Pred šestdesetimi leti so zapustili klopi soboškega učiteljišča, od 82 jih živi 62, na srečanje pa jih je prišlo 26
Pomanjkanje pedagoško – učiteljskega kadra ni od danes, ali od včeraj, temveč je tako bilo tudi v bivši državi. Zato je že leta 1958 država zaradi velikega pomanjkanja učiteljev ustanovila Učiteljišče tudi v Murski Soboti. In že v prvi generaciji se je v šolo vpisalo okoli sto mladih nadebudnežev iz celega Pomurja, ki so želeli opravljati poklic učitelja. Podobno je bilo tudi v drugi in tretji generaciji, vsi oni pa so bili med tistimi, ki so orali ledino učiteljskega poklica na skrajnjem severovzhodu države. In letos je minilo 60 let, odkar je na Učiteljišču v Murski Soboti maturo opravila tretja generacija bodočih učiteljev. Ob tem visokem jubileju so se nekdanji sošolci zbrali na letališču v Rakičanu, kjer so se v Penzionu Letališče, ob dobri hrani in pijači družili in obujali spomine na svoja najlepša, dijaška leta.
Zanimivo je, a so prav vsi prisotni letos napolnili ali še bodo 80 let življenja, v večini so imeli uspešno kariero, bodisi učiteljsko ali na kakšnem drugem področju, večina si je ustvarila pridne družine in sedaj uživajo v družbi svojih naslednikov, otrok, vnukov in pravnukov. V šolskem letu 1964/65 je v dveh razredih zadnjega letnika učiteljišča, ki je mimogrede bilo v središču Murske Sobote, kjer je danes nova OŠ I, skupaj štelo 82 dijakov, ki so bili razdeljeni v dveh oddelkih s po 41 dijakov. V tem času se jih je žal že 20 poslovilo. Zadnje predhodno srečanje generacije je bilo pred desetimi leti, ko se je zbralo 35 maturantov, tokrat, ob šestdeseti obletnici mature, pa je druženje obogatilo 26 sošolcev, ki so se z veseljem poklonili skupni preteklosti in prijateljstvu, ki jih povezuje vse od mladih let. Prav zanimivo je bilo iskanje sebe in prepoznavanje sošolcev po starih ovenelih fotografijah.
Kot nam je povedal eden izmed organizatorjev srečanja Anton Sep (ob njem sta za organizacijo tega prijetnega srečanja poskrbela Tomaž Kuhar in Jože Zrim), se je nekaj nekdanjih sošolcev opravičilo, ko zaradi bolezni ali česa drugega niso mogli biti zraven. Razložil nam je, da so mladi učitelji bili razposlani po vsej državi, največ jih ostalo v pomurski regiji. Nekateri so naprej študirali, drugi pa že pridno delali in sedaj so vsi skoraj dve desetletji v pokoju. Izmed njihovih nekdanjih profesorjev je živa le še več kot 90 let stara Zlata Veren. Sep nam je tudi zaupal, da je po končanem učiteljišču najdlje odšla njihov sošolka Nada Roškar iz Cvena, in sicer v Avstralijo, kjer živi tudi danes. Še dve sošolki sta v Nemčiji oz. Avstriji, ostali pa so po Slovenji, večinoma v Prekmurju in Prlekiji.
Udeleženci prijetnega srečanja, kjer so kljub zrelim letom bili sami čili in veseli babice in dedki, so se tudi spominjali, da je v njihovem času in sploh v preteklosti poklic učitelja bil zelo spoštovani, imeli so avtoriteto, ugled in spoštovanje, tako pri otrocih, kot pri starših in nenazadnje v skupnosti. Danes pa temu žal ni tako…
