Bodeči kostanj „podarjamo“ Urgentnemu centru Splošne bolnišnice Murska Sobota

Sporočili ste nam – mi pa delimo kostanje in nageljne (III)

V minulih dneh in tednih smo prejeli veliko takšnih in drugačnih predlogov, večinoma za nageljne oz. pohvale predvsem medicinskega osebja, žal pa tudi za bodeči kostanj oz. kritike, prav tako največ za osebje zaposlena v zdravstvu. In tako nam med drugim piše bralka iz Gornje Radgone, ki je ogorčena nad dogajanjem v Urgentnem centru Splošne bolnišnice Murska Sobota. „Mediji ste neverjetni, pišete o tem, da sta na Hrvaškem, v kratkem obdobju v podobnih okoliščinah umrla dva bolnika, ki sta ležala na vozičkih v čakalnici urgentnega oddelka Klinične bolnice Sveti Duh v Zagrebu…, o tem, da se podobne, če ne še hujše reči dogajajo pri nas pa molčite, kot da bi naše medicinsko osebje, zlasti zdravniki, bili dejansko bogovi v belem.“ Podrobno je opisala dva svoja osebna primera, zraven pa še nekaj podobnih, ki jih je slišala v pogovoru z ljudmi. Prav zaradi še dodatnih pisem o dejanskem stanju v UC soboške bolnišnice, jim podeljujemo „bodeči kostanj“.

Težko je sicer verjeti, da tudi najhujše bolnike, ki jih pripeljejo reševalci v spremstvu dežurnega zdravnika v okoliških zdravstvenih domovih, enostavno pustijo čakati na vozičku ali kakšni klopi. Nekatere celo več ur, tudi po 12 ur ali celo noč brez hrane in vode, brez kakšne odeje, da bi se pokrila, pogosto povsem nage. Osebju ne smeš ničesar niti predlagati, kje pa zahtevati, čeprav sami ne morejo ničesar pomagati, po splošnem prepričanju naših bralcev so krivi zdravniki z različnih oddelkov, ki tudi če so v pripravnosti ali pa dežurajo na oddelku gredo na urgenco po lastni presoji, ne pa ko so obveščeni, da so v čakalnici hudi bolniki, ki jih je potrebno nemudoma oskrbeti… Zato je tudi naša kritika namenjena predvsem tistim, ki se neodgovorno (k sreči v manjšini, op.p.) vedejo do bolnikov, pozneje pa le potrdijo, npr.; imeli ste prav je bila možganska kap, sedaj pa je prepozno…, ko bolnik čez kakšen dan umre. Izgovori o premalo zaposlenih, ter o prepolnih posteljah nikakor ne zdržijo!

Še bolj boleče za svojce, da o bolnikih niti ne govorimo, je v dejstvu, da so slednji pogosto tudi 12 in več ur brez vode in hrane, tudi sladkorni bolniki, ki bi morali dobiti inzulin in druga zdravila. „In če o tem karkoli poveš, je to, kot da bi govoril v veter. Tudi osebni zdravnik je včasih prišel z reševalcem in predlagal osebju urgence, kaj je nujno narediti, a kaj pomaga, ko niti njega nihče ne posluša,“ je ogorčena druga naša bralka, ki je v kratkem času izgubila dva družinska člana, oba pa sta večkrat bila pripeljala na urgenco soboške bolnišnice. „Žal, moj primer ni edini, takšnih je veliko, pa ne samo ko gre za sprejem na interni oddelek, temveč je enako praktično za vse oddelke, ko morajo napol mrtvi pacienti ležati na vozičkih ali na trdih ležalnikih, celo nagi in nepokriti. Izgovarjanje, da jih je premalo zaposlenih nikakor ne pije vodo, prej gre za izsiljevanje ne le za plače temveč so se razvadili v času covid-19, in očitno iščejo zgolj svoje pravice odgovornosti in obveznosti pa ne želijo ali nočejo izpolnjevati,“ je prepričana naša bralka, ki poziva varuha bolnikovih pravic, predvsem pa ministra in zavarovalnice, da naredijo red v urgencah po državi, ker se lahko zgodi, da bo prišlo do individualnih in tudi skupnih odškodninskih in tudi kazenskih ovadbah.

Zavedajo se naše bralke in bralci, da vsi specialisti ne morejo nenehno biti na urgenci, toda ko so obveščeni o pripeljanem bolniku, bi lahko vsaj pospešili obisk in pregled, ne pa da bolniki, pogosto tudi po infarktu, kapi in podobnih tveganih bolezni za življenje, morajo čakati tudi 12 in več ur. Zato naš „bodeči“ kostanj naj bo le opozorilo vsem, ki se zavedajo, da urgence ne delajo kot je potrebno. Naj bo v tolažbo urgentnem oddelku murskosoboške bolnišnice, če lahko temu tako rečeno, da je podobno tudi v veliki večini slovenskih urgentnih centrov. Ponekod so že beležili tudi najhujše, da so bolniki umrli med čakanjem na nujno obravnavo. Upajmo le, da se kaj takega ne bo zgodilo tudi v Rakičanu…, kot je pripisal naš jezni bralec, ki je preživel lažji srčni infarkt, a je praktično vso noč prebil na trdem ležalniku, brez kakršnekoli obravnave.