Po treh mesecih v UKC Ljubljana sta prišla domov, po prihodu iz bolnišnice pa je umrl še njen partner in Maksov oče
Zgodba Mihele Vajde Ščap iz najbolj vzhodnega slovenskega mesta je po eni strani žalostna, po drugi pa življenjska in nadvse optimistična, saj potrjuje, da se je v življenju potrebno vedno boriti. Zato je zelo razgledana in predvsem prijazna mamica delila svojo zgodbo o prezgodnjem porodu, saj s svojo izkušnjo želi zdaj pomagati drugim mamicam, ki se bodo znašle v podobni situaciji. Lendavčanka Mihela je namreč mama malega Maksa, ki je nedonošenček in pomladi bo star eno leto. Rodil se je tri mesece prezgodaj in ob rojstvu tehtal le en kilogram. Zaradi grozečega prezgodnjega poroda je še pred porodom iz murskosoboške bolnišnice bila premeščena v UKC Ljubljana, kjer je rodila in kjer poskrbijo tudi za najmlajše nedonošenčke, kakršen je bil Maks. Po njegovem rojstvu sta tri mesece preživela v ljubljanski porodnišnici, saj je Maks bil na enoti za intenzivno nego in terapijo novorojencev. Mama Mihela ob tem razlaga, da je osebje na tem oddelku čudovito, saj za male junake prvega nadstropja ne skrbijo zgolj zelo strokovno, ampak tudi z vsem srcem.
„V bolnišnici vsak nedonošenček prejme kvačkano hobotnico, ki jih kvačkajo prostovoljke pod okriljem Projekta hobotnica. Te hobotnice niso zgolj igrača, ampak so tudi terapevtske, saj dojenčka lovke spominjajo na popkovnico, hkrati pa nedonošenčki ne vlečejo za vse cevke, na katere so priklopljeni.“ Ob tem mama malega Maksa pravi, da ko si več tednov oziroma mesecev v porodnišnici, kjer je vsak dan boj za otrokovo življenje in zdravje, veliko je vzponov in padcev, si vesel vsake majhne pozornosti. Tako je tudi sama prišla na idejo, da bi bilo lepo, če bi mamice lahko razveselili z darilom, ki bi simbolično povezovalo mamico in nedonošenčka, če je že popkovnica bila prerezana toliko prezgodaj. „To nevidno vez med mamo in dojenčkom sva z Maksom začutila še bolj takrat, ko je le nekaj dni po najinem prihodu iz porodnišnice umrl Maksov očka,“ nam pove Mihela, ki je mimogrede pet dni po prihodu domov, ostala brez moža in Maksovega očka, ki je mimogrede bil župan domače občine Kobilje.
Njena ideja je, da bi mamicam podarili tuniko z nakvačkano hobotnico, dojenčku pa ujemajočega se pajacka. Zamisel je podprla in nadgradila tudi oblikovalka in slikarka Cvetka Hojnik, ki je oblikovala unikatne komplete tunike za mamice in pajaca za dojenčke. Ker sem z Maksom preživela tri mesece v porodnišnici, se mi je porodila ideja o darilu za mamice, ki ponazarja in utrjuje vez med mamo in otrokom: obdarili bi jih z unikatnimi kompleti tunike za mamico in pajaca za otroka. Material in šivanje enega kompleta stane okrog 70 evrov, radi pa bi zbrali vsaj toliko podpore, da aprila enkratno obdarijo mamice in nedonošenčke v ljubljanski porodnišnici. Gre za okrog 30 mamic in nedonošenčkov.“ pove Mihela. Roko pri projektu so jim ponudili tudi v Društvu za pomoč prezgodaj rojenim in Projekt hobotnica. Projekt je sicer za zdaj zastavljen kot enkratni dogodek, vendar si želijo, da bi lahko razveselili čim več mamic, mogoče pa bo postal celo stalnica. Zato, v kolikor želite podpreti projekt, želeni znesek nakažete na račun Društva za pomoč prezgodaj rojenim otrokom – NLB SI56 0201 4005 0993 640, namen Hobotnica MiniMaks. Ob tem Mihela pove, da projekt ni reševanje življenj ali zbiranje sredstev za zdravljenje oz. terapije, temveč je cilj predvsem, da bi mamicam vsaj za kratko polepšali čas bivanja v UKC Ljubljana. In ker je prepričana, da gre za dodatno „povezavo med mamico in nedonošenčkom“, verjame kako bo akcija podprta od širše javnosti in tako uspešna.
S projektom pa žalijo zahvaliti tudi vsem, ki v porodnišnici skrbijo za male junake strokovno in izjemno srčno. Članice Projekta hobotnica občasno poleg hobotnice pošljejo še kakšna nakvačkana darilca za male borce. Mamicam take pozornosti pomenijo veliko. Še posebej v tem covidnem času, ko si v porodnišnici odrezan od svoje družine. „Čeprav vse s podobnimi zgodbami, se vsaka mamica s to situacijo spopada na svoj način. A tistega dne, ko so nas razveselili z nakvačkanimi copatkih, smo se vse razveselile enako. In tako se je začela kaliti ideja o tem, da bi bilo lepo, če bi s kakšnim darilcem za mamice lahko mamicam polepšali kak dan v porodnišnici,“ nam pove Mihela, ki je tako postala idejni vodja, Renata Lovrak pa vodja projekta, prav tako Lendavčanka. „Renata je moja prijateljica že kakšnih 20 let. Septembra je šla z nama z Maksom na morje. Tam se mi je utrnila ideja o tunikah s hobotnicami za mamice malih junakov. To bi bilo čudovito darilo za mamice nedonošenčkov, ki simbolično prikazuje vez med mamo in dojenčkom. Idejo sem delila z Renato, ki ima veliko izkušenj z organizacijo dogodkov, projektov, korporativnim komuniciranjem ipd. Predlagala je, da bi tunike oblikovala modna oblikovalka, za donacije pa bi zaprosili podjetja. Ko sva premišljevali, ali poznava oblikovalko sva se spomnili Cvetke. Ugotovili sva, da torej poznava odlično oblikovalko, pa še Lendavčanka je. Ideja je nato še en čas zorela, ob neki priložnosti pa sem jo vendarle delila s Cvetko, ki jo prav tako poznam že vrsto let. Cvetka je bila nad idejo navdušena in se takoj lotila kreiranja. Ne le tunike, dodala je še ujemajočega se pajcka za dojenčka. Ker je želela,da so hobotnice nakvačkane, smo potrebovale nekoga, ki zna kvačkati. In svojimi zlatimi rokami nam je hobotnice (zaenkrat za prototipni model, jih bo pa skupaj s članicami Projekta hobotnica kvačkat tudi za obleke,ki jih bomo podarili) nakvačkala Magdalena Lovrak, Renatina mama, ki je zmeraj pripravljena pomagati.“
Mali Maks nikoli ne bo spoznal očeta Roberta
Le nekaj dni po Maksovem prihodu iz UKC Ljubljana je, 18. julija lani, doma na Kobilju, nepričakovano umrl njegov očka, sicer župan občine Kobilje Robert Ščap, ki je v tistih dnevih bil med najbolj srečnimi ljudmi na svetu. Žal je usoda hotela, da mali Maks odraščal skupaj z mamo in očetom. A čeprav svojega očka v živo ne bo spoznal, Maks bo gotovo lahko ponosen nanj. Robert Ščap je namreč po izobrazbi bil ekonomist, ob neprofesionalnem opravljanju županske funkcije pa je bil direktor svojega logistično-transportnega podjetja. Župan občine Kobilje je bil že drugi mandat, saj je prvič bil izvoljen leta 2014, nato pa še štiri leta pozneje. Bil je zelo priljubljen med občani, zato je mnoge še bolj presunila novica o njegovi smrti.
Pokojni Robert Ščap je bil znan tudi po svoji odločitvi, da se je že leta 2015 odpovedal nadomestilu za opravljanje županske funkcije. S tako privarčevanim denarjem so na občini lahko zaposlili osem javnih delavcev, kar je bila rešitev za ravno toliko družin. Sam je svojo odgovorno funkcijo opravljal brez honorarja…
