebovala podaljšanje cevi za dostop do naslednjega sektorja. Čez nekaj časa smo zamenjali tudi ta dva napadalca.
Med gašenjem se je spodaj pri štabu zgrudil eden od gasilcev, ki je pred tem končal gašenje in bil že nekaj časa v nezavesti med tovariši gasilci. Odšel sem z silosa, da bi si odpočil in preveril njegovo stanje, saj sva sodelovala na istem mestu. Naši gasilski kolegi so ga že oskrbovali, dokler ni prišla reševalna ekipa iz Ljutomera.
Tudi sam sem se počutil izjemno slabo in izčrpan zaradi vročine, zato sem se usedel in napil vode. Kasneje sem poiskal senco, saj me je telo žgalo od vročine, vendar sem kmalu občutil tesnobo in slabost ter se sesedel na tla. Nisem več zmogel. Na srečo so me pravočasno opazili gasilci in mi pomagali. Takrat sem spoznal, da se lahko to zgodi vsakomur – občutek nemoči, tresavica, zamegljen vid in slabost. Na srečo so naju oba gasilci reševalci strokovno oskrbeli oba do prihoda Ljutomerske reševalne enote. Zdravnik nas je pregledal in nas z reševalnim vozilom odpeljal v bolnišnico, kjer so naju oskrbeli in pripravili na nadaljnje preiskave in opazovanje. Bilo je kot v filmu – tema, zdravnik, sirene reševalnega vozila, bolnišnica … Na srečo nisva utrpela hujših poškodb, le pregretje in izčrpanost. Po treh urah na kisiku, in pod nadzorom zdravnikov sva se počutila kot nova.
Iz bolnišnice sem se v spremstvu poveljnika GZ takoj vrnil na požarišče, saj je bilo po navodilih poveljnika in vodje intervencije potrebno izpeljati načrte gasilske straže in ostale naloge. Naslednje jutro sem bil ob 5. uri spet na kraju požara in delo se je nadaljevalo. Nisem se vdal in nisem si mogel pomagati – moral sem naprej, nisem smel obupati. Moj cilj je bil pomagati, želel sem si le, da se ta požar konča. Najpomembneje je, da smo preprečili širjenje ognja, saj je bilo v okolici poslopja zloženih približno 7000 velikih okroglih slamnatih bal. Brez vas gasilcev iz GZ Križevci ne bi uspelo!
Besede ne zadoščajo, želim si samo, da si domači čim prej opomorejo, iskreno pa se zahvaljujem domačim, vsem gasilcem GZ Križevci, reševalcem, zdravniku ZD Ljutomer in osebju Bolnišnice Murska Sobota za njihovo srčnost, profesionalnost, prijaznost in pomoč.
Sem globoko ganjen, hvala vam, moji pogumni tovariši in tovarišice za nesebično pomoč človeku v stiski. Nikogar ne bomo pustili samega!
BRATJE V DIMU IN OGNJU!
gasilec operativec, predsednik Gasilske Zveze Križevci in podžupan Občine Križevci
Danijel Lesničar
