Marija in Jože, ki sta obeležila diamantno poroko, sta po 28 let življenje v Mariboru prišla na podeželje
Dokaj skromno, v družbi svojih najdražjih sta pred dnevi v gostišču „Švarc“ v Radehovi 60. obletnico poroke praznovala Marija in Jože Potočnik iz Oseka, v občini Sveta Trojica v Slovenskih goricah. Ob njuni diamantni poroki smo izvedeli, da je v dolgem skupnem življenju bilo tudi težkih trenutkov, a so ljubezen, spoštovanje in razumevanje premagali vse kar se jima je znašlo na poti. Zato danes toliko bolj uživata in se veselita vsakega novega zdravega jutra. Prav začetki njune življenjske poti so bili težki. Jože, ki se je leta 1937 rodil na Zgornji Ščavnici pri Sveti Ani, se je po končani osnovni šoli in opravljenem izobraževanju za ključavničarja zaposlil v mariborski Metalni, Marija (1944), ki se je sicer rodila v Oseku, prihaja iz Ženjaka pri Benediktu, kamor se je z družino takoj preselila, sprva ni bila v službi. Hitro po poroki, leta 1963, sta se preselila v Maribor, na Vojašniški trg, v skromno stanovanje s kuhinjo in eno sobo, v katerem sta živela skupaj z lastnico in njenima dvema otrokoma. Čez nekaj mesecev sta se preselila na Pobrežje, v podstrešno sobo. „V tistem času nama je bilo lepše, saj sva stanovala sama, poleg tega sem se zaposlila v Svili, kjer sem delala do upokojitve,” nam je povedala Marija, ki je dodala, da sta si po večih selitvah leta 1969 končno privoščila svoje stanovanje.
Bilo je tako, da sta se zakonca Potočnik preselila na Tezno v družinske barake. Tam sta veliko sobo preuredila v spalnico in kuhinjo, kupila sta tudi pralni stroj in televizijo. Nato pa so se za Marijo začeli težki časi; njen mož je moral za eno leto na usposabljanje v Nemčijo, sama pa je morala v Svili delati od osme ure zvečer do tretje zjutraj. „Še dobro, da sem takrat imela sodelavko Lojzko, ki me je vsako jutro po koncu službe peljala domov. Sama namreč nikoli nisem opravila vozniškega izpita. Še danes sem ji za to hvaležna.” Ko se je Jože vrnil iz Nemčije, je Metalna objavila razpis, preko katerega je bilo mogoče dobiti posojilo za stanovanje. Na razpis sta se hitro prijavila, bila pri tem uspešna in ker sta tudi sama imela nekaj denarja, sta si lahko leta 1969 privoščila svoje stanovanje na Pupinovi ulici v Mariboru. Tja sta se preselila dva meseca pred rojstvom sina Alberta, družina pa je nato v štajerski prestolnici živela še 22 let.
Čeprav je bilo mestno življenje lepo, je zlasti Jožeta, a tudi sina Alberta, vedno bolj vleklo na podeželje, kjer sta bila tudi rojena. V Oseku pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah so zgradili skromno hiško, ki so jo vrsto let uporabljali kot vikend, nakar se je tja preselil Albert, po Marijini upokojitvi pa tudi njegova starša. V Oseku v prenovljeni in dozidani hiši s sinom in snaho Nado živita še danes, imata pa še dva vnuka, Gašperja in Aljošo, ter že tudi dva pravnuka, Miho in Pio. Čeprav je na podeželju lepo, Marija ni povsem zadovoljna, saj se je težko navadila. Pravi, da se je težko navadila na podeželsko življenje, in ji je mestno življenje bilo bolj všeč, že zaradi trgovin, ki so na dosegu roke. A ker sta mož in sin komaj čakala, da se preselijo, se je pač strinjala. Ob tem dada, da zdaj v Oseku ob pomoči sina in snahe živita lepo življenje, še najlepše pa jima je v poletnih mescih, ko Slovenske gorice zamenjata za morje. Počitniška prikolica v Luciji je zadnja leta postala njun drugi dom. Tudi sploh so njun konjiček potovanja, zato sta veliko časa z doma, predvsem ju veseli omenjeno počitnikovanje na morju. Sta tudi člana Društva upokojencev Sv. Trojica v Slovenskih goricah.
Kot rečeno, Marija se je rodila leta 1944 v Oseku, staršema Mariji in Francu Fekonji. Po vojni se je z družino preselila v Ženjak pri Benediktu, kjer je odraščala s sestro Darinko. Po OŠ, ki jo je obiskovala v Benediktu, se je zaposlila v tovarni Svila v Mariboru, kjer se je priučila za tkalko. Tam se je tudi upokojila. Jožef se je rodil 1937. leta na Zg. Ščavnici, staršema Ani in Francu. Ob njem sta se rodila še sestra Erika in brat Ludvik. OŠ je obiskoval na Zg. Ščavnici in se kot delavec zaposlil v Metalni, kjer si je ob delu pridobil naziv ključavničarja. Zakonca sta se spoznala v Mariboru in se leta 1963 tudi poročila v Benediktu. Po poroki sta si poiskala zasilno stanovanje in se večkrat selila. V tem času se jima je rodil sin Albert, ki si je ustvaril družino in ju obdaril z vnukoma Gašperjem in Aljošo. Že v času bivanja v Mariboru sta si v Oseku zgradila počitniško hišico, ki je z dograditvijo postala stanovanjska hiša, v kateri od leta 1992 preživljata jesen življenja. Veliko jima pomeni delo na enem hektarju zemlje, ki obkroža njun dom…
