Včasih se je reklo, da beseda ni konj. Danes, v tem digitalnem globalnem prostor, pa beseda ni le konj, temveč stampedo, ki lahko posamezniku v nekaj urah uniči ugled, kariero in duševni mir. Živimo torej v pravem paradoksu. Nikoli nismo bili bolj povezani, a hkrati nikoli nismo imeli manj empatije drug do drugega. Mehanizmi blatenja, ki se začnejo že s preprostimi otroškimi opazkami v peskovniku, so v rokah politikov, vplivnežev in algoritmov postali sofisticirano orožje za množično uničevanje integritete.
Uvodoma moram poudariti, da strokovnjaki s področja sociologije potrjujemo, da se vzorci stigmatizacije, izključevanja in blatenja pojavijo že zelo zgodaj, pogosto že v predšolskem obdobju (tudi razvojne psihologije). Otroci hitro začnejo opažati razlike (videz, sposobnosti, obnašanje). Čeprav sami po sebi niso nujno zlonamerni, se kmalu naučijo, kaj družba ali njihova ožja okolica dojema kot manjvredno. V vrtcu in kasneje šoli so tarče najpogosteje otroci s posebnimi potrebami, otroci iz revnejših družin ali tisti, ki ne ustrezajo tipičnim spolnim normam in to se načeloma lahko nadaljuje tudi v mladostništvu oz. odrasli dobi. Iz majhnega namreč raste veliko.
In kako ljudje najlažje blatijo?
Ugotavljam, da če se ljudje počutijo skrite (tudi če uporabljajo svoje ime), imajo občutek, da za njihova dejanja ne bo posledic. Tovrstnim posameznikom veliko pomeni tudi odsotnost očesnega stika. V živo vidimo bolečino na obrazu drugega, kar sproži empatijo. Na družabnih omrežjih je sogovornik le neke vrste »oblaček z besedilom«, ki popolnoma izklopi empatijo. Te pa mnogim zelo primanjkuje.
Blatenje ni zgolj osamljen incident spletnega nadlegovanja, temveč simptom širše družbenega razpada standardov komuniciranja. Problem je, ko se agresivna retorika iz političnih govornic in vplivnih profilov preseli v vsakdanji pogovor, se spremeni dinamika tistega, kar družba dojema kot dopustno.
Povezava med politično uporabo jezika in agresivnim vedenjem posameznika
Po Albertu Banduri (enem najvplivnejših psihologov sodobnega časa) vez med visoko politiko in vedenjem t. i. malega človeka temelji na mehanizmu učenja z opazovanjem. Med drugim je dokazal, da se ljudje ne učimo le na podlagi lastnih napak in nagrad, temveč preprosto z opazovanjem drugih. Postavlja se vprašanje, ali res dovoljujemo prepričanje, da so določena oblast, zakon ali institucija pravični, ustrezni in vredni spoštovanja? Ko javne osebnosti uporabljajo žaljivke, teorije zarot ali dehumanizirajo nasprotnike, s tem podeljujejo dovoljenje svojim sledilcem, da ravnajo enako. Agresija postane legitimno politično orodje. Za našo politično srenjo je to postal zelo priročen način obračunavanja. Prihaja do normalizacije abnormalnega. Kar bi bilo pred desetletjem nedopustno, postane del vsakdana. Ko neki vplivnež (npr. Repić) ali politik (teh je zelo veliko) uporabi napadalen slog, njegovi sledilci to ponotranjijo kot standardno obliko komunikacije.
Spletna anonimnost ali pripadnost veliki skupini anonimnežev zmanjša občutek individualne odgovornosti. Posameznik nekako ne čuti, da napada osebo, temveč se bori proti ideološkemu sovražniku (npr. LGBTQ+ skupnosti, nevladnim organizacijam oz. civilnim družbam), a jo vseeno izvaja. In kdo nosi odgovornost za tovrstna dejanja? Ta je primarno na strani tistih, ki imajo družbeno moč (politiki in kvazi vplivneži, ki se danes nenehno širijo, čeprav brez prave vsebinske podlage). Ti so t. i. vratarji procesa javnega komuniciranja oz. razpravljanja. Sekundarno pa odgovornost nosijo platforme (algoritmi) in zakonodaja, ki ne sledi hitrosti širjenja digitalnega nasilja.
Mehanizem diskreditacije na spletu
Diskreditacija na spletu (npr. žaljenje novinark s strani dolgoletnega politika) ne poteka z argumenti, temveč z uničevanjem ugleda. Mehanizem deluje kot izolacija in iztrganje iz konteksta. Izjava ali dejanje žrtve se vzame iz konteksta in predstavi v najbolj negativni možni luči (kot v primeru Black Cube). Napad se lahko prilepi na vnaprej pripravljene teme, ki v ljudeh vzbujajo močna čustva (npr. zaščita otrok, ogrožanje tradicionalnih vrednot – družina). To sproži instinktiven, ne pa racionalen odziv.
Zavedati se moramo, da algoritmi socialnih omrežij niso nevtralni. Njihov cilje je, da prednost dajejo vsebini, ki povzroča ogorčenje in jezo, saj to povečuje čas, ki ga uporabniki preživijo na platformi. In to je težava. Povprečno večina prebivalcev Slovenije (starih 16–74 let) internet uporablja večkrat na dan. 97 % mladih (16–24 let) dostopa do interneta večkrat dnevno, predvsem prek pametnih telefonov. Povprečen slovenski uporabnik družbenih omrežij na njih preživi približno 2 uri na dan, kar je nekoliko pod svetovnim povprečjem (ki znaša okoli 2 uri in 20 minut).
V vsaki govorici je zrno resnice
V dobi post-resnice je ta pregovor postal nevarno orožje. V sodobnem kontekstu »zrno resnice« ne pomeni dejanske resnice, temveč občuteno resnico, v smislu, če nekdo že verjame, da so nevladne organizacije »škodljive«, bo vsako, še tako nenavadno obtožbo, sprejel kot dokaz svoje predpostavke. »Zrno resnice« tukaj ni dejstvo, ampak dejstvo, da žrtev sploh obstaja ali deluje na določenem področju.
Strategija blatenja je nasititi informacijski prostor s toliko neresnicami, da povprečen opazovalec sklene, da ne ve, kaj je res, ampak verjetno so vsi malo krivi. To je cilj diskreditacije. S ponavljanjem neresnic torej postane orodje, ki v ljudeh namesto racionalnega odziva sproži instinktivno sprejemanje neresnic. Ne nujno prepričati ljudi v laž, temveč zasejati dvom v integriteto žrtve. Marsikateremu politiku ali kvazi vplivnežu lahko celo dobro uspeva.
Kaj lahko žrtev naredi?
Žrtev se sooča z neenakostjo, vendar obstajajo koraki za zaščito. Pravna pot je ena izmed njih. Blatenje, razžalitev in širjenje neresnic so kazniva dejanja. Pomembno je dokumentirati vse (posnetki zaslona, povezave), preden se vsebine izbrišejo ali spremenijo. Velikokrat je najbolj primerna t. i. digitalna higiena. Priporočljivo je, da se žrtev ne spušča v neposredne debate z napadalci, saj to le dodatno hrani algoritem in povečuje doseg objav.
Lahko poiščem tudi sistemsko podporo. Društva, kot je Društvo za nenasilno komunikacijo, in institucije morajo stati za svojimi zaposlenimi/prostovoljci. Odgovornost za demantiranje neresnic ne sme pasti samo na ramena žrtve. Potrebni so pomoči, ta pravne kot družbe kot celote.
Nenazadnje pa je mogoča tudi prijava na platforme. Čeprav so odzivni časi Facebooka, X-a ali TikToka pogosto slabi, so množične prijave vsebine zaradi sovražnega govora nujne za odstranitev najbolj škodljivih objav. Pravzaprav pa platformam celo ustreza, da prihaja do tovrstnih diskreditacij, saj se s tem povečuje uporabnost platform oz. bolje rečeno družabnih omrežij.
Naj tovrstni načini napadov ne spodbujajo drugih
Živimo v času, ko je pozornost valuta, ogorčenje pa gorivo. Agresivni posamezniki so le »izvajalci« širših družbenih trenj, ki jih spodbujajo politični akterji za doseganje lastnih ciljev. Zaščita posameznika se začne pri jasnem postavljanju meja v javnem prostoru in zahtevi po odgovornosti tistih, ki te procese sprožajo. Postavlja se vprašanje, ali naj družba to dovoljuje v nedogled, ali pa naj zakonsko zaščiti žrtve in sankcionira potencialne izvajalce.
Blatenje ni le težava posameznika, ki se znajde na tnalu, temveč strup, ki počasi razjeda same temelje naše demokratične družbe. Ko dopustimo, da »zrno resnice« postane le priročno orodje za širjenje bizarne post-resnice, ne izgubimo le ugleda žrtve, temveč lastno sposobnost razločevanja med dejstvi in manipulacijo. Odgovornost tistih z družbeno močjo (od politikov do vplivnežev) ne sme biti le črka na papirju, temveč meja, ki je ne smejo prestopiti brez posledic. Čas je, da se vprašamo, ali bomo dopustili, da digitalno nasilje postane naš novi standard, ali pa bomo s strožjo zakonodajo in neomajno osebno integriteto zahtevali nazaj prostor za dostojno komunikacijo? Izbira je naša, preden »oblački z besedilom« dokončno izbrišejo človeka na drugi strani zaslona.
Doc. dr. mag. Bojan Macuh
Nekateri se pri žalitvah in lažeh “skrivajo” za slovensko zastavo (Foto: Ljubljanainfo)